Kako sem proti svoji volji in šele po nekaj delih postal fan Ekipe Bled

12.4.2019 / 06:10 3 komentarji
Nobenega dela nisem zamudil. Naslednjega se veselim ves vikend. Prepričal sem se, da je nedelja ob 8. čas za Ekipo Bled.
NAROČI SE PRIJAVI SE

Prvo januarsko nedeljo zvečer sem si na TV Slovenija z vnaprej ciničnim zanimanjem ogledal prvi del nove slovenske nadaljevanke Ekipa Bled. Saj veste, kako mi izbirčni, na področju pop kulture ozaveščeni intelektualci prežimo na slovenske novotarije: “No, pa da vidimo to novo katastrofo.”

Ekipa Bled se mi je zdela pričakovano dolgočasna. Zavijal sem z očmi in zehal in nergal, da gre za samo še en nov primerek tipično brezvezne — ambiciozno zastavljene, toda neposrečene — domače televizijske produkcije.

Pri tem mi seveda ni ušlo, da Ekipa Bled poskuša biti konceptualno nekaj drugega in drugačnega že v izhodišču. Toda to se mi je sprva ravno zdelo del problema.

Po eni strani je bilo videti sicer pohvalno, da se je nekdo lotil serije, načeloma primerne današnjemu TV zeitgeistu. Vendar sem bil aprioristično skeptičen do tega, da težijo z domnevno všečnim žanrom kriminalke.

Vsaka druga kriminalka

Dandanes je tako rekoč vsaka druga slovenska knjiga kriminalka. Vse so kao velike uspešnice. Celo filme so začeli po njih snemati. Po celih stoletjih narodotvorne in kulturotvorne produkcije so padli v drugo skrajnost in se na prvo žogo lotili domnevno všečnega, celo komercialnega žanra. Dol pa je padla tudi publika, češ, glej-glej, super, tudi mi nerodni Slovenci to znamo.

Jaz sam kriminalk v knjižni obliki ne rabim. Nikoli v življenju še nisem prebral niti ene. Ampak ja, načeloma to podpiram že iz bralnih, uredniških, založniških, knjigotrških principov. Le zakaj ne bi? Zakaj pa ne bi še kdo drug raje pisal kot mislil?

Zaradi vzpona kriminalk pa tudi nisem presenečen, da so se tega lotili tudi na Televiziji Slovenija. Nacionalka je tako ali tako znana po tem, da še posebej rada in naivno naseda na umotvore spretnih lovcev na koprodukcijska sredstva.

Izmisliš si nebogljen scenarij o trivialnih policijskih primerih, najdeš neznanega, a simpatičnega glavnega igralca, podložiš uvodno špico s komadom od Koala Voice, da izpade še malo bolj alter in sodobno, vse skupaj prodaš kot rahlo odštekani, a nepretenciozni postrealizem skandinavskega tipa — in upaš, da bodo ljudje masovno gledali vseh 18 delov iskanja kurjih tatov na turistično atraktivnem, a morbidno posnetem slovenskem podeželju.

Priznam, da sem drugi, tretji, četrti del še gledal z nezaupanjem, potem pa mi je serija ne vem kdaj prirasla k srcu. Tako danes iz tedna v teden trepetam, kako bo Glažar rešil šefa Ferdota in vso policijsko postajo pred vmešavanjem nadrejenega Žabarja Urha. In ali bosta s Saro le ostala skupaj.

Včasih se splača

Tri mesece pozneje, ko se nadaljevanka preveša v zadnjo tretjino, sem totalen fan Ekipe Bled. Niti enega dela nisem zamudil. Razen enega ali dveh sem vse gledal v realnem času, ne za nazaj. Nekako se mi je uspelo prepričati, da je nedelja ob 8. zvečer čas za Ekipo Bled. Naslednjega nadaljevanja se veselim že ves vikend.

Priznam, da sem drugi, tretji, četrti del še gledal z nezaupanjem, potem pa mi je serija ne vem kdaj prirasla k srcu. Tako danes iz tedna v teden trepetam, kako bo Glažar rešil šefa Ferdota in vso policijsko postajo pred vmešavanjem nadrejenega Žabarja Urha. In ali bosta s Saro le ostala skupaj.

Ne vem, ali se je scenaristoma Gregorju Fonu in Nini Zupančič in režiserju Blažu Završniku po začetnih nerodnostih odprlo šele v nedaljevanju ali pa sem začel Ekipo Bled drugače gledati, ko sem enkrat racionalno odločil, da mi bo všeč. Toda zdaj se mi zdi super vse od zapletov in dialogov pa do režije in igralcev. Janko Mandić, Gaber K. Trseglav, Barbara Cerar in Mija Skrbinac se mi zdijo fenomenalni. Celo v njihovi morda ne najbolj pristni gorenjščini uživam.

Jasno je, da Ekipa Bled ne more biti tako gledana in priljubljena nadaljevanka kot recimo Reka ljubezni. Pa nič zato. Hvala bogu, da ni. Če bi bila, samega sebe ne bi mogel racionalno prepričati, da mi je všeč. Ne morem iz svoje kože. Mi, ki ne gledamo teh butastih turških, mehiških in dolenjskih nevest, nasplošno ne moremo iz svoje kože.

Lahko pa kdaj počakamo in vztrajamo in ne hitimo preveč s sodbami. Še posebej ne pri domačih nadaljevankah — in filmih, če smo že pri tem. Treba je predvsem opraviti s kulturnimi in tudi umetniškimi predsodki, da se te zadeve pri nas ne obnesejo in da se s tovrstno produkcijo niti nima smisla truditi. Včasih se namreč zelo splača.


Opomba: Tekst je bil prvotno objavljen v majski številki revije Obrazi. Verzija na Fokuspokusu je editirana. Objavljeno v dogovoru z uredništvom.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na [email protected]
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE