Back to Black: Jaz cele dneve sam o smrti razmišljam

22.4.2019 / 06:08 Komentiraj
Z več keša prideš hitrej do cilja. Itak smo pa vsi na istem vlaku, kar se smrti tiče. Sam da eni izstopijo prej k drugi.
NAROČI SE PRIJAVI SE

Poslušam Deutschlandzadnji komad od Rammsteinov. Top komad in vrhunski spot, s kerim so uspeli razpizdit in nacije in Žide. Vmes pa ne vem zakaj razmišljam o vsemu temu klubu 27.

Ne gre mi v fucking račun, kaj so eni že vse uspeli narest do 27. leta. Jaz pri 27 nisem vedela, kje se me glava drži, uspešnost ali kariero še danes sam na daleč voham. Uni pa so do takrat že nekaj naredili in umrli. Jimi, Jim, Janis, Kurt, Amy. Težki talenti in težki razčefukanci.

Ne vem kaj je z enimi nami narobe, da mamo tako močno samodestrukcijo v seb. Drugi te majo radi, ti se pa ne maraš. Maš oboževalce, ti bi si pa najrajš dal na čelo pištolo. In vsi neke depresije pa substance. In delat počasen samomor.

Jaz sem nula napram njim, pa je že mene zjebalo, ko me je začel folk brat. Eno leto v sončnih očalih ponoč in čez dan. Kurčeva tesnoba me je hotla zadavit. Zdel se mi je k da se vsi okol mene derejo: »Dej mi še mal Tereze!« Give me another piece of you! Kaj je moglo pol šele njim dogajat.

Keš ni fucking sreča

Paparazzi na vse strani, oboževalci, vse. In valda, maš ful keša, si izgubljen,se zabediraš doma in se ga začneš zadevat. Vsi te hočejo, ti si pa osamljen in sam. In vedno ko pod kakšnim člankom o substancah preberem komentar »nej pocrkajo vsi, taki se nikol ne skulirajo«, mi je bedno. Pol bi men privoščili smrt že davno in me nikol ne bi brali.

In za vsako tako jebo so vzad neke travme. Ne da je to opravičilo, je pa lažje štekat.

Kaj je Morrisonu zadogajalo, da je bil na koncu bolj zabuhel k jaz, nimam pojma. Za Janis Joplin vem da je mela težke komplekse, če ne druzga zato, k so jo na faksu izbrali za »ugliest man on campus«. Oziroma nominirali. In pol je drkala un southern comfort in pofukala vse živo. Iz inata.

Kurt je mel ziher zjeban childhood. Hendrix je bil pač Hendrix. Dva dni pred mano rojen. Elvis je klubu 27 sicer ušel, ampak je na zadnjem live posnetku pri 42 — okej, it’s official, letos umrem — tak, k da jih ma 60.

Zadnjič mi je nekdo o enmu neki razlagal, da kok je tečen, ampak njemu ni šlo v račun: »Pa vse ma! Veš kakšno bajto! Keš, vse!«

Koji kurac vse? Ma bajto pa keš, to je pa to. Pa ni to fucking sreča. Vsaj ne enim, k mal več razmišljamo. Je že fajn met vse to, ampak ko si ti v seb res fucked up, je to en pičkin dim, napram tvoji notranji tesnobi. Jaz cele dneve sam o smrti razmišljam. Dej mi top hišo, pa bom še vedno tam sedela, sicer na lepšem kavču, ampak glih tko bom razmišljala o smrti. In glih tko se bom ubijala naprej. 

Sam da z več keša prideš hitrej do cilja. Itak smo pa vsi na istem vlaku, kar se smrti tiče. Sam da eni izstopijo prej k drugi. In dejansko, če me ni bolelo, preden sem se rodila in me še ni bilo, tud pol ne bo hudega.

Back to Black

Me je pa bolelo gledat dokumentarec od Amy Winehouse par let nazaj. Iz ene srečne mladenke rata en psihofizičen polom. So me. Mega glas in tisti njeni teksti Back to Black. Res talentirana in totalna psihična štala. Kar je nekak logično, drugač ne bi takih komadov pisala.

Dejansko je un ta prav umetnik en, k je res mal prfuknjen. Zjeban total. Ne gre drugač. Ampak te so vsaj vidli, da so neki dosegli. Kaj pa Van Gogh, k ene slike ni zdilal v svojem lajfu? Amy se je sicer sfukala sama, ampak drugi ji zelo pomagali. Fotr je videl sam keš, un njen zadetek od tipa pa tud. Mediji so jo hotli pojest. Nč ne rečem, sama ga je bluzila, ampak vseen. Žalosten dokumentarec. 

Na zadnjem koncertu v Beogradu sploh ne vem, kje so meli glavo, da so jo na oder pošiljali. Sej sploh ni vedla, v kermu svetu je. Čist izgubljena. Na sliki s koncerta vidiš v očeh vse. Bolečino, strah, tesnobo, obup, žalost. Dvomim, da je sama težila, da hoče na vsak način nastopit. Ampak keš je treba služit. Vsaj manager je očitno tko mislil. Dokler je niso izvižgali.

In pol je umrla. Izstopila je eno postajo prej. Marsikdo bi rekel: »Eh kaj, sam še ena zadeta, k je šla.« Zame je bla pa težek talent. Prov jebe se mi, kaj je dajala vase. Tko kot cel klub 27, pa Elvis pa vsi. To so bli pač posebneži. Enmu na kavču je najlažje neki pametovat, pri čemer mu je edini dosežek v življenju ta, da konc meseca poravna puf v lokali gostilni, ker je tok ta kratkih zdrinkal.

Niso zastonj legende. Odbitki, nimaš kej. Ampak kakršnikol smo, vsi smo na istem vlaku. In če bi bli mal bolj sočutni en do druzga, bi ta vlak lažje peljal. Da bi mel mal več feelinga.

Zato za finish še ena odbita legenda, Nina Simone s komadom Feelings in najslabša publika ever. Jebat ga, eni pač nimajo občutka.

​Na zadnjem koncertu v Beogradu sploh ne vem, kje so meli glavo, da so jo na oder pošiljali. Sej sploh ni vedla, v kermu svetu je. Čist izgubljena. Na sliki s koncerta vidiš v očeh vse. Bolečino, strah, tesnobo, obup, žalost. Dvomim, da je sama težila, da hoče na vsak način nastopit. Ampak keš je treba služit. Vsaj manager je očitno tko mislil.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na [email protected]
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE