Nedeljski križarji in vardisti na okopih zahodne civilizacije

25.4.2019 / 06:08 Komentiraj
Na koncu je najpomembnejši dokaz civilizacije njena civiliziranost. Tukaj in zdaj. In s tem imamo danes vedno več težav.
NAROČI SE PRIJAVI SE

Velikonočni ponedeljek, na poti iz Ljubljane v Strasbourg. Po radiu slišim novico, da se je število žrtev bombnih napadov na Šrilanki povzpelo na skoraj tristo. Med njimi je največ domačinov, a tudi nekajdeset tujcev. Tarče islamističnih skrajnežev, ki so najverjetneje odgovorni za teroristične napade, so bile katoliške cerkve, v katerih so verniki praznovali velikonočno mašo, in luksuzni hoteli, nabito polni turistov.

Napad na zahodno civilizacijo? Morda. Vsekakor pa napad na Šrilanko in zločin proti človeštvu.

Nisem med tistimi, ki bi iskali razloge ali opravičila za islamistični terorizem v grehih in krivicah, ki jih je muslimanom povzročil Zahod. Daleč od tega, da teh krivic ni bilo oz. da jih ni več. Toda prav nič ne more opravičiti ubijanja nedolžnih žrtev. Terorizem vseh vrst, neglede na razlike v ideoloških pretvezah, v imenu katerih upravičuje svoje zločine, je zlo, ki ga je treba ustaviti in kaznovati. Z represijo, ne diplomacijo.

Politični dobiček

Po drugi strani pa so izprijeni tudi poizkusi, da bi iz terorističnih napadov izvlekli politični dobiček. To se redno dogaja, še preden s prizorišča odnesejo mrtve in poskrbijo za ranjence.

Tudi tokrat slišimo komentarje, ki za grozodejstva, ki jih je povzročila zločinska organizacija zaslepljenih ekstremistov, obtožujejo vse muslimane sveta.

To je zelo učinkovito in zelo nevarno zavajanje. Islamistični ekstremisti s Šrilanke predstavljajo islam ravno toliko kot Hitler, Mladić in morilec iz mošeje v Christchurchu predstavljajo krščanstvo.

Toda nedeljskim križarjem in vardistom zahodne civilizacije to ne preprečuje, da ne bi zopet tekmovali v posploševanju, pavšalnem obtoževanju, žalitvah in lažeh in da ne bi širili na družabnih omrežjih pobranih »resnic«, o katerih »mainstream mediji spet ne pišejo». Kulturni boj na nož, ustvarjanje in poglabljanje konfliktov, delitev med ljudmi na podlagi vere, barve kože, porekla, narodnosti in drugih osebnih okoliščin, vse s ciljem pridobivanja politične moči in prevzema oblasti. 

Največ dobička od zločinskih podvigov ekstremistov imajo na eni strani vedno njihovi alter egi na drugi strani. Ideološki spekter je krožne oblike. Zato si skrajneži vseh barv pogosto drgnejo zadnjice s tistimi, ki jih baje najbolj sovražijo.

Fukuyama, Huntington

Zadržan sem tudi do opletanja o civilizacijah in njihovi domnevni nekompatibilnosti. Ta dobi nov zagon po vsakem tragičnem dogodku, kot je bil tisti na Šrilanki.

Po terorističnih napadih v ZDA 11. septembra 2001 je bilo veliko pozornosti posvečene tezi Samuela Huntingtona o spopadu civilizacij — objavljeni nekaj let prej kot odgovor na razmišljanje njegovega bivšega študenta Francisa Fukuyame o liberalni demokraciji kot koncu zgodovine. Malo morgen, mu je odgovoril profesor, zgodovine ni konec. Čakata nas spopad civilizacij in napad islamističnih skrajnežev na zahodno civilizacijo.

Sam mislim, da sta tako Fukuyama kot Huntington brcnila v temo.

Liberalna demokracija je danes v slabi formi. Daleč je od tega, da bi avtoritarnim in neliberalnim alternativam zadala nepovratni knockout, ki bi povzročil konec zgodovine.

Huntingtonova zmota je še bolj elementarna. Islamistični radikalizem je zagotovo grožnja, a ni civilizacija. Seveda se lahko začnemo prerekati o semantiki in o tem, kaj je civilizacija in kaj ni. Nenazadnje je Gandhi, ko so ga vprašali, kaj meni o zahodni civilizaciji, odgovoril, da bi bila to »dobra ideja«. Glede na to, kako je britanski imperij skoraj stoletje dolgo »civiliziral« indijski podkontinent, mu tega ne moremo zameriti.

Huntingtonova zmota v Spopadu civilizacij je elementarna. Islamistični radikalizem je zagotovo grožnja, a ni civilizacija. Civilizacije se ne spopadajo med seboj. Če bi se, ne bi bile civilizacije.

Civilizacijska polica

Sam civilizacijo in kulturo razumem drugače. Zame je to izbor najboljšega in najdragocenejšega, kar je posamezna skupnost doprinesla k skupni dediščini človeštva. V luči tega je seveda jasno, da se civilizacije ne spopadajo med seboj. Če bi se, ne bi bile civilizacije. Civilizacija je polica, na katero iz naše zgodovine lahko postavljamo na ogled tisto najboljše in najbolj dragoceno, na kar smo upravičeno najbolj ponosni.

Tako lahko Evropejci pokažemo marsikaj: od antične Grčije do razsvetljenstva, pa francosko revolucijo (vsaj po delih) in odprave suženjstva, enakost med spoloma in liberalno demokracijo — ki jo je Evropa izgradila po 2. svetovni vojni kot antitezo najhujši epizodi v svoji zgodovini na temelju človekovih pravic, humanizma, solidarnosti in vladavine prava.

Izjemno pomemben del evropske civilizacije je zagotovo krščanstvo. To je s svojimi vrednotami in z doprinosom k evropski kulturi del naše kulturne DNK. 

Brambovcem zahodne civilizacije je za kulturo in vrednote sicer malo mar. Krščanstvo nosijo kot uniformo in ga razumejo pripomoček za ločevanje med svojimi in med sovražniki v kulturnem boju proti drugim in drugačnim. V tem so podobni svojim alter egom. Saj veste, ideološki spekter je krožne oblike.

Takšno razumevanje vere, rase, kulture in identitete ne spada na civilizacijsko polico, čeprav je tudi to del naše zgodovine. Za temnejša poglavja iz naše preteklosti, ki jih ima Evropa v izobilju, potrebujemo drugo omaro. Omaro s patologijami, razstavljenimi v formaldehidu, in za oporo zgodovinskemu spominu, da ne bi preveč pozabljali in ponavljali preteklih napak.

Aleksandrijska knjižnica

Pred leti sem bil na kosilu z dr. Ismailom Serageldinom, tedanjim direktorjem Aleksandrijske knjižnice, zgrajene v času Ptolemaja II., ki je eden od biserov svetovne civilizacije. V času napetosti, konfliktov in vse večjega nerazumevanja med ljudstvi in kulturami na obeh straneh Sredozemlja se nisva pogovarjala o tistem, kar nas deli, ampak o tistem, kar nas je skozi stoletja združevalo.

Na tem, je prepričan dr. Serageldin, bi bilo mogoče izgraditi antitezo današnjim konfliktom in nerazumevanju. Podobno, kot je evropsko združevanje preseglo zgodovinske konflikte med evropskimi narodi.

Naj vam prihranim arabske številke in Šeherezado. Dr. Serageldin mi je pripovedoval na primer o Listini iz Medine. Prerok Mohamed je s tem aktom v 7. stoletju podelil versko svobodo in zaščitil pravice manjšin, ženskam pa podelil pomembne socialne pravice, vključno s pravico do lastnega premoženja.

Tisoč let po Listini iz Medine so bile ženske v Evropi še vedno zgolj moževa lastnina, če pa je kakšno zadela nesreča, da so jo obtožili čarovništva, se je lahko smrti na grmadi rešila zgolj tako, da je utonila.

Res je, v večini današnjega muslimanskega sveta ženske nimajo položaja, ki bi ga lahko komurkoli ponujali za vzgled, a če kaj, to kaže na to, da z branjem in razumevanjem prerokovih naukov nimajo težav samo islamofobi. Poleg tega je nasprotovanje enakosti med spoloma nekaj, kar združuje konservativce na obeh straneh. Ob pomanjkanju dovoljšnega števila beguncev za vzdrževanje vsesplošne paranoje in sovraštva, ki je temelj populistične oblastne paradigme, so postale pravice žensk nova tarča evropskih antiliberalnih tribunov.

Največ dobička od zločinskih podvigov ekstremistov imajo na eni strani vedno njihovi alter egi na drugi strani. Ideološki spekter je krožne oblike. Zato si skrajneži vseh barv pogosto drgnejo zadnjice s tistimi, ki jih baje najbolj sovražijo.​

Zaušnica požarni varnosti in zdravi pameti

A č se civilizacije med seboj ne spopadajo, to še ne pomeni, da niso ogrožene. Islamistični terorizem je zagotovo grožnja, ki je ne smemo jemati zlahka. Toda tako kot drugi globalni izzivi človeštva tudi ta zahteva solidarnost in sodelovanje med narodi in ljudmi — neglede na njihovo vero, barvo kože in poreklo —, ne pa delitve in spopade med njimi.

Evropsko civilizacijo ogrožajo tudi ljudje, ki so za oblast z jekleno odločnostjo pripravljeni storiti in izjaviti vse. Tudi to, da kratek stik ne morejo povzročiti požara. Takšna bebavost ni samo zaušnica požarni varnosti in zdravi pameti, temveč tudi evropskemu razsvetljenskemu izročilu, ki je do ponovnega izbruha populizma cenilo znanost, logiko in dejstva. Danes je za mnoge pogosto resnica samo tisto, kar najbolj podžiga njihove predsodke in sovraštva.

Ko sem pred tednom dni opazoval, kako plameni požirajo hrastovo streho katedrale Notre-Dame, mi je bilo zelo hudo pri srcu. Gre za biser evropske civilizacije in naše skupne, svetovne kulturne dediščine. A ko sem bral reakcije nekaterih ljudi, ki smo jim zaupali vodenje države, me je zmrazilo. Res nam gre za nohte, če civilizacije ne moremo dokazovati samo z osemsto let starimi kamni in tramovi, pa če so še tako umetelno zloženi skupaj.

Na koncu je najpomembnejši dokaz civilizacije njena civiliziranost. Tukaj in zdaj. In s tem, dragi moji, imamo v današnjem času vse več težav.


Opomba: Tekst je bil prvotno objavljen v tiskani izdaji in na spletni strani Večera v sredo, 24. aprila 2019, pod naslovom Na okopih zahodne civilizacije. Verzija na Fokuspokusu je editirana. Objavljeno v dogovoru z uredništvom in avtorjem.

Aleksandrijska knjižnica. — [Ilustracija: Otto von Corvin.]

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na [email protected]
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE