Napadi na Arsenoviča so akutna faza resnice mesta Maribor

3.4.2019 / 06:10 Komentiraj
Novi župan je zmotil dogovorjeno delitev mesta. Kangler in Fištravec sta jo spoštovala. Zato je zdaj izbruhnilo nasilje.
NAROČI SE PRIJAVI SE

V Mariboru poka. Tokrat dobesedno. Županove lokacije — od lokalov do njegovega doma — so postale tarče napadov. Zaenkrat z granitnimi kockami. In pirotehničnimi sredstvi. Vandalizem. Dan za dnem. Policija raziskuje. Župana zaenkrat še ne varuje. Menda ni nič jasno.

Župan po drugi strani daje jasne izjave. Da se ne boji. Da se ne bo dal ustrahovati. Da je očitno nekomu stopil na žulj. Da nekateri poskušajo preprečiti, da bi delal tako, kot je obljubil v predvolilni kampanji. Za dobrobit mesta. In meščanov. Transparentno. Da nekateri takega vodenja mesta nočejo. Da ga zato poskušajo ustrahovati. Ampak se ne bo pustil. Ne bo popustil. Ne bo odšel. 

Navidez gre torej za spopad dobrega in zla. Svetlobe in teme. V katero se vmešava vandalizem. Kar naj bi policija preprečila. Ko bo, bo spet vse v redu. Župan bo varen. Njegova družina tudi. Lahko bo spet delal, kot je na volitvah obljubil. Problem bo rešen. Srečen konec.

Mariborčani v Mariboru

Bojim pa se, da ne bo tako. Da je ta vtis, ki ga ustvarjajo tudi mediji, v resnici zmoten. In da bo konec, ki ni daleč in bo srečen, samo pravljica. Za lahko noč.

Razlog je preprost. Podobno kot še mnoga mesta je tudi Maribor žrtev postsocializma. Tako kot vsa socialistična industrijska središča je tudi Maribor v doživel radikalno in kruto dezindustrializacijo. Ki seveda ni uničila samo industrije. Mesto je uničila tudi drugače. Uničila je mesto kot socialno delujoč sistem. Uničila je formalne institucije.

Brezposelnost mnogih nekoč zaposlenih je v mesto prinesla trajno revščino. In trajno krizo. Ne samo ekonomsko. Ampak tudi socialno. Politično. In moralno. Mesto je začelo delovati po domačijski logiki. Ki ne nagrajuje znanja. In strokovnjakov. Ampak članstvo v ustreznih domačijah. Če si član, preživiš. Če nisi član, ne preživiš.

Ni pomembno, kaj znaš. Ni pomembno, kaj si naredil. Mariborčani v Mariboru ne dobijo dela. Tudi če imajo mednarodne reference. Tudi če so strokovnjaki mednarodnega ranga. Maribor jih sploh ne zazna. Ker niso člani ustreznih domačij.

Vsebina nikogar ne zanima. To je kroničen pojav. Kot da je Maribor mesto, ki ga je vsebina dokončno zapustila. Ampak tisti, ki imajo položaje in moč, so povsem zadovoljni. Njim je okej in lepo. Da bo jasno: v Mariboru tako rekoč nič ni v redu. Od najnižjih nivojev odločanja pa do univerze. Mesto je postalo žrtev namišljene postsocialistične tranzicije.

Učiteljice

Hkrati pa o bistvenih življenjskih sferah v mestu odločajo ljudje brez ustrezne izobrazbe in znanj. O nagradah na področju kulture odločajo učitelji tehnike. Že desetletja nihče ne ve, kaj narediti s turizmom v mestu. Zgodovinske arhitekturne bisere Maribora okrašujejo z rezbarijami lokalnih umetnikov iz okolice.

V mestu in njegovem delovanju se univerza sploh ne čuti. Čeprav bi morala biti s svojimi znanji in potenciali vključena v odločanje na vseh ravneh in v vseh sferah mesta. Vsaj tako, da bi univerza bila center, iz katerega bi mesto črpalo znanje in na tem utemeljevalo svoje politike. Ma kakšno znanje! Odločajo tisti, ki nimajo znanja. So pa dobro pozicionirani. Če reči tako funkcionirajo na univerzi, zakaj ne bi tudi v mestu. In ko pozicionirani branijo svoje položaje in moč, se zatekajo k birokratskim proceduram. Kjer vsebino nadomeščajo birokratski postopki. Brez vsebine. 

Vsebina nikogar ne zanima. To je kroničen pojav. Kot da je Maribor mesto, ki ga je vsebina dokončno zapustila. Ampak tisti, ki imajo položaje in moč, so povsem zadovoljni. Njim je okej in lepo.

Da bo jasno: v Mariboru tako rekoč nič ni v redu. Od najnižjih nivojev odločanja pa do univerze. Mesto je postalo žrtev namišljene postsocialistične tranzicije. Formalni sistem, ki je temeljil na socialistični industriji, je propadel. Kar ostaja, je videz formalnega sistema. Za tem videzom pa vladajo in odločajo domačije. Z učiteljicami kot ključnimi profili.

Lahko noč, Irena

Napadi na Arsenovičeve nepremičnine so akutna faza te resnice. Faza, v kateri merita moči formalna sfera, ki jo poskuša vzpostaviti župan, in domačije, ki so doslej vladale mestu.

Seveda ne gre za vandalizem. Ne gre za vandalistične izpade. Ampak za politični teror. Ki ga je treba odkrito poimenovati. Ne pa se delati, da gre za nekaj drugega.

Nočem izražati mnenja o Arsenoviču. In njegovih poslih. Ki jih nekateri razumejo kot vzrok za napade. Po mojem je to napačna razlaga. Če bi to bili vzroki, z napadi ne bi čakali, da je Arsenovič postal župan.

Resnica Maribora je že vsaj dve desetletji taka, da je mesto razdeljeno na nekaj navez. Domačij. Gre za naveze, ki delujejo domačijsko. Tudi mafijsko. Povezane so z različnimi kapitalskimi centri. Tudi zunaj države. Z ruskim kapitalom. Pa s kitajskim. Itd. Kar spremljamo, je boj. Pravzaprav vojna teh klik. Domačij. Za mesto. Za položaje. Za nadzor. Za moč.

Arsenovič je zmotil dogovorjeno razdelitev mesta. Kangler in Fištravec sta to spoštovala. Zato je zdaj izbruhnilo nasilje. Prejšnja župana sta živela v miru. Vsaj navidez. Čeprav je Irena govorila drugače.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na [email protected]
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE