Podnebni protest je bil nateg. Dovoljenje mladim, da malo rogovilijo.

20.3.2019 / 06:10 3 komentarji
Nikogar niso ogrožali. Nihče jih ni preganjal. Ponavljali so fraze drugih. Imajo napačnega sovražnika. Komod stališča.
NAROČI SE PRIJAVI SE

Ne vem, kako vi vidite petkove demonstracije mladih za podnebne spremembe, ampak jaz jih vidim kot velik globalni nateg. Pa ne zato, ker bi se mi mladi, ki od svojih vlad in svetovnih politikov zahtevajo konkretne in hitre spremembe za rešitev našega planeta, zdeli nesimpatični. Ali ker se z njihovimi zahtevami ne bi mogla strinjati. 

Nelagodje mi vzbuja nekaj drugih reči. Tistih, ki kažejo, da je kapitalu uspelo tudi tokrat — tako kot pri feminizmu, levici itd. — vključiti subjektivne nivoje nezadovoljstva v objektivno reprodukcijo gospostvenih razmerij, ki določajo in omogočajo njegovo preživetje.

Začnimo na začetku: demonstrantov ni nihče preganjal. To kaže, da demonstranti v resnici niso nikogar ogrožali. Nasprotno, dovolili so jim demonstrirati. Ponekod, recimo v Sloveniji, je država celo pomagala pri organizaciji demonstracij. Vsaj s strani šole kot enega od najpomembnejših ideoloških aparatov države.

Univerzalni seznam želja

Nihče od demonstrantov tudi ni zahteval nič takega, kar bi kogarkoli ogrožalo. Nihče ni zahteval ničesar, kar bi kapital kakorkoli zabolelo. Mladi demonstranti so napisali nekakšen univerzalni seznam želja. Ki so mu — kot v slovenskem primeru — dodali še nekaj lokalnih posebnosti. Recimo zaprtje TEŠ. Itd. Seznam želja. Ki nikogar niso ganile. Predsedniki držav in vlad so jih lahko sprejeli. Tudi Šarec.

Jasno je, da so bile vse zahteve demonstrantov popolnoma neobvezujoče. Šlo je za nekakšno igrico tipa: “Dovolimo mladim, da nadzirano rogovilijo. Se repenčijo. In pljuvajo po nas. Da zahtevajo nepomembnosti. Saj vsega skupaj tako ali tako ni treba jemati resno. Naj si mladi mislijo, da so pomembni. Da jih poslušamo. Ker jih ne. Kot jih tudi ne upoštevamo. Seveda pa jim s tem, da jim dovolimo protestirati, damo občutek pomembnosti. In legitimiziramo sistem. Reakcija mladih bo, da čeprav bodo jezni, da tako slabo skrbimo za Zemljo, bodo obenem tudi zadovoljni, da živijo v tako demokratičnem sistemu, ki jim dopušča biti proti.”

Mladi kričijo, da so jih odrasli razočarali. Identificirali so napačnega sovražnika. Tako kot feminizem, ki je za sovražnike razglasil moške. Kapitalu pri vedno večjem številu družbenih skupin dosega, da ne prepoznavajo pravega nasprotnika. Tistega, ki se mu je treba upirati. Ki je v resnici kapital sam.

Floskule o podnebju

Drugič, mladi so zahtevali stvari, ki so jih ponavljali za drugimi. Stvari, ki so jim jih napisali drugi. Iz ust mladih sem slišala nenatančno papagajstvo floskul o podnebni problematiki, ki jih več kot očitno niso razumeli.

Vse skupaj je zato pustilo priokus zlorabe demonstrantov. Vodile so jih ideje in interesi, ki jih sami niso razumeli. Ki pa so jih razumeli drugi. Tisti, ki so jim slogane in floskule polagali v usta. 

Tretjič, izkazalo se je, da mladi demonstranti ne razumejo kompleksnosti okoljske problematike. Zato so naučeno ponavljali zdravorazumske ideje o “zelenem planetu”, prehodu na “zeleno energijo” itd.

Pri tem je bilo jasno, da o zeleni energiji nimajo pojma. Razen o tem, da gre za vetrno in sončno energijo in za električne avtomobile. Kakšne okoljske težave prinašajo te rešitve, pa seveda niso vedeli.

In čeprav se tudi sama zavzemam zanje, mi ob njih ni lahko pri srcu. Vem, da električni avtomobili prinašajo novo okoljsko breme, ki se mu reče gore avtomobilskih baterij. Zato trenutno raje vozim avto na plin kot pa električnega. Da o tem, kaj pomeni za zemeljsko površino, če s kolektorji prestrezamo sončno energijo, ki bi jo sicer vsrkala tla, niti ne govorim.

Napačni sovražniki

Naslednji vir nelagodja je dejstvo, da mladi kričijo, da so jih odrasli razočarali. Kar pomeni, da so identificirali napačnega sovražnika. Da so njihove navidez okoljske demonstracije priročen način medgeneracijskega upora.

In čeprav sama medgeneracijsko uporništvo pozdravljam in podpiram, gre v tem primeru za strel mimo tarče. Tako kot v primeru feminizma, ki je za sovražnike razglasil moške.

Kapitalu očitno uspeva, da pri vedno večjem številu družbenih skupin dosega, da ne prepoznavajo pravega nasprotnika. Tistega, ki se mu je treba upirati. Ki je kapital sam. Vedno več družbenih skupin ne ve in ne vidi, da je njihov dejanski nasprotnik kapital. Zato se ne borijo proti njemu. Ampak sproti tistim, ki dejansko niso sovražniki. Torej moškim. Odraslim. Sircem. Venezuelcem. Itd.

Udobno razmišljanje

Na koncu pa še to, da so mladi demonstrantje zahtevali, da probleme s planetom rešijo drugi. Kar je zelo udobno razmišljanje. Ki ne vključuje dejstva, da to zahteva spremembo načina življenja vseh, ki živijo v zahodnih družbah. Tudi njihovega načina življenja. Kar pomeni, da bi se morali tudi sami odreči mnogočemu, kar se jim zdi samoumevno.

Seveda je bilo jasno, da se mladi tega niso zavedali. Da ne razmišljajo o ogljičnem odtisu svojega pametnega telefona. Svoje obleke. Svojih superg. Svojega nahrbtnika. Svojih prehranskih navad.

In nenazadnje, tudi niso razmišljali o špricanju pouka ob petkih. Ki je seveda bolj fajn kot hoditi v šolo. In ki ga v sodobnem kvaziliberalnem novoreku ne smemo več poimenovati s pravimi imeni. Tako kot “zadevanje” zdaj ni več “drogiranje”. Ampak “uporaba droge v v rekreativne namene”.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na [email protected]
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE