Predsednikovi zokni in njegov libidinalni ustroj

27.3.2019 / 06:10 1 komentar
Patološki narcis Pahor ne razume. Zato je treba sprejeti zakon, da predsednik ne sme objavljat fotografij svojih zoknov.
NAROČI SE PRIJAVI SE

Pahor ne miruje. Ta ugotovitev se ne nanaša samo na njegove državniške dejavnosti. Predvsem ne miruje v svoji virtualni eksistenci. Katere jedro je pred nedavnim Miha Mazzini strnil v ugotovitev:

“Pahor je točno to, kar vidimo: niz sličic lastnega užitka. V družbi, ki razpada, je točno tak predsednik, kakršnega ne potrebujemo.”

Neglede na grenko resnico zapisanega pa je stvar še hujša. Pahor namreč v produkciji teh sličic stalno uvaja tematske inovacije.

Tako nas je pred nedavnim osrečil s sličicami lastnih zoknov. Sličice, ki jih je poslal v svet, bi bile problematične že za navadnega državljana. Še tem bolj pa so problematične za nekoga, ki je predsednik države.

Gre za prvorazredni infantilizem in pomanjkanje okusa. Gledanost oz. vidnost sličic je bila velika. Če sem si jih celo jaz ogledala, je to jasno. Ker za to gre Pahorju in njegovemu štabu. Za število ogledov in lajkov. Ta cilj so dosegli.

Najboljše darilo, najboljša torta

Kljub doseženemu cilju pa ostaja vprašanje, kako lahko predsednik sploh fotografira svoje zokne in objavi fotografijo. In pri tem se nočem moralistično zgražati. Rada bi samo razumela. Vsako dogajanje, tudi najbolj neumno, je mogoče vsaj deloma racionalno razložiti.

Kako torej razložiti, zakaj se zdi Pahorju pomembno, da lastne sodržavljane informira o svojih zoknih?

Prvo, kar je treba upoštevati, je njegov libidinalni ustroj. To dobro opiše Mazzini, ko pravi, da gre za niz sličic lastnega užitka. Zakaj torej sličice lastnega užitka? Kdo je pravzaprav oseba, ki to počne?

Ena od klasičnih razlag patološkega narcizma je tudi pasus, da je patološki narcis nezmožen uživanja. Uživa toliko, kolikor drugi mislijo, da uživa. Zato mora drugim nenehno kazati in dokazovati, da uživa. Niz sličic lastnega uživanja je točno to: dokazovanje drugim, da uživam.

Zato patološki narcis ne more drugega, kot da seznanja druge o lastnem uživanju. Da potuje. Da ima rojstni dan. Da mu je njegov dragi ali draga dal to in to darilo. Najboljše darilo. Da mu je spekel torto. Najboljšo torto. Da se je srečal s temi in temi pomembnimi ljudmi. Itd.

Gre za notranjo prisilo, ki jo ima danes na desetine milijonov zemljanov. Ki ne morejo drugače, kot da vse, kar doživljajo, objavljajo v virtualni realnosti. In v tem uživajo v natanko tolikšni meri, kolikor lajkov bodo v tej realnosti dobili.

To je to, kar počne Pahor.

Ena od klasičnih razlag patološkega narcizma je tudi pasus, da je patološki narcis nezmožen uživanja. Uživa toliko, kolikor drugi mislijo, da uživa. Zato mora drugim nenehno kazati in dokazovati, da uživa. Niz sličic lastnega uživanja je točno to: dokazovanje drugim, da uživam.

To ne pade z neba, to je prigarano

Drugo, kar je treba upoštevati, je to, da je v zahodnih kulturah, kot je natančno opisal že Christopher Lasch v Kulturi narcizma, politika postala spektakel. Politiki se razvrščajo na lestvice priljubljenosti. Dvig na tej lestvici je plus. Padec po tej lestvici je minus. Zato delajo vse, da bi jih priljubljenost zrasla.

Pahor je v tej dejavnosti uspešen. Že dolga leta je med najbolj priljubljenimi slovenskimi politiki, celo najbolj priljubljen. To ne pade z neba. To je prigarano. S tem, kar si naredil, da bi ti zrasla priljubljenost.

In kaj v današnjih narcističnih kulturah dviguje priljubljenost? V glavnem gre samo za nekaj stvari. Ekscesi. Neumnosti. Zdravorazumskost. Biti to, kar drugi želijo, da si. Biti to, kar so drugi.

Delovanje teh dejavnikov na dvig priljubljenosti je mogoče opazovati v celi vrsti primerov. Najbolj ilustrativno na televiziji. Kjer je eden glavnih pokazateljev uspešnosti gledanost. Zato televizije delajo vse, da bi dvignile gledanost. In ker se gledanost dviguje z zgoraj omenjenimi strategijami, kvaliteta programa pada. Na programih je vedno več neumnosti. Zdravorazumskosti. Ekscesov. Tega, kar hočejo gledalci.

Enako ravna Pahor.

Kaj bo naslednje?

In tretjič, to neustrezno mešanje privatnosti in javnosti, ki ga materializirajo Pahorjevi zokni, je del slovenske zgodovinsko vzpostavljene socialne in kulturne tirnice, ki se ji reče domačijskost. Ena od značilnosti domačijskosti je neločevanje med javnim in zasebnim.

Kot je pojasnil že Sahlins v Ekonomiki kamene dobe, v domačijski socialni organizaciji zasebno ne obstaja. Zasebno je vedno tudi stvar domačije. Torej javno. Z objavljanjem sličic svojih zoknov Pahor materializira ta princip. To zakonitost domačijskosti.

A Pahor ni zasebnik. Pahor je predsednik države in javni simbol države Slovenije. Ker živi v svetu, ki vsaj formalno loči javno in zasebno, so njegove prezentacije omenjenih zakonitosti nedopustne. In ker ne gre pričakovati, da bi Pahor to razumel in uvedel samoomejitveno vedenje, se zdi, da je edini izhod iz te situacije sprejetje zakonske regulative, ki bi onemogočila nadaljevanje njegovega za predsednika države neustreznega vedenja.

Brez tega lahko pričakujemo, da bo Pahor s temi praksami samo še nadaljeval. Le s čim nas bo po fotografiji zoknov osrečil v svoje naslednjem izpadu? Morda s selfijem v gatah, potiskanih s prizori iz njegovega najljubšega filma Pretty Woman?

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na [email protected]
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE