Vrnitev, ne priključitev Primorske. Antifašist mora biti slovnični fašist.

24.4.2019 / 06:10 Komentiraj
Še posebej, če je Slovenec; če se piše Nemec; če poravnava stare račune z Lahi — in če je brez čuta za jezikovne finese.
NAROČI SE PRIJAVI SE

Državni svet je včeraj izglasoval odložilni veto na sprejem predloga Zakona o spremembi Zakona o praznikih in dela prostih dnevih (ZPDPD-E), ki ga je prejšnji torek izglasoval Državni zbor.

V državi, kjer imajo zakonodajalci probleme s poimenovanjem praznikov, državljani pa — če odštejemo Rosvito Pesek — z ločevanjem enega od drugega, ni presenetljivo, da gredo poslanci tako daleč, da poskušajo spremeniti že uveljavljeno in popolnoma ustrezno poimenovanje nekega praznika.

Prvopodpisani predlagatelj spremembe Matjaž Nemec (SD) očitno nima pametnejšega dela, kot da se kao civilizirano in domoljubno prepira za oslovo senco.

Ampak aleluja! Sicer pičla večina svétnikov (21) je preimenovanje praznika »vrnitve Primorske k matični domovini« v praznik »priključitve Primorske k matični domovini« ustavila.

Če bodo poslanci vladne koalicije hoteli spremembo izglasovati ponovno, bodo za to rabili absolutno večino (46 glasov) — kar pa jim najbrž ne bo uspelo. Upam vsaj.

Po pravici in po mirni poti

Zgodovinsko ni sporno, da je Italija po 2. svetovni vojni vrnila Primorsko Sloveniji (oz. Jugoslaviji kot podpisnici) del zgodovinskega slovenskega narodnega ozemlja, ki je 27 let spadal pod Italijo.

Sporno pa ni niti jezikovno: Primorska je bila z Rapalsko pogodbo (12. novembra 1920) priključena, anektirana, anšlusirana k Italiji, potem pa nam je bila vrnjena s Pariško mirovno pogodbo (15. septembra 1947).

Vztrajati pri distinkciji, da so bili Italijani tisti, ki so si priključili našo Primorsko, in da smo jo dobili vrnjeno, je za nas pomembno. 

Ta natančnost namreč implicira zgodovinsko in moralno sodbo, da so si Italijani vzeli Primorsko po krivici in na silo, četudi so jo v danih razmerah dobili mednarodnopravno legalno.

»Vrnitev« Primorske pa po drugi strani tudi implicira, da smo Primorsko kot del zmagovalnih sil dobili nazaj zasluženo, po pravici, po mirni poti.

Primorka proti Primorcu

Ne gre za jezikovno picajzlanje. Pri tako občutljivih zgodovinskih poglavjih — zlasti teh, ki jih Italijani še danes niso preboleli —, je vsaj na državnem nivoju dobro biti slovnični fašist. (No pun intended.)

V pogovorni rabi ni problem, če praznik »vrnitve Primorske» zamenjujemo z izrazom »priključitev Primorske«. Tudi tisti drugi praznik, ki ga pod uradnim nazivom »združitev prekmurskih Slovencev z matičnim narodom« obhajamo 17. avgusta — sicer ne točno na dan, ko je bila leta 1920 podpisana Trianonska pogodba, po kateri je Madžarska kot ena od naslednic v 1. svetovni vojni poražene Avstro-Ogrske morala vrniti Prekmurje Kraljevini SHS kot eni od antantnih sil —, včasih imenujemo dan »priključitve Prekmurja«.

Na uradnem nivoju pa ne. Na uradnem nivoju naj kar bo »vrnitev«.

V tem duhu dam prav opozicijski poslanki Eve Irgl (SDS) — mimogrede, tudi Primorki —, ki je izjavila, da bi bilo Nemčevo preimenovanje praznika »neprimerno in škodljivo« in da lahko ima »mednarodnopravne posledice […] v korist Italije«.

Nemec je z odgovorom dokazal, da se mu širši aspekti njegovega predloga zdijo nepomembni in da niti ne vidi čez planke strankarske samopromocije.

Vztrajati, da so bili Italijani tisti, ki so si priključili našo Primorsko, in da smo jo Slovenci dobili vrnjeno, je za nas pomembno. Ta natančnost namreč implicira moralno sodbo, da so si Italijani vzeli Primorsko po krivici in na silo, četudi so jo v danih razmerah dobili mednarodnopravno legalno. In da smo jo kot del zmagovalnih sil dobili zasluženo nazaj.

Tam nekje pod Sabotinom

Pobuda o preimenovanju je v enaki meri posledica jezikovnega neznanja ali vsaj pomanjkanja občutka za jezikovne finese — njegovega in splošnega — kot tudi del političnega agitiranja pred evropskimi volitvami. Predlog spremembe poimenovanja praznika je bil v političnem smislu prozoren, v jezikovnem pa diletantski. Takole ga je utemeljeval med razpravo v DZ:

»Naša Primorska je ta proces priključevanja udejanjila postopoma in ne z enkratnim dejanjem […]. Ta proces se je pričel mnogo pred podpisom mirovne pogodbe 1947 in sicer vključuje na tisoče bolj ali manj poznanih in zabeleženih dejanj slovenskega naroda, ki se je moral skozi desetletja boriti za svoj obstanek, za obstanek svojega jezika, kulture, imetja in življenj. Ta proces nas je kot narod ne samo povezal temveč utiral pot vse do osamosvojitve Slovenije.«

Nemčevo izvajanje sámo po sebi sicer ni za lase privlečeno, toda retorično je na nivoju slavnostnega govora iz leta 1975 tam nekje pod Sabotinom. Predvsem pa so njegove besede popolnoma brezpredmetne za dokazovanje potrebe po preimenovanju praznika, proti kateremu nihče nič nima.

Ne gre za jezikovno picajzlanje. Pri tako občutljivih zgodovinskih poglavjih — zlasti teh, ki jih Italijani še danes niso preboleli —, je vsaj na državnem nivoju dobro biti slovnični fašist. (No pun intended.) — Na fotografiji: Benito Mussolini.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na [email protected]
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE