1. april v Slovenski vojski: Vojna napoved fake news

8.4.2019 / 06:10 Komentiraj
Daleč smo prišli. Informacija je kredibilna, če je možna in verjetna. Bolj ko je nekaj možno, bolj je res. Res res. Kao.
NAROČI SE PRIJAVI SE

V slovenskih medijih je lahko 1. april kadarkoli. Vseh 365 dni na leto. Novinarji si novic oz. informacij načeloma ne izmišljajo — ali vsaj ne sami od sebe —, verjamejo pa jim. Verjeti dandanes pomeni, da se ti neko dejstvo zdi verjetno. In če verjameš, potem tudi objaviš.

Tak primer je bila osupljiva in šokantna informacija — oh, ali dandanes mediji sploh še objavljajo karkoli, kar ni osupljivo in šokantno? —, da se generalmajorki Alenki Ermenc “zaradi nesoglasij z obrambnim ministrom Karlom Erjavcem” po manj kot pol leta na čelu generalštaba Slovenske vojske “maje stolček” in da “izgublja podporo vladajoče koalicije”.

Informacija seveda ni bila objavljena zato, ker bi bilo to (preverjeno) res, temveč zato, ker so se začela “pojavljati vedno glasnejša ugibanja”, ali je res kaj na tem. 

Prvoaprilsko novico prepoznaš že po tem, da tisti, ki so jo ubesedili, obvezno uporabljajo jezikovne klišeje kot recimo, da se nekomu “maje stolček”.

Korpus delikti in metafore

Nasploh so za prvoaprilsko govorico značilne zlizane metafore. Seveda pa ne gre samo za všečen stil, s katerim poskušajo prepričati naslovnike, ampak tudi za način argumentacije, ki se kot domnevni korpus delikti nanaša sam nase. 

Stopnja verjetnosti neke informacije namreč narašča s številom ljudi, ki se jim zdi verjetna — seveda pa nima prav nobene zveze s tem, da bi kdorkoli od njih zares vedel kaj konkretnega in zanesljivega.

Zato je pri plasiranju prvoaprilskih informacij zelo pogosta formulacija, da se “pojavljajo ugibanja” — in to “vedno glasnejša”. Ugibanje pomeni, da je ziher nekaj na tem. Ker več ljudi ko ugiba, bolj je ziher.

In če dodaš še to, da subjekt informacije  “izgublja podporo vladajoče koalicije”, se stopnja verjetnosti, da je informacija verodostojna, še drastično poveča. Ker je v mnogih primerih res, da je trdnost ali majavost stolčka (čeprav gre v večini primerov za fotelj) odvisna od podpore vladajoče koalicije.

Stopnja verjetnosti neke informacije namreč narašča s številom ljudi, ki se jim zdi verjetna — seveda pa nima prav nobene zveze s tem, da bi kdorkoli od njih zares vedel kaj konkretnega in zanesljivega.

Kam je izginila generalmajorka?

Ampak zdaj prehitevam. To zgoraj sta šele pozneje, v nadaljevanju zgodbe — a še vedno pred 1. aprilom — objavili dve televiziji. Komercialna in nacionalna. Med katerima tako ali tako ni razlike. Vsaj kar zadeva novice. Obe sta tračarski.

Da pa ne bi vseh medijev tlačili v isti koš — se opravičujem, tudi meni včasih uide kakšna klišejska metafora —, si primer poglejmo bolj forenzično.

Prvi medij, ki se je javno vprašal, “kam je izginila generalmajorka”, je bilo Delo. Nomen est omen novinar — Nôvica Novíca-je-prasica Mihajlović — je 26. marca opazil oz. objavil, da se Ermenčeva “zaradi dvanajstdnevne bolniške odsotnosti” ni udeležila proslave ob obletnici slovenskega članstva v Natu in da tudi ni odpotovala na “že plačano” službeno pot.

Iz tega je deduciral naslednje: “Prvi meseci na vrhu Slovenske vojske so od načelnice generalštaba generalmajorke Alenke Ermenc že terjali davek, ki ga je plačala z zdravjem.”

Pet dni pozneje, na predvečer 1. aprila, pa je Delovo informacijo oz. insinuacijo nadgradil Požareport z značilno eksplozivno podrobnostjo, da Alenka Ermenc “v resnici” (moji narekovaji) ni bila na bolniški zaradi neke navadne fiziološke zadeve, ki vsakega od nas kdaj položi, temveč zaradi duševne motnje: “generalmajorka [se je] 12 dni zdravila v ljubljanski Univerzitetni psihiatrični kliniki” — po domače v Polju —, “kamor naj bi jo pripeljali zaradi ‘zloma’”.

Stopnja verjetnosti

Koledarsko gledano je nepomembno, da je bila ta neslana prvoaprilska šala o generalmajorkini odsotnosti in bolezni, ki da sta jo pri vladajoči koaliciji pahnili v nemilost — ali obratno: je morda zato zbolela, ker je padla v nemilost!? —, lansirana že pred 1. aprilom.

Je pa seveda ironično, da je Slovenska vojska prav 1. aprila objavila demanti, da se načelnica GŠ SV “ni zdravila” v Polju — in da, mimogrede, “tudi ni članica malteškega viteškega reda” —, da je bila res “od 9. do 21. marca […] zaradi bolezni v domači oskrbi”, vendar da “tudi po 21. marcu več kot deset ur na dan opravlja [svoje dolžnosti]”.

Daleč smo prišli. Kriterij kredibilnosti medijev je danes stopnja verjetnosti informacij, ki jih objavljajo. Bolj ko je možno, da je nekaj res, in bolj ko bi lahko bilo res, bolj je res. Res res. Kao.


Opomba: Kolumna je bila prvotno objavljena v tiskani izdaji Večera v nedeljo in na spletni strani Večera v nedeljo, 7. aprila 2019, pod istim naslovom. Verzija na Fokuspokusu je editirana.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na [email protected]
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE