To so te nikol pretrgane popkovine. Še dobr, da ne vem, kako je to.

25.3.2019 / 06:08 Komentiraj
Cel life poslušam, da iz mene nč ne bo. Vsi hodijo v šole, jaz pa nočem. Ampak se je še dobr izcimilo. Pač nisem slikar.
NAROČI SE PRIJAVI SE

Danes je materinski dan. Moja mamenko ma seveda k ta velika še rojstni dan. Da je ja kr oboje na isti dan, pa da se ja ne morem izognit vsemu direndaju. In kaj si je zaželela za rojstni dan? Dobr, men živce dvigovat, to je jasno. Da pride gospa mati preverit, v kakšnem živim. K men majo vsi prepoved hodit, tko da sem kr v pizdi. Ker sem standarden prokrastinator in vse delam zadnji moment, me po tem napisanem tekstu čaka še pospravljanje te luknje. Ona ma vse zglancan, pr men pa džumbus težek. In lepo sem jo vprašala, a hoče, da jo za 70 let kap rukne. Sam me ne jebe. Gospa mati je pač gospa mati. In fotr je fotr.

Dan Downovega sindroma

Zdej en dan je bil svetovni dan Downovega sindroma. Dveh narobnih štumfov ne rabim gor dajat, ker je to itak moja klasika. Tip je čist razočaran, če me vidi v dveh istih. To je pa tko, če koga razvadiš.

In zato sem prvo stvar rekla majki, da se ne bi slučajno razvadla s temi obiski pr men. Crknem od žalosti, če bi se ji kej zgodilo, sam jaz sem za bit stran, trpet sama. In se dobr zavedam, da ko so me vsi odfukali v tem življenju, čist vsi, tud fotr pa brat, me mama ni nikoli. Mi je jebala vse po spisku, sam zares rekla adijo pa nikoli.

To so te nikol pretrgane popkovine. Še dobr, da ne vem, kako je to. Ampak back to fotr.

Fotr je celo življenje učil na Janezu Levcu. Torej, mal drugačne otročke. Leta 82 je tud logotip za njih naredil, k je še danes isti. V svojih najbolj zblojenih cajtih sem kr na vrata razreda uletavala: “Fotr, dej keš!” Sej, pol mi je prepovedal hodit sploh v bližino.

Likovni pedagog

Hotla sem rečt, da ker je bil fotr likovni pedagog, sem jaz seveda tud hotla neki v zvezi z risanjem delat. Kao da jaz pa tud ful znam. In sem šla proti koncu 8. razreda na oblikovno delat sprejemce. In pušnila. Fuck, mogoče pa nisem tak talent.

Ker če zdej pogledam, jebo majko, da bi mogla bit. Ena sestrična ma ALU narjen, drugi bratranci pa sestrične so šli pa vsi tja nekam na Accademia di Belle Arti di Venezia. Moj brat dela 3D design v Parizu.

In nč, surla, grem pa na grafično. Spet sprejemci, tokrat ne risanje, ampak znanje. Prov spomnim se, kako me je pripravljala sestrična Alja (danes vodja kabineta pri Pahorju, prej je bila pa pri Drnovšku) in kako sem ji žrla živce, ker men je blo vedno vse odveč. In nardim, pridem v najbolj zapiflan klas, in me mal pred koncem šolskega leta ven fuknejo.

Klovn v cirkusu

Ampak to je že druga zgodba. In sproti sem hodila še na italijanščino, in direkt smo mel tečaje na oblikovni. Tam spoznam psihologinjo in mi scinka, da mi je manjkala ena točka. Ena fucking točka! No, sej mogoče pa nism tok bad. Ampak dobra pa tud ne. In glih kle je point. Zakaj se eni kr silijo, silimo, da bomo isto k naši starši? Če je tvoj fotr v iber dobr muskontar, to ne pomeni, da boš tud ti.

In poznam kr par takih primerkov. Njihovi starši so bli težki profesorji na faksih, oni pa niso nikol dosegli tega. Še manj so izpolnili pričakovanj svojih staršev in pol čist zakompleksani po svetu lutajo. Pa bod pa klovn v cirkusu, jebem te. Sej ne rabiš bit tud ti ne vem kakšen doktor kemije.

In tud ko gledam kakšno našo igralsko familijo, pa to so od babice dalje vsi igralci. Pa so res vsi talentirani? Al se silijo? Probajo bit neki, kar niso? Mene nobene veze ne motijo, sam vsak nej nardi svoj posel tko, kot je treba. Jaz se vez striktno izogibam, ker kako kurac pa naj vem, kok res dobr pišem. Bralcev se ne da podkupit.

In ja, kle sem talent. V risanju pa pač ne, čeprov še vedno boljša od mnogih.

“To pa niste vi narisala, ne?”

Se spomnim enga dogodka. Men starši niso nikol pomagali pri učenju ali šolskih nalogah. To je bla moja naloga in je moglo bit narjeno. Drugi cajti, starši nas niso tko mehkužili.

In na grafični dobimo eno nalogo za narisat za grafično oblikovanje in jaz prvič v lajfu prosim fotra, če mi pomaga, ker je blo to, kar sem jaz narisala, res polom. Pa mi nariše on, pa nesem profesorju in slišim sam še to: “To pa niste vi narisala, ne?”

Jesus Christ! Sam enkrat mi pomagajo, pa še takrat me dobijo. In sem se sprijaznila. Da jaz nikol ne bom moj fotr. In da sploh ne vem, zakaj sem se silila tja. Doma so mi vedno pustili odprte roke, kaj mislim bit, če že kej. Ker eni jih prov silijo: “Morš bit to pa to, ker tam je denar!”

Jebeš srečo pa talent. Keš vohamo, tja te bomo vpisali. “Al pa bod kr Dončič, bomo najbolj veseli!” Ampak Dončić je talentiran. In za vsakim talentom je vzad ful dela in discipline.

Vsak ta drug je fotograf

Glih dva dni nazaj mi je en znanec pisal, da ma top zgodbe iz življenja in da bi knjigo napisal, zato da rab nasvete. Vse super, v bistvu rabiš sam komp. Ni to fotografija, k rabiš sam za fotoaparat ne vem kok keša, pa da je pol že kr vsak ta drug fotograf.

In čist vsakmu naprej rečem, naj se pripravi, ker pisat sploh ni tok simple, sedet sam s kompom, pa narest še zadeve berljive. Tuki nobena mami ne more nobenga podkupit, da te bojo brali. In še manj bo namest tebe pisala. Dončić mora tud sam svoje koše zabijat in sam se je tok nadrkal, da je tam, k pač je. Seveda ful pomaga, da maš podporo staršev, sam na teb je vse.

In zdej, tok let po unih mojih oblikovno-grafičnih eskapadah, mi je jasno, da te življenje kr samo postavi na tvoj plac. In ker sem celo življenje poslušala, da iz mene nč ne bo, in kako so vsi bratranci in sestrične idealni in perfektni, ker hodijo v šole, jaz pa nočem, se je v bistvu na konc še dobr izcimilo. Pač nisem slikar, tko kot vsi. Sem pa edina, k pišem.

Gratis papir

In če prihajaš iz Vukove hiše, kjer mamo en nikoli razčiščen političen umor za sabo, pisatelja Stanka Vuka, pol to ni kr tko. In nisem se nikol silila, samo od sebe je prišlo.

In z mojim “talentom” za risanje ne bi nikol razveseljevala ljudi in jim dala za mislit. Risanja nej se držijo uni, k znajo. Jaz bom mela pa polepšan dan ob takih sporočilih, kot je bil par dni nazaj:

“Živjo Tereza! Najprej vsaka čast za buklo. To jo to. Mam 50+ in tri hčere, če jih nism nauču razlikovat med Kardašijanko in real lifeom […] jim bom zdej moril, da te preberejo, vsaj probajo nej. Pa sej bi najbrž Berg doktor to tut priporoču.”

“Še enkrat, super. Ko boš zopet izdajala knjigo, imaš gratis papir. Samo povej kdaj, kaj in kolk, pa bo papir tam. Boljš da Union dela sveže napitke kot pa dnar za papir.”

“Lep sončen dan še naprej.”

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na [email protected]
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE