Ljubezen je sila, ki presega cinizem. Balzam za bit. Amor. Amen.

22.3.2019 / 06:08 Komentiraj
Dajmo ljubezen v ustavo: “Ljubezen je najvišja družbena svetinja. Zlorabo ljubezni v komercialne namene ureja zakon.”
NAROČI SE PRIJAVI SE

Pogovoriti se moramo o ljubezni. Ker je v nevarnosti, da izgubi stik z lastnim označencem.

Ljubezen napadajo z vsaj treh strani: s komercialne, religiozne oz. pridigarske, pa tudi s popkulturne.

Pri vsej svoji vzvišeni zgodovini je ljubezen v času brez cenzure in brezbrižnosti do svetinj pripravno orodje za pridobivanje kupcev: “Zakaj ne bi ljudi ogreli z lepimi mislimi o ljubezni in ljubljenih in jim naš produkt še bolj približali?”

Tudi v religioznem kontekstu se ljubezen lahko obrabi in zlorabi. Iz lastnih izkušenj vem, da je ljubezen v pridigah pogosto uporabljena v smislu “biti dober do drugih” in podobno.

Uf, kakšna razlika! Kakšno poniževanje ljubezni! Zdi se, da je ljubezen za pridigarje marsikdaj — ko ne vedo, kako zaključiti poved — nekakšen deus ex machina. Nič kaj spoštljivo do ljubezni, kaj!

Zlomka

Ljubezen je tudi glavna tema večine popularne glasbe. In glej ga zlomka, ljubezen tu praktično vedno označuje romantično ljubezen ali celo zaljubljenost.

Nič ne rečem. Ni je čez romantično ljubezen. A vendarle gre za to, da ljubezen — če jo tolikokrat omenjamo v komercialnem, pridigarsko-moralističnem in romantično-zaljubljenem kontekstu — izgubi potencial, da bi (ob vsem tem) označevala še “tisto najbolj vzvišeno človeške izkušnje”. S tem pa tudi "tisto najbolj vzvišeno" izgubi potencial, da bi bilo poimenovano!

Kakšna škoda, kakšna izguba, kakšen škandal!

O čem govorim, ko govorim o ljubezni?

O čem govorim, ko govorim o ljubezni?

Ljubezen razumem kot spoj zaupanja, delovanja, občutka samopreseženosti in samopreseganja. Kot kategorijo, ki opredeljuje odnos do biti in odnos biti do posameznika. Kot pogovor posameznika s tem, za kar se zdi, da je nič. Kot to, da v brezdanjo ničevost vesolja rečeš eno samo besedo.

Kar mene zadeva, je ljubezen neke vrste sopomenka za vero. Vključuje tisti Kierkegaardov “skok vere”, tisti iracionalni element predaje.

Ljubezen mora biti iracionalna, če naj zadosti svoji lastni vzvišenosti. Ljubezen je aktivna privolitev in potrditev subjekta v njegovo neizbežno intersubjektivnost (če si lahko privoščim malo umetniško-kritiškega žargona). Ljubezen je sila, ki presega cinizem v postmodernem svetu.

Še nekaj besed, ki jih povezujem z ljubeznijo: junaštvo, norost, moč, nemoč, ustvarjanje, potrjevanje upanja, vsakdanjost, obup, približno, ekstaza — in to, da ni ekstaze.

Še nekaj besed, ki jih povezujem z ljubeznijo: junaštvo, norost, moč, nemoč, ustvarjanje, potrjevanje upanja, vsakdanjost, obup, približno, ekstaza — in to, da ni ekstaze.​

Mešati vodo z vodo

Ljubezen moramo otrebiti konotacije religiozne konformnosti, češ, gre za izmišljen koncept, ki je dober za tolažbo množic. Ljubezen je preveč grozna, da bi mogla imeti tako konformen predznak.

Znebiti se tudi moramo enačenja ljubezni z altruizmom. Ker vemo, da gre altruizem s to svojo marsikdaj vzvišeno in pokroviteljsko držo mnogim upravičeno na živce. Ljubezen je namreč združljiva z izkušnjo radikalnega egoizma.

Ljubezen je blizu ganjenosti, blizu pa je tudi od ganjenosti tako zelo oddaljeni vsakdanjosti. Ljubezen je princip dialoga, način odrešenosti in tako dalje.

Prejle sem omenil rabo pojma ljubezni v religioznem kontekstu. Še tole bi rekel: govoriti o ljubezni pod obnebjem nebeškega svoda in na njem kraljujočega Boga je tako, kot bi mešali vodo z vodo. Smiselnost tega početja se nam bo v obeh primerih izmikala. Toda govoriti o ljubezni pod obnebjem strašnega niča … — to pa je balzam za bit.

Priznajte, da ljubezen iz ust škofa zveni precej drugače in na nek način manj pomenljivo, celo manj odrešujoče kot recimo iz ust Borisa Pahorja ali Tomaža Šalamuna.

Zapišimo ljubezen v ustavo

Sam bi dal ljubezni status družbene svetinje. Zapisal bi jo v ustavo. Nekako takole: “Ljubezen je najvišja družbena svetinja. Sankcioniranje zlorab besede ljubezen v komercialne namene ureja zakon.”

Dobro, vzemimo to z rezervo. Ampak če že ne na pravni, poveličujmo ljubezen vsaj na neki javni, deklarativni ravni. Ker kaj imamo danes za najvišjo svetinjo? Pravičnost, pišuka! Kakšno ponižanje za dostojanstvo medčloveških odnosov! Da imamo pravičnost za najvišjo vrednoto!

Nič ne rečem, tudi pravičnost mora biti. Ampak to ni dovolj. Pravičnost je minimalni standard, tako rekoč varovalka. Pravičnost je pasiven termin. Pravičnost je usmerjena zoper izkoriščanje, usmerjena je v zaščito upravičenih pričakovanj. Pravičnost se ukvarja s tem, kaj komu pripada.

Jaz pa bi, da gremo onkraj upravičenosti! Da se obdarujemo! Da se odrekamo lastnim upravičenostim! Da zanemarjamo lastne pravice! Da se z brisanjem meja med upravičenci do nerazpoznavnosti smejemo v brk na posameznika vezanim pravicam!

Zaključna meditacija

Vse premalo je tabujev in vse preveč je odkritosti. Prostaško se mi zdi, da lahko z ljubeznijo opletajo v komercialne namene. Tudi Najsvetejše v katoliški tradiciji, sveto Rešnje telo, je v cerkvi sicer lepo okrašeno v pozlačeni monštranci, ampak večino časa skrito. Danes pa kar na vsakem radiu, ob vsaki pridigi, na vsakem plakatu kakšna beseda iz besedne družine ljub-!

Zakrijte jo, zagrnite jo, ljubezen, s tančico neizrekljivosti, zastražite jo pred človekovim vedno-vse-narobe-razume pogledom. Zapišite jo v ustavo. Tam bo najbolj varna.

Recimo likovna dela Metke Krašovec! Zame so nekakšen prenašalec vesti o ljubezni. Zakaj ne bi kakega njenega dela ponatisnili v ustavi? Magari na platnicah! Ko bo nekdo prijel to knjigo v roke, bo rekel, to je nekaj svetega. Na kraj pameti mu ne bo prišlo, da bi se pregrešil zoper ustavne določbe.

Zakaj imamo za svete samo besede, ne pa tudi podob!?

Likovna dela Metke Krašovec so zame nekakšen prenašalec vesti o ljubezni. Zakaj ne bi kakega njenega dela ponatisnili v ustavi? Magari na platnicah! Ko bo nekdo prijel to knjigo v roke, bo rekel, to je nekaj svetega. Na kraj pameti mu ne bo prišlo, da bi se pregrešil zoper ustavne določbe.

Odrešujoča sila

Če mene vprašate, bi beseda “ljubezen” morala biti neke vrste tabu. Izrekel bi jo lahko samo škof ob posebnih praznikih in pa predsednik države ob državnem prazniku — pa mogoče še izbrani pesniki. In takrat bi nas prevzela nekakšna katarza, nekakšen občutek numinoznosti, hkratnost strašnega in navdušujočega.

Ljubezen moramo rehabilitirati. Ne sme odzvanjati kot patetični odgovor pridigarjev na malodane vsako vprašanje vernih ovčic. (Mimogrede, ni lepšega kot čreda ovac!)

Prav tako ne sme odzvanjati kot ultimativno sredstvo za komercialno rabo, niti kot kao izvirno ime za vse, kar tako ali drugače namiguje na spolnost. Ljubezen naj zadoni kot odrešujoča sila. Kot to, kar hkrati prejemamo in dajemo. Kot podarjena podarjenost. Kot presežnost očitne imanence. Kot to, kar nas vzpostavlja.

Amen.


OpombaTekst je bil prvotno objavljen na avtorjevem blogu Bla Bla Blaž v sredo, 20. marca 2019, pod naslovom Pogovoriti se moramo o ljubezni. Verzija na Fokuspokusu je editirana. Objavljeno s privoljenjem avtorja.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na [email protected]
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE