Poslovne, politične, profesorske laži: Kako je prekarnost postala »svoboda«

23.4.2019 / 06:10 Komentiraj
Če vprašate delodajalce, bi bilo treba vse zaposlene prekategorizirati v prekarce. Daš »svobodo«, dobiš racionalizacijo.
NAROČI SE PRIJAVI SE

Konferenca o prekarnosti, ki je potekala pred dnevi — in katere duša je bil tudi tokrat Črt Poglajen, s čigar prizadevanjem je prekarnost sploh postala tema, s katero se resno ukvarjamo —,  je spet postregla z zanimivimi stališči delodajalcev. Njihova poanta je bila, kot že običajno, zagovarjanje prekarnosti kot zanje donosnejše, bolj »racionalne« oblike dela od običajnega delovnega razmerja za nedoločen čas.

Gledano iz zornega kota nekaterih predstavnikov delodajalcev prekarnost pekarnost namreč ne omogoča bistveno večje stopnje eksploatacije, ampak gre za obliko dela, ki zaposlenim prinaša »svobodo«. Oziroma najrazličnejše vrste »svobode«. Ena od njih je recimo svoboda, da se lahko zaposleni odloči, kdaj bo delal in kdaj ne. Druga je svoboda, da se zaposleni lahko odloči, kaj bo delal in česa ne. Itd. Ipd. Skratka: prekarnost je za delodajalce ena ob oblik čiste svobode.

Vse zaposlene prekategorizirati v prekarce

Prekarnost je še posebej »svoboda«, če jo primerjamo z obliko zaposlitve za nedoločen čas s polnim delovnim časom. Kjer nimate svobode, da se boste odločali, kdaj boste delali in kdaj ne. Kaj boste delali in česa ne. Ali boste sploh delali ali ne. Nimate svobode, da delo opravljate od doma sredi noči. Itd.

In zato, kot je dejal eden od udeležencev te konference, prekarnosti ne smemo pretirano regulirati. Regulacija namreč ukinja vse te »svobode«. Česa takega pa prekarcem, temu »svobodnemu« delu delovne sile, nikakor ne smemo vzeti. 

Tako govorjenje je s strani delodajalcev seveda logično. In smiselno. Za njih je prekarnost namreč cenejša oblika dela. Ker jim niža stroške proizvodnje. Nižanje stroškov proizvodnje pa je zanje seveda nekaj pozitivnega. Je »racionalno«. »Racionalizacija«. Zato je jasno, da zagovarjajo vse oblike dela, ki jo omogočajo. Ker so bolj »racionalne«.

Zato je logično, da o njih leporečijo. Jim pojejo slavospeve. Jih zagovarjajo. In jih poskušajo narediti čim bolj množične. Če vprašate delodajalce, bi bilo treba vse zaposlene prekategorizirati v prekarce. Kar se počasi, skorajda nevidno tudi že dogaja.

Ujeti v sistemu

Kar s tem v zvezi boli, je vsaj dvoje. Prvič, da za tem leporečenjem v resnici stoji neokapitalizem postsocialističnih družb, ki ga je Kideckel opisal takole:

»Družbeni sistem, ki ga je bolje kot postsocialističnega razumeti kot ›neokapitalističnega‹, predeluje temeljne kapitalistične principe na nove, še bolj neegalitarne načine kot zahodni model, iz katerega izvira. […] Tempo in obseg razredne diferenciacije v neokapitalizmu presegata zahodno izkušnjo. V neokapitalizmu lahko spet vidimo, kako spretno so bile elite zmožne prilastiti si javne dobrine in onemogočiti njihovo transparentno, pravično razdelitev. Bilo je sicer nekaj izjem, vendar je bil dominanten trend zaščita privatizirane lastnine na račun družbene pravičnosti, uveljavljanje neustrezne posojilne politike in omogočanje skorumpiranega barantanja med razredoma lastnikov in politikov na račun dela. Vzhodna in Srednja Evropa sta tako ujeti v sistem, katerega temeljne značilnosti so kapitalistične, vendar ne v evropsko-ameriškem smislu.«

Jasno, v ta sistem je ujeta tudi postsocialistična Slovenija.

Laganje gratis

Drugo, kar boli, pa je dejstvo, kako normalno in samoumevno je postalo govoriti polresnice. Lastniki namreč zelo dobro vedo, da je prekarnost tista oblika dela, ki jim zagotavlja cenejšo delovno silo. Ki jim torej omogoča večjo eksploatacijo delovne sile kot običajne oblike dela.

Zato se seveda trudijo, da bi na vse načine povečali eksploatacijo delovne sile. Kar je gledano iz njihove pozicije in vloge, ki jo imajo v neokapitalistični produkciji, tudi logično. Razumljivo. In zaželeno.

Se pa ti isti lastniki seveda zavedajo tudi, da je govorjenje o tem, da želijo povečati eksploatacijo delovne sile, ni družbeno sprejemljivo. Ali natančneje: povsem družbeno sprejemljivo je, če se o tem pogovarjajo med sabo. Ni pa družbeno sprejemljivo, ko o tej isti problematiki govorijo javno. Pred drugimi. Takrat pač začnejo leporečiti. Govoriti polresnice. Izpostavljati samo tiste dimenzije pojavov in procesov, ki so pozitivne. Zaželene. In družbeno sprejemljive. Zamolčijo pa tiste dimenzije pojavov, ki so negativne. Slabe. In družbeno nezaželene. Družbeno nesprejemljive.

Slovenski delodajalci — vsaj tisti, ki so dovolj inteligentni — se te strategije in taktike povsem odkrito in brez sramu poslužujejo. A niso edini. Poslužujejo se je tudi politiki. Akademiki. In vsi drugi, ki želijo z vsemi sredstvi doseči svoje. Demonstrirati svojo moč. Na prikrit, družbeno sprejemljiv način. V katerem ključno strategijo predstavlja manipuliranje z drugimi. Vključno z laganjem.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na [email protected]
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE