Janša, Črnčec, Šarec: Kronika nenapovedanega intervjuja z bivšim bad guyem

2.4.2019 / 06:10 Komentiraj
Kaj ima drž. sek. za nac. varnost takega povedati, da dobi velik intervju? Ah, saj res: konvertiral je od Janše k Šarcu.
NAROČI SE PRIJAVI SE

Siolov sobotni intervju z Damirjem Črnčecem mi je skorajda všeč. Lahko bi mi bil. Državni sekretar v kabinetu predsednika vlade, zadolžen za vprašanja nacionalne varnosti, zgleda kot najbolj normalen, strokovno neobremenjen, skrben, vesten in za nameček ubogljiv, straight državni uslužbenec, ki trdno in lojalno stoji na uradni liniji, čeprav si ne pomišlja dovolj diskretno razmišljati tudi s svojo glavo.

Če ga vprašate, “ali je Slovenija varna država”, se ne bo pustil sprovocirati in vam bo pomirjujoče odgovoril, da ja.

Če ga vprašate o radikalizmih in ekstremizmih, vam bo ekvidistančno odgovoril, da imamo tako desne kot leve plus islamski fundamentalizem.

Če ga vprašate, ali je gradnja džamije problematična, bo brez razmišljanja odgovoril, da ne — ker da “slovenski islam izvira […] iz bosanskega, ki je znan po svoji zmernosti”.

Zanimivo, kajneda?

Po vsem prebranem bi se človek vprašal, zakaj ni Siol — ali katerikoli drugi medij, če smo že pri tem — naredil intervjuja s Črnčecem že pred več kot pol leta, ko ga je Šarec — takrat še nismo bili vajeni nepredvidljivih potez novopečenega premiera — nepričakovano in skorajda škandalozno vzel v službo v svoj kabinet.

Zanimivo, kajneda, da ljudi, ki jim gredo na živce in ki jih imajo iz enega ali dugega razloga na črni listi, vsi mediji raje v en glas sesuvajo, kot pa da bi jih kaj konkretnega, magari zoprnega vprašali.

Ne pozabimo, da je po Črnčečevem imenovanju več kot 4.000 ljudi podpisalo peticijo Mladine in inštituta Danes je nov dan — pospremljeno z antologijo sekretarjevih militantnih tvitov, uperjenih proti Pravno-informacijskemu centru, Mirovnemu inštitutu, Amnesty International in drugim “multi-kulti” pravnim osebam, v glavnem pa seveda proti (nezakonitim) migrantom, Ahmadu Shamiehu itd.

Anomalije

Da so se lani septembra vsi s takšno ihto spravili na Črnčeca, namesto da bi se mu posvetili bolj direktno, je vsekakor nenavadno. Ker kaj pa je navsezadnje storil takega, kot da je bleknil nekaj neprijaznih — in to ne v vlogi vodje opozicije, kaj šele kot pretendent na službo v vladnem kabinetu?

Toda še bolj je nenavadno to, da se je zdaj nenadoma pojavil z velikim intervjujem, kakršnega so vsake toliko deležni predsedniki vlad, strank, držav ali kvečjemu uprav. Zakaj?

Kaj ima javnost takega povedati državni sekretar v kabinetu predsednika vlade, zadolžen za vprašanja nacionalne varnosti, da se zdi mediju primerno objaviti obširen intervju, intervju takih pozornostnih razsežnosti?

Sam celo trdim, da državni sekretarji v kabinetu predsednika vlade — Črnčec ali katerikoli drugi, zadolžen za karkoli — nikakor niso ljudje, ki bi jih mediji morali ali celo smeli intervjuvati.

Taki intervjuji so anomalija. Anomalija v smislu poslanstva, ki si ga mediji pripisujejo. Anomalija v smislu državljanske ozaveščenosti, ki bi jo mediji radi vcepili svojim uporabnikom, češ, to bi morali vedeti, ker je dobro vedeti, da boste kao na tekočem.

Tipično in posebno

Črnčec je obenem tipičen in poseben primer slovenskega političnega spreobrnjenca. Tipičen zato, ker konvertitstvo — ki je samo druga beseda za oportunizem — v Sloveniji ne velja za zelo strašno moralno pregreho, pa če se Cankar na glavo postavi in še nekajkrat obrne v grobu.

Po drugi strani pa je Črnčec vendarle nekaj posebnega, ker je to naredil z redko prostodušnostjo ali celo samoumevnostjo, predvsem pa brez prikrivanja in brez izgovorov, češ, saj nisem (prej) tako mislil.

Zaradi mene naj se ljudje kar spreobračajo. Konvertitstvo je resda moralni in socialni in psihološki fenomen, vendar ne vidim razloga, da bi se z njim pretirano ukvarjali na nivoju vladnih uslužbencev.

Konvertitstvo je literarni, dramski, filmski, seveda pa nasplošno filozofsko-etični problem, ki v senzacionalistično-obveščevalnih medijih nima kaj iskati. Še posebej ne zato, da bi vsega hudega navajenim državljanom s tem razlagali skrivnostnost vladne politike s poudarkom na primeru sedanjega in nekdanjega premiera Marjana Šarca in Janeza Janše.

Dal nogo Janši

Šarčeva nenavadna poteza, da je med vsemi tistimi, ki bi prišli v poštev za službo za nacionalno varnost v njegovem kabinetu, izbral prav Damirja Črnčeca, morda sploh ni bila tako slaba.

Očitno mu je uspelo, da je iz svojeglavega in impulzivnega desničarja, ki je nekoč podpiral Janšo pred sodiščem, naredil ubogljivega, pridnega, sprejemljivega in kompetentnega strokovnega nameščenca, ki se je naučil držati jezik za zobmi. 

To mu lahko — Šarcu, namreč — štejemo v plus. Kot mu lahko štejemo v plus tudi to, da je morda že od prej nekako vedel, da je Črnčec tak, da se bo zlahka in rade volje ali celo iskreno konvertiral in dal nogo Janši.

Vedeti pa seveda moramo, da tega intervjuja s Černčecem nikoli ne bi nikoli bilo, če ne bi konvertiral od Janše k Šarcu — in če se ne bi prelevil iz bad guya v zglednega uslužbenca, ki ne grize roke, ki ga hrani.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na [email protected]
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE