Na pogorišču katedrale: Nekoč Mitterrandovi projekti, zdaj vsaj en Macronov

19.4.2019 / 06:10 3 komentarji
Francozi so po devastaciji katedrale najbrž dovolj mobilizirani, da bi sprejeli drzen projekt prenove, celo redizajna.
NAROČI SE PRIJAVI SE

V trenutku, ko je Macron napovedal, da bo notredamska katedrala obnovljena v petih letih, sem pomislil, da bodo Francozi to gotovo izkoristili za drzen arhitektonski redizajn. Vsaj dela katedrale. To je bilo v torek.

In res. Že v sredo je francoski premier Édouard Philippe napovedal, da bo vlada razpisala natečaj za »redizajn ostrešja« — kar bo vključevalo tudi nov stožčasti stolpič nad transeptom — torej nad točko oz. površino, kjer se sekata glavna in stranska ladja —, ki se je v ponedeljek zvečer zrušil v požaru in se sesedel v ladjo.

Po Philippovih besedah bodo z natečajem prišli do »stožca, primernega tehnikam in izzivom današnjega časa«.

Ob tej priložnosti naj spomnim na Mitterrandove pariške »velike projekte«, ki jih je speljal v svojih dveh septenatih (1981–88, 1988–95).

Mitterrandovi projekti

Tako imenovani Mitterrandovi projekti niso bili vsi dobesedno Mitterrandovi. Štiri od osmih so začeli graditi ali so se za gradnjo vsaj odločili že v času njegovega predhodnika Valéryja Giscarda d’Estainga. Mitterrandu jih pripisujejo zato, ker so se prvotni načrti v njegovem času in pod njegoveim vplivom znatno razširili in bistveno spremenili.

Teh osem projektov, ki danes spadajo med najpomembnejše pariške znamenitosti, so po kronološkem vrstnem redu naslednji:

Od Jacka Langa …

Osemdeseta leta so bila v Franciji kulturno in arhitekturno, če že ne tudi politično evforična. Mitterrand je imel obilo pristno socialnega ali celo socialističnega talenta za kanaliziranje svoje državniške grandioznosti — da ne rečem megalomanije — v impozantne postmodernistične projekte in objekte in jih v času gospodarske konjunkture plasirati ne samo kot koristne pridobitve za javni blagor, temveč tudi v slavo in čast Francije.

To seveda ne bi bilo mogoče brez Mitterrandovega ministra za kulturo Jacka Langa (1981–86, 1988–92).

Jack Lang se je že angažiral glede obnove katedrale. Vsaj načelno. Pri svojih 80 letih je kot direktor taistega Arabskega inštituta, ki ga je nekoč pomagal postaviti, že dan po požaru pozval »k izrednemu angažmaju pri čim hitrejšem restavriranju notredamske katedrale«. In še bolj optimistično kot Macron pribil:

»Notredamska katedrala je izjemen spomenik, ki zahteva posebno gradbišče. Postaviti si moramo zelo kratek rok. Ne deset ali petnajst let, temveč tri leta.«

… do Santiaga Calatrave

Sploh ni dvoma, da bi njima dvema z Mitterrandom v dobrih, starih časih to tudi uspelo.

Kako pa danes kaže? Macronu je seveda dovolj pet let. Konec obnove, kot jo je napovedal, bi ravno sovpadel s koncem njegovega mandata. In tudi ni dvoma, da se bo zelo potrudil, da bi to realiziral.

Verjetno so Francozi po devastaciji katedrale dovolj mobilizirani, da bi se ne samo lotili hitre obnove, ampak tudi sprejeli drzen, predrzen projekt, ki bi v nekih drugih časih obveljal za nespoštljivega ali celo motečega kot pred 130 leti Eiffelov stolp — ali zlasti, vsaj po analogiji, pred 30 leti Piramida na dvorišču Louvra.


Moja projekcija: Na natečaju bo zmagal Santiago Calatrava, ki je že pred dvajsetimi leti načrtoval prenovo katedrale sv. Janeza Evangelista v New Yorku, iz katere pa potem nič ni bilo. Nekaj v tem stilu, skratka — vendar manj piramidalnega, da ne bi po nemarnem spominjalo na I. M. Peija.

Maketa nerealizirane prenove katedrale sv. Janeza Evangelista v New Yorku.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na [email protected]
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE