Primer Jelinčič: Kadunc zdaj daje uredniške smernice, Manica še vedno molči

26.3.2019 / 06:08 1 komentar
RTVS naj da vedeti politikom, naj ne pričakujejo vabil, če zlorabljajo svobodo govora, ne pa da se boji obtožbe cenzure.
NAROČI SE PRIJAVI SE

Točno 16 dni je rabilo vodstvo RTV Slovenija, da se je vsaj posredno odzvalo na grozljivo ravnanje poslanca Jelinčiča, ki je v oddaji Tarča promoviral nasilje in sovraštveni govor in pozival k streljanju ljudi pred zidom.

Ko sem o tem pisal, sem omenil tudi, da še vedno čakamo na pojasnilo, kdo je pritiskal na urednike in novinarje Tarče 24. januarja. Takrat je voditeljica tik pred oddajo o domnevnem mobingu tedanjega ministra za kulturo Prešička tvitnila, da prihaja do pritiskov na uredništvo. Ob Eriki Žnidaršič je podoben trditev o pritiskih objavila še novinarka iste oddaje Nataša Markovič.

Javni zavod bi takšno pojasnilo moral javno objaviti, a tega nikoli ni storil. Zato pa smo po drugi strani v zvezi z Jelinčičevo streljačino v soboto v Dnevnikovih pismih bralcev prebrali odgovor generalnega direktorja RTV na kolumno Leona Magdalenca v kolumni Pri nas se strelja z dušilcem (Dnevnik, 16.3.).

Neodgovorno početje

Obravnaval bom samo en vidik: kako bi vodstvo RTV Slovenija moralo ravnati v takih situacijah oz. kaj naj stori z gosti, za katere lahko domneva, da bodo sejali sovraštvo in kršili kulturo dialoga?

Na javni očitek je reagiral Igor Kadunc — in ne za to odgovorne osebe zavoda, kot bi pričakovali —, kar pomeni, da brez Magdalenčevega zapisa javnega odziva sploh ne bi bilo. Bolje to kot nič?

Neodzivnost vodstva se mi zdi bistveno bolj problematična od odziva Erike Žnidaršič v oddaji, ki za ustavljanje gosta res ni imela veliko možnosti — razen morda te, da mu v oddaji več ne bi dovolila do besede.

Toda poglejmo si podrobneje to, kar smo po dolgem čakanju ob asistenci anemičnih medijev in novinarskega ceha nasploh dobili od generalnega direktorja Kadunca kot pojasnilo.

Generalnega direktorju dam prav, ko zavrača Magdalenčevo interpretacijo, da so Jelinčiča povabili namerno, da bi si “dvigali gledanost in dajali material za obšankarske prepire”. Mislim, da za to nimamo zadostnih dokazov in tudi ne razlogov, da verjeli. Upam, da na RTV še ni tako hudo — in po mojem ni.

Kritizerstvo in obšankarstvo

Kadunc v repliki takole požuga Magdalencu:

“Nespodobno pa je, kadar kritike prerastejo v ‘kritizerstvo’ vsepovprek brez pravih argumentov. Že nekaj dni tako odmeva oddaja Tarča, v kateri je bil, med drugimi, gost Zmago Jelinčič. Ali so ustvarjalci oddaje vedeli, da bo predsednik ene od političnih strank izrabil ‘svojih pet minut’ za izrekanje nepredstavljivega?”

Generalnega direktorju dam prav, ko zavrača Magdalenčevo interpretacijo, da so Jelinčiča povabili namerno, da bi si “dvigali gledanost in dajali material za obšankarske prepire”. Mislim, da za to nimamo zadostnih dokazov in tudi ne razlogov, da verjeli. Upam, da na RTV še ni tako hudo — in po mojem ni.

Ne morem pa se strinjati s Kaduncem, ki implicitno trdi, da politika takšnega kova v studio ne morejo prenehati vabiti samo zato, ker obstaja možnost zlorabe javnega medija in sejanja sovraštva:

“Sprašujemo se, ali naj RTV Slovenija odreče vabilo članom ali celo predsednikom političnih strank v oddajah ‘v živo’ samo zaradi strahu pred zlorabo javnega medija za izražanje (neprimernih) mnenj?”

Dilema je realna, toda odgovor bi moral biti pritrdilen: če takšna verjetnost obstaja, potem je nepovabilo edina rešitev. Kadunc je namesto tega v odgovoru ponovil nekaj floskul, da uredniki dobro opravljajo svoje delo, da pri tem ne morejo izključiti faktorja tveganja, ker gre za oddajo v živo, da zaupa uredniški presoji in da nihče ne pravi, da njihovo delo teče brez napak.

Eno in isto vprašanje

Res je, vsi delamo napake. Ampak težava je v tem, da RTV Slovenija svojih napak ne zna priznati javnosti in da je vprašanje, ali jih sploh želi odpraviti. Kako bodo odpravili eventualne prihodnje napake, če pa prejšnje skrivajo?

Bodo v oddajo še naprej vabili politike, ki pozivajo k nasilju? Se bodo sprijaznili z omenjenim “faktorjem tveganja” in se po nastopu takega politika vedno znova posuli s pepelom? Mi pa naj znova in znova odpuščamo RTV in zaman čakamo na pojasnilo?

Kot vidimo, nam Kadunčeva stališča ne povedo veliko vsebinskega in skoraj nič o uredniških smernicah v takih primerih. Zato je tudi nenavadno, da se ob tem oglaša generalni direktor, ne pa recimo odgovorna urednica informativnega programa na TV Slovenija, Manica Janežič Ambrožič.

Ključno in vedno isto vprašanje, ki se mu izmikajo, se enostavno glasi takole: boste politika XY še naprej vabili v svoje studie? Če boste, na kakšnih načelih utemeljujete svojo odločitev? Če ne boste, zakaj tega ne poveste naravnost in sporočite svojega stališča javnosti?

Strah pred cenzuro

Gledalec, ki ga je zmotila omenjena Tarča, mi je preposlal odziv varuhinje pravic gledalcev in poslušalcev Ilinke Todorovski. V njem najdemo dovolj konsistentno mnenje, kaj storiti, zato ga citiram v ključnem delu:

“Zato je dolžnost uredništev, da v studijske razprave ne vabijo sogovornikov, ki ne želijo sodelovati v strpni in spoštljivi razpravi [in] ki so že zlorabili eter javnega medija ter kršili družbene norme in kulturo javnega dialoga.”

S tem se v celoti strinjam. Priznati moram tudi, da je to hvalevreden preboj od zgrešenega načela, da “za RTV Slovenija ni prepovedanih tem in gostov”, kar zagovarjata ravno Ilinka Todorovski in Manica Janežič Ambrožič.

Toda v Kadunčevem, doslej edinem javnem odzivu, ni mogoče zaznati nič podobnega. Nasprotno. Generalni direktor v že citiranem odlomku takim “dolžnostim” nasprotuje. Pojem, ki izraža normirano pričakovanje ravnanja v skladu z moralnimi standardi, je pri tem povsem enoznačen: če Jelinčiča in podobnih politikov ne bodo vabili v svoje oddaje, bodo kot uredniki kršili svoje dolžnosti.

Ali povedano drugače: ob gotovosti, da omenjeni ustreza opisu človeka, ki je “zlorabil eter javnega medija ter kršil družbene norme in kulturo javnega dialoga” — glede česar bi se morali strinjati —, Kadunc še dalje namiguje, da takih politikov ne morejo kar nehati vabiti v studio. Ilinka Todorovski pa meni ravno nasprotno in apelira na dolžnost, da jih ne vabijo.

K temu bi dodal, da ima javni zavod še eno nalogo: jasno in glasno povedati politikom, naj ne pričakujejo vabil, če javni medij zlorabljajo, ne pa da vedno znova bogaboječe molčijo, ker se bojijo, da bodo obtoženi cenzure in omejevanja svobode govora.


OpombaTekst je bil prvotno objavljen na avtorjevem blogu In media res v nedeljo, 24. marca 2019, pod naslovom Pogovoriti se moramo o streljanju: Kadunc in Todorovski z nasprotnimi stališči glede vabil Jelinčiču. Verzija na Fokuspokusu je editirana. Objavljeno s privoljenjem avtorja.

Erika Žnidaršič vodi inkriminirano Tarčo na Televiziji Slovenija z Jelinčičevim nakladanjem, da bi bilo treba “par ljudi” postreliti z dušilcem, 7. marca 2019. — [Screenshot: TVS/Fokuspokus]

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na [email protected]
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE