Neuničljiva Norma Bedov ali ultraseksistke na lovu na čarovnika

10.3.2019 / 06:08 4 komentarji
Nekateri ne dobivajo v nabiralnike belega prahu od desničarjev, temveč jim feministke pošiljajo krvave higienske vložke.
NAROČI SE PRIJAVI SE

Spominjam se, kaj mi je povedal oče, ko sem v začetku 1980. let nekoč, očaran od Obrazov Josipa Vidmarja, vprašal, kako da ga nič ne obrajta. Oče je rekel:

“Ker se ni nikoli za nikogar postavil. Da bi se javno ali vsaj zasebno, v zaupnem partijskem krogu, zavzel za kogarkoli, ki ga je zadela krivica zatiranja, obsodba molka, usoda izgnanca ali prezrteža, to pa mu ni prišlo na misel. Kar seveda razumem. Ljudje smo namreč človeško občutljivi in solidarni le, kadar se kaj podobnega godi tudi nam osebno ali našim najbližjim. Nič ne krepi sočutja bolj kot deljena usoda. Vidmar bi bil lahko kdaj komu pomagal, če bi vzdignil glas, pomagal prav zato, ker je užival ugled pri oblasteh, pa tudi po funkciji, kot predsednik SAZU, a mu to ni prišlo na pamet, in sicer prav zato ne, ker stiske tu spodaj niso bile stiske njega tam zgoraj. Če pa so ga kdaj spustili z verige, kot na primer proti Kocbeku, se je rad zagnal.”

“Ampak tudi ti to govoriš, ker si bil Kocbekov prijatelj,” sem odgovoril. “Logično je torej, da čutiš solidarnost. Vsak se zavzema za svoje.”

Mislil sem, da sem ga zabil, zdaj pa sem se domislil njegovih besed.

Bodeča neža 2017

Koliko časa se redno oglašam v javnosti? Vsaj četrt stoletja. Bili so trenutki, ko sem se s kom spopadel, koga morda tudi napičil — ampak ali sem se kdaj zavzel za koga, ki je bil res na tleh, pa sem vedel, da se mu godi krivica? Nekoč sem napisal Zokiju Jankoviču karakteristiko, ki si jo lahko da pod steklo in obesi na steno, da jo bojo brali vnuki in pravnuki, ako bog da — ampak o Zokiju se, čeprav ga janšisti sodno preganjajo, ne da reči, da bi bil potolčen. 

Zdaj imamo demokracijo in se sliši skoraj nemogoče, da bi se kdo znašel v položaju, v kakšnem so bili politični disidenti pod komunizmom. Da bi bilo komu onemogočeno javno nastopanje, prepovedovano opravljanje poklica (ne v smislu berufa, ampak tistega, za kar se čuti poklican), da bi bili proti njemu organizirani protesti in pozivi na linč, pa ob tem ne bi mogel dobiti v javnih medijih prostora, da bi se branil pred napadi, to se pač ne more zgoditi? Ali pač?

Oče je imel prav: človek temu ne bo verjel, dokler se sam ne znajde na robu možnosti, da bi zadelo tudi njega.

Mene je sicer samo malce oplazilo. Zdaj drugič. Prvič se je zgodilo predlani, ko sem se nič hudega sluteč znašel med nominiranci za bodečo nežo, maskulomizično “priznanje”, ki ga ultrafeministična scena (zmerne feministke smo dandanes pač že vsi) podeljuje načeloma ljudem, “ki javno napadajo, ponižujejo in žalijo druge na podlagi spola, spolne usmerjenosti in/ali spolne identitete”.

V februarju leta 2017 je ženska revija Ona Plus naredila z mano intervju, spraševala je novinarka Nika Vistoropski, in vmes se je znašlo tudi vprašanje:

“Ja, ampak kaj pa je potem z enakostjo med spoloma?”

Odgovoril sem takole (krepko je tisto, kar so v utemeljitvi citirale ultrafeministke):

Naša spola — in verjemite, da sem ljubitelj vašega, ne svojega — se biološko razlikujeta in prav posledica ene od teh bioloških razlik povzroča objektivno neenakost. Gre za razliko v delovanju možganov. Ženski možgani kratko malo bolje prenašajo življenjska protislovja. Veliko bolj jim je mar soljudi, še sploh bližnjih, imajo talent za to, da negujejo, da crkljajo, talent, ki se je razvil iz potrebe po ohranjanju zaroda. Moški pa so ta zarod vseskozi varovali pred grožnjami od zunaj, pred zvermi, pred tujci, zato so njihovi možgani veliko bolj nagnjeni k agresivnosti — ne samo fizični, tudi miselni. In miselna agresivnost je raziskovalska. Z drugimi besedami, med tako imenovanimi geniji so skoraj sami moški, pa ne zaradi indoktrinacijskega kastriranja ženske ambicije, ki se začenja že v vrtcu, kakor menijo feministke, temveč iz moškega nezadovoljstva — zato ker moški možgani nimajo potrpljenja za samoumevnost življenjskih protislovij. Na kratko: nesrečni moški rod išče odgovor na našo končnost v samoslepilu o posmrtnem življenju — v tem je pravir vere in filozofije in umetnosti —, podobno kot išče odgovor na snovna življenjska pomanjkanja in stiske v ropanju, vojni, zasužnjevanju, krotenju, ne le drugih ljudi, narave nasploh, za kar moški razvijajo tehniko in znanost. Ženske vsega tega fobičnega zaganjanja ne potrebujejo, saj imajo bolj samoumeven, eksistencialen odgovor že v svojem daru porajanja in negovanja. Kje so vse tiste odličnjakinje z gimnazije, me vpraša kak bivši cvekar, ki je zdaj doktor prava, kam so se izgubile? Jaz pa odgovarjam: ker so pametnejše, so spoznale, da so na svetu pomembnejše, hvaležnejše reči, kot je možata kariera v taki ali drugačni obliki grabežljivosti: kuhanje, nega, bdenje ob bolnem otroku, vse tisto, kar sestavlja 99 odstotkov človeške sreče. V reži te razlike se potem hočeš nočeš razkomodi moška izkoriščevalskost. A blagor ženam, pravim jaz, blagor ženam. In njihovim prelepim očem.”

Utemeljitev anonimnega razsodišča Bodeče neže se je leta 2017 glasila:

“Izjava je problematična, ker upravičuje obstoječo spolno delitev dela z ‘naravo’ oziroma evolucijskim vplivom na razvoj možganov. Ker g. Gradišnik ni ne paleoantropolog ne nevrolog, teze o prazgodovinski delitvi spolni dela pa so nedokazljive in ravno zato tako priročne za utemeljevanje statusa quo, je njegova izjava — kljub ‘dobrohotnosti’ — seksistična tako do žensk kot do moških.”

A prejel sem razmeroma ugodne ocene, tako da me niso uvrstili v ožji krog nominiranih.

“Med tako imenovanimi geniji so skoraj sami moški, pa ne zaradi indoktrinacijskega kastriranja ženske ambicije, ki se začenja že v vrtcu, kakor menijo feministke, temveč iz moškega nezadovoljstva — zato ker moški možgani nimajo potrpljenja za samoumevnost življenjskih protislovij.”

Bodeča neža 2019

Zdelo se mi je sicer, da se mi godi krivica, a na reč sem pozabil — vse do letos, ko sem bil spet nominiran. Tudi tokrat je bila izjava vzeta iz konteksta mojega (novega) intervjuja za Ono Plus, in tudi  tokrat je bila izjava — spraševala je Ema Bubanj — po mojem nedolžna:

Ona Plus: “Ali sem prav slišala, da imate bolj v čislih nas ženske?”

Branko Gradišnik: “Itak. Na osnovni zdravstveni ravni pa še sploh. Tu se izraža skrb za drugega, in ženske so ne glede na to, kaj trobijo feministke, rojene negovalke, kot bitja voljna pomagati in skrbeti. Moškim je mar za ideje in orožje, ženskam za čustva in ljudi. Mlajša hči Ana študira socialno delo — ko se je vpisovala, sem videl v vrsti sto deklet in enega samega fanta (zato pa se reče ‘blažen med ženami’). Gre za materialno nehvaležen in delovno obremenjujoč poklic — zato gredo vanj ženske. Na specialistični ravni imam pa kar rad tudi zdravnike, kajti ta raven zahteva tudi nekaj shizoidne racionalnosti, pa četudi brezosebne, in pod kirurškim nožem, recimo, je morda boljše, če ga drži odločna moška roka.”

Utemeljitev nominacije se je tokrat glasila:

“Gre za nizanje spolnih stereotipov, na podlagi katerih avtor izjave vzpostavlja vrednostne sodbe o značilnostih posameznega spola. Skratka, ponavlja delitev na prirojeno žensko in moško naravo, kot da ne bi bile_i vse_i vzgojene_i v družbi, pri čemer naj bi bila za ženske rezervirana družbeno manj ugledna in slabše plačana dela. Stara, poznana šovinistična klasika.”

Mislil sem si, da bodo glasovalke znova uravnovesile ekstremnost anonimne komisije, a po nekaj dneh glasovanja sem se znašel v najožjem izboru za “priznanje”. Kar 56 % vseh glasov zame je menilo, da izjava izraža “ultimativni seksizem”, še 28 % pa jih je menilo, da gre za “odkrit seksizem”. Se pravi, 84 % vseh glasov me je obsodilo kot najmanj odkritega, če ne ultimativnega seksista.

Samo dve kratki leti — pa tolikšen napredek feminističnega pojmovanja!

Ni mi bilo vseeno. Reč ima svoje posledice, kajti vpliv ultraseksističnih skupin je nepredstavljivo velik. Ali se bo še našla urednica, ki bi bila voljna objaviti kaj mojega? Antimaskulinistke se namreč ne omejujejo le na sporadične akcije te vrste, ampak imajo navado obsipati medije in druge oblikovalce javnega mnenja s protesti, v katerih terjajo prepoved objavljanja za svojega namišljenega nasprotnika. Odločevalci jim prej ali slej prisluhnejo, saj ima vsak raje mir kot gnjavažo. Povsem jih razumem, saj sem sam preživel 16 let v zakonu z osebo, ki je uporabljala isto taktiko nenehnega pritiska, očitanja, napadanja in zmerjanja. S prvo ženo zadnjih sedem let zakona praktično nisem več govoril, kajti zgolj redovniška molčečnost me je vsaj malce obvarovala nenehnih konfliktov. Stres je po tihem seveda delal svoje. Sredi 1980. let sem bil prepričan, da trpim od amiotrofne lateralne skleroze, za nameček pa da sem še prikrit homoseksualec, če ne bodoči ženoubica.

Zdajle sem se spomnil še, kako sem se petnajst let zaman trudil, da bi našel založbo, ki bi izdala knjigo Če škripa med hčerjo in materjo Victorie Secunde (izšla je leta 2011). Vse nitke uredniške politike na področju družinske patologije so namreč držale ženske, in vse te ženske so bile matere, tako da se jim je zdelo nezaslišano, da bi izšla knjiga, v kateri so kot žrtve prikazane — hčere. Moral se je pojaviti možati Samo Rugelj s svojim knjižnim programom Preobrazba, da je bilo konec prikrite cenzure tega sijajnega priročnika. In nazadnje sem se spomnil še svojega veleromana Roka voda kamen (2007) (prvadrugatretja knjiga), ki ga je prav ženska kritika nizkotno potolkla. Niso namreč prenesle (skoraj nič izmišljene) knjige, v kateri se junakinja nazadnje le prepusti junaku.

In v tem mojem razpoloženju, napol razdraženem, napol stoičnem, me je dobilo e-pismo Romana Vodeba, ki mi je čestital za nominacijo in se obenem v šali pohudoval, češ da ne razume, kako je mogoče, da sam ni med nominiranci vsaj z eno izjavo iz svojega knjižnega obračuna s feminizmom Prvi spol, medtem ko da sem jaz izrinil iz konkurence celo slavnega Jana Plestenjaka. Ta je bil favorit s kar petimi nominacijami, a je neznano zakaj povsem pogorel.

Sredi 1980. let sem bil prepričan, da trpim od amiotrofne lateralne skleroze, za nameček pa da sem še prikrit homoseksualec, če ne bodoči ženoubica.

Roman Vodeb

Roman Vodeb! Saj res, kaj neki se dogaja z njim?

Iz dnevnika vidim, da se poznava že več kot deset let. Še prej pa sem ga rad poslušal med jutranjimi vožnjami od šole domov, ko je bil med sodelavci radia, najbrž Vala 202, ki so okrog osmih zjutraj menda v živo svetovali ljudem, ki so klicali s kakimi problemi. Roman je odgovarjal s področja družinske patologije in travmatike, in spominjam se, kako prijetno sem bil presenečen, ko je neki obupani hčeri pojasnil, da je njena mati pijavka, ki da ji pije kri in tega ne bo nehala neglede na vsa hčerina prizadevanja, da bi ji ustregla. Hči je bila nad odgovorom šokirana, a obenem se ji je v glasu poznalo zbegano olajšanje — bilo je prvič, da ji kak strokovnjak ni svetoval, naj potrpi, češ mama je samo ena. Prevzet sem pisal Romanu in odtlej sva si občasno kaj napisala, kaj poslala.

Ti stiki so bili dolgo izključno pisni. Psihičnih težav sama namreč nimava in nama torej ni treba hoditi drug k drugemu na terapijo. Sva si pa redno izmenjavala izkušnje in poglede. Včasih mi je potožil, da prejema grda pisma, a o njih ni razpredal.

Ko sem napisal psihoterapevtsko Srečo za 2 (2010), sem ga poprosil, naj mi napiše spremno besedo. Ustregel mi je in napisal koncizno, modro in prenikavo analizo moje svetovanjske prakse, o kateri je pozneje pesnica Erika Vouk zapisala v svoji navdušeni oceni: “Knjigi je imenitno in dobrohotno spremno besedo napisal Roman Vodeb.”

To je bila menda zadnja prijazna beseda, ki jo je o Romanu zapisala ženska.

Dne 25. oktobra 2011 sem v Lizbono, kjer sem bival, prejel od njega prvo zares alarmantno pismo:

“GRMADA ME KLIČE! Dobil sem naslednje sporočilo, posredovano od organizatorjev ciklusa mojih abonmajskih predavanj: ‘Obveščeni smo bili (s strani našega članstva), da Hostel Celica gosti ciklus predavanj dr. Romana Vodeba. Sekcija ŠKUC-LL kot nevladna organizacija na področju zaščite človekovih pravic LGBT manjšin redno spremlja kršitve, povezane s homofobičnim diskurzom, ter druge kršitve človekovih pravic na podlagi spolne usmerjenosti in spolne identitete. Imenovani predavatelj je znan po svojih homofobičnih, lezbofobičnih in trasnfobičnih stališčih, ki jih razširja v medijih ter v širši javnosti. Smatramo, da gre pri tem za javno razpihovanje nestrpnosti, čemur ostro nasprotujemo. Začudeni smo, da Celica gosti predavatelja z izkazano kartoteko nestrpnosti, nespoštovanja drugačnosti in manjšin. S tem je soodgovorna za tovrstno početje. V kolikor bodo predavanja vsebovala elemente sovražnega govora oz. javnega razširjana in podpihovanja sovraštva in nestrpnosti do manjšin, bomo primorani zadeve prijaviti pristojnim organom.’ — Jaz pa na predavanju o samopodobi in samozavesti nisem niti omenil ne gejev, ne feministk ne lezbijk …”

Povedal je, da je hkrati s prepisom tega pisma dobil tudi — odpoved.

Napisal sem Romanu:

“Pazi, verjemi, da mi ni nič človeškega tuje in premorem razumevanje za vsakogar — ampak za vsakogar kot posameznika, ne pa kot predstavnika večine ali manjšine. Kako lahko očita drugim nestrpnost skupina, ki se sama boji drugega spola do te mere, da se z njim noče in/ali ne more spolno družiti? Kaj ni to zavračanje drugega spola samo po sebi izraz nestrpnosti do druge “spolne identitete”? Ali ni to zavračanje drugega spola de facto udejanjanje apartheida? In ali ne velja enako merilo za vse? Če mene ne marajo lezbijke, zakaj bi potem jaz maral zanje, recimo? Če imajo geji tak strah do žensk, zakaj ga ne bi smel jaz čutiti do gejev? Če nihče ne preganja sociofobov, ki se drže sami zase, zakaj preganjamo homofobe? Jaz sem proti preganjanju heterofobov, torej mi dovolite, da tudi ne želim preganjanja homofobov. Kar se tiče svobode govora, velja enaka za obe strani, bi rekel.”

“Ne glede na vsebino tvojih predavanj je dejstvo, da se tu neka organizacija spravlja na posameznika, LL so tu večina, ti manjšina, in njihovo pisma je izraz hujskaštva (oni temu v servilni angleščini pravijo sovražni govor). Lahko jih prijaviš ombudsmanki, pravzaprav jih moraš, da se enkrat začne diskusija.”

“Kaj v tem smislu lahko mirno uporabiš, bom pa poslal še svojemu odvetniku, da presodi o argumentaciji.”

“No, to me dejansko zanima, kaj se tebi zdi? LP Brane”

Odvetnik, moj prijatelj Andrej Razdrih, je odpisal:

“Branko, odlično si napisal, pravno gledano povsem brez pripomb, niso pa tvoji argumenti v skladu z modnimi trendi, kjer je trenutno zelo “notri” samo, kar je istospolno, torej drugačno, neobičajno, izzivalno …”

“Podpišem vse, kar si napisal …”

Obema sem potem poslal še svoj temelj ugovora (očiščen frojdovskega “diskurza”, ki tako nervira Vodebove nasprotnice):

“Ključno je, da sploh nisva homofobična, ampak jaz in Roman zagovarjava pogled, da samohranilska (enospolna) družina ne more vzgojiti drugega kot psihopata (razblinjene egoiste), ker ena oseba fizično ni zmožna odigrati vzgojne vloge očeta in matere. Ti vlogi se razlikujeta in delujeta vzajemno sinergično. Če ju izvaja ena in ista oseba, otroka pahne v shizoidni umik (kajti otrok je nenehno doživljajska žrtev spreminjavega, muhastega vesolja, ki je enkrat materinsko nežno, naslednji hip pa postavlja očetovske meje). Če pa se mati samohranilka drži le svoje biološke vloge, potem otroka bodisi zaduši (v maminega sineta, torej tudi potencialnega serijskega morilca) ali pa razblini (v narcističnega psihopata/sociopata, torej potencialnega predsednika vlade).”

Takrat so se namreč začeli boji in spopadi okrog piedestala samohranilstva.

Roman se kljub vsemu ni odločil za tožbo.

Antilagin forte

V živo sva se prvič videla šele avgusta 2013, ko je moja tedaj šestnajstletna hči Ana imela odleteti na svetovno prvenstvo (za odrasle ženske) v biljardu nekje na Kitajskem. Imela je dvojni problem: prvič, letenja ni marala, poleg tega ni nikoli letela sama in ne na tako dolgo pot; in drugič, bala se je, kako bo sploh igrala, ko jo bo po pristanku zaradi menjave časovnega pasu zajela letalgija, torej “letalska letargija”.

Ker je Roman tudi športni psiholog, zaslužen za nekatere uspehe naših športnikov, sem ga torej poklical k nam na dom. Imel je dve seansi, da je Ani vcepil posthipnotično sporočilo. Ko pa se je po zadnji uri poslavljal in sva ostala sama, mi je rekel:

“Ana si bo med poletom položila dva prsta na oči, to jo bo sprožilo v postihipnotični spanec, ki jo bo spočil. A če misliš, da je potrebno imeti še malo avtosugestije poleg, potem stopi še v lekarno, kupi takšen ali drugačen blažev žegen v tabletkah, recimo sredstvo za kobajagi krepitev damskih nohtov. Te tabletke so lepe barve, nekaj med vijoličasto in pink, ker jim tako dame bolj zaupajo. Obenem kupi tudi lekarnarsko etiketo, te so naprodaj, da si jih hipohondri lepijo na flaške s svojimi arcnijami, mislim. Doma pod paro odlepi original etiketo, na drugo pa natisni ali napiši kako učeno latinsko izvedenko, recimo antilagin forte.”

“Zakaj antilagin? Kaj naj bi to pomenilo?”

“Američani pravijo tvoji letalgiji jet-lag. Antilagin je torej ime za hokuspokus, ki odpravlja letalgijo. Povej Ani, da sem kot psihološki svetovalec olimpijske reprezentance s tem pomagal mnogim, da v Seulu niso zaspali med nastopom. In da sredstvo ni na antidoping listi.”

“Čakaj, zakaj ji ne bi dal raje kakega, ne vem, flighteasyja? Mislim, da je ta strah pred letenjem njen večji problem. Če hipnoza ne bi delovala …”

“Ne, ne. Ti samo omeni še, da je med stranskimi učinki antilagina tudi splošna nevrološka pritišanost, ki se izkazuje tudi v odpravi vsakršne treme.”

Ana je pred poletom in po njem občasno vzela kako od tistih sivih tabletk, uspešno odigrala, po vrnitvi pa je rekla:

“Lepo sem se naspala na letalu, samo za oči sem se prijela, pa me je zmanjkalo. Tudi bala se nisem nič. Ves polet tja je bil nekako lušten, in ker sem bila naspana, mi je bilo luštno tudi igrati, in polet nazaj je bil tudi lušten, tako da se mi zdaj zdi prav brez veze, da smo sploh kaj klicali Vodeba na pomoč!”

Tabletk menda ni niti vzela in sem jih preskusil šele jaz pred svojim poletom v Avstralijo lani. Ni mi bilo žal, bilo je luštno, pa tudi nohti so se mi popravili.

Od biljarda do VV Faktorja

Romana sem po tej demonstraciji ekspertize, pa tudi razumevanja dekliške duše še toliko bolj cenil. Tudi zato, ker mi je na vprašanje, ali bi želel postati Anin in Klemnov športni psiholog, češ, biljard je igra, pri kateri je psihična pripravljenost absolutno najpomembnejša, odvrnil:

“Branko, ti jima samo povej, da sem rekel, da sem govoril z njima in da sem prepričan, da se bosta tudi brez moje pomoči našla in naredila kot zmagovalca in v življenju nasploh.”

Iz hvaležnosti sem mu poslal kdaj pa kdaj na terapijo kako žensko, ki ji moj pisni nasvet — svetujem samo prek emaila — ni zadoščal. Mož se za svoje klientke izredno zavzame in ima tudi odlične uspehe, vendar tega nihče ne zve. Ozdravljene pacientke so raje tiho, saj se bojijo, da jih bodo seksistke zmerjale kot dékle maskulinizma.

Čas je mineval, in ko sem naslednjič — bilo je leta 2015 — dvignil glavo iznad tipkovnice, sem videl, da se je Vodebov položaj, ki že prej ni bil lahek, še poslabšal. Vsa mogoča vplivna ženska društva in skupine (recimo Društvo psihologinj Slovenije, Sociologinjsko društvo Slovenije) so terjale zanj vpeljavo berufsverbota, kar so utemeljevale z argumenti, da stoji za njihovimi argumenti stroka. Ta stroka naj bi bila psihološka. V imenu stroke so tako te uradne in poluradne skupine pritiska terjale recimo od RTV, naj onemogoči nastopanje Vodebu, ali od Cankarjevega doma, naj odpove že napovedani festival Femme Féminité (ki naj bi potekal pod geslom “Vrnimo ženski njeno ženstvenost!”) Oboje se je tudi zgodilo. H komu so šli potem organizatorji festivala, ne vem in me tudi ne briga, ker imam ženstvenosti že pri ženi dovolj za svoje raznotere potrebe.

Vem pa, kam je šel Roman Vodeb: kljub levičarskemu političnemu nazoru — Roman je knapovsko dete, pristen Zasavec —  se je moral preseliti na TV 3, kjer zdaj nastopa v oddaji VV Faktor.

Psihološki mehanizem načelneža

Nekaj tega zgoraj sem v malo drugačnem okviru zapisal kot odmev na Bodečo nežo in poskušal objaviti najprej v Oni, ki je po vseh novinarskih pravilih prvopoklicana, da objavi. Razumevanje te revije se je strmo odsekalo, ko so videli, da omenjam tudi “prijatelja Vodeba”. Bilo je, kot da sem jim pomahal pred očmi z rdečo cunjo: povsem prijazne osebe, sicer moje fenice, so otrpnile in rekle, da to ne bo šlo. Skoraj povsem enako se mi je godilo tudi pri Dnevniku oziroma Objektivu, ki je moj odgovor objavil le v pismih bralcev. A kakorkoli, premogli so razumevanje za mojo stisko in so mi odprli prostor. Te usluge jim ne pozabim nikoli. Občutil sem bil ob zavrnitvi v Oni le drobec tistega, kar občuti Vodeb vsak dan — in bilo me je groza ...

Deloma lahko ta odziv razumem. Roman je veliko bolj trmast človek, kakor sem jaz. Jaz sem, si domišljam, ob vsej iskrenosti tudi blagozvočen, morda bolj spretnih besedí, tako da lahko kaj izrečem, ne da bi moja trditev delovala kot napad. Roman je veliko bolj direkten, v njem pa je, mislim, tudi bojevniška žilica. Sporazumov, paktov, premirij ne mara; bolj mu je všeč vloga osamljenega junaka, borca za pravico.

Pravil mi je recimo, da mu prodekan novoustanovljene evropske univerze dr. Ludvik Toplak ponuja, naj pride po doktorat k njemu.

“Doktorat bi mi prišel seveda prav, saj mi zdaj lahko očitajo diletantščino. Ko pa me je Toplak tako obzirno in prijazno pregovarjal, nisem mogel drugega, kot da rečem … ne.” 

Oziroma, zahteval je poprej opravičilo Instituta Studiorum Humanitatis, prav tiste protofeministične inštitucije, ki ga je nagnala leta 2001, ko je predložil svojo dispozicijo za doktorsko tezo, zdaj pa je bila vključena v okvir Toplakove ugledne Alme Mater Europaee.

Romanovo načelno izmikanje morebitnim življenjskim blagrom je tudi meni nerazumljivo, a v resnici razkriva psihološki mehanizem načelneža, ki nahaja čustveno nagrado v pokončnem kljubovanju nemili usodi. Predlagal sem mu, da odpre še kako spletno stran, emulira drug slog in objavlja pod psevdonimom, recimo kot Norma Bedov ali Borna Medov, medtem ko bi se spletišče imenovalo recimo Morda v nebo. V tem bi bilo zaznati optimizem, ki bi psevdonimno avtorico lepo skril. A izdala bi ga pač vsebina.

In tako se je v zadnjih letih, ravno ko je elaboriral psihoanalitično razlago teorij zarote, znašel v popolni osami internetnih objav.

Džehena neobstoja

Torej je razumljivo, kako da ga ni med nominiranci za Bodečo nežo. Ultraseksistke so se dogovorile, da ga pahnejo v najglobljo džeheno neobstoja. Zanje je mrtev, vsaj navidezno. Navidezno pač zato, ker se na njegove objave resda ne odzivajo s komentarji ali kritiko ali argumenti, zato pa prijavljajo njegove objave kot “sovražni govor”, za kar skrbi (ne vem, najbrž samoizvoljeni) Svet za odziv na sovražni in diskriminatorni govor, skrbniki raznih Facebookov pa jih potem brišejo, da bo mir. 

Tako so mu konec lanskega leta na FB zbrisali kratek video, v katerem je kritično obravnaval psihološko neprimernost imenovanja neke Slovenke za generalmajorko (v vojski NATO). Na YouTubu je ta protest še mogoče videti, res pa vas tudi tu opozorijo, da je zapis za nekatere nedopusten, in se odpre šele, ko izrecno izraziš svojo tovrstno voljo.

Prvi krivci so jezikovni neznalci. Kdor je “hate speech” prevedel kot “sovražni govor”, namesto da bi uporabil povsem razumljiv in že obstoječ slovenski pojem “hujskanje” oz. “hujskaštvo”, je s tem zabrisal vprašanje namena kot ključnega elementa v tem početju. Tako zdaj lahko nalepko sovražni govor arbitrarno lepijo tudi na nedolžne domislice, kakršna je bila moja šala (pravkar zbrisana s portala MMC) o “starem srbskem reklu”, ki da se glasi “u babe muda — baba luda”. Strpnost do drugače mislečih in svoboda govora postajata le še spomin.

Komedije v dvoje

A mož je neugnan. Ko je spoznal, da mu je zaprta vsaka normalna pot do objavljanja — recimo v založbah, strokovnih revijah, v obliki predavateljskih turnej ali vsaj nastopov na radiu in televiziji, se je na tem pogorišču lastnih načrtov prerodil v feniksa. Danes je najbrž že bolj znan po svojih komedijah v dvoje kot pa po resno plasiranih idejah (čeprav tudi v komedijah publiki še postreže s šnelkurc razlago ojdipskega kompleksa, ki stoji v samem centru njegove seksologije.

Potem ko sem mu pred dnevi odpisal, mi je namesto prijaznega pozdrava Bernardi poslal raje vstopnici za v Kino Komuna. V četrtek, na predvečer dneva žena, je s prelestno in politično najbrž nekorektno protiigralko Uršulo Soban nastopal v duokomediji Razočarana gospodinja pri seksologu (v okviru King Kong teatra). V tempu bratov Marx odigrana predstava, ki sva se ji z Bernardo od srca nasmejala, je nekako 130. v nizu. Bilo bi jih še veliko več, če ne bi ženske skupine pritiska z metodo moje prve žene najedale in najedale volje vodij raznih zadružnih, kulturnih, gasilskih in narodnih domov po domovini. Šolski prostori, uradna gledališča in kavarne so mu že pokazale vrata. Najbolj smešno se je, da se je po tem prestopu v odrski svet proti Romanu sestavila skupna fronta iz vrst feministične levice in farške desnice.

Kar zadeva stroko, na katero se sklicujejo skupine pritiska v boju zoper Vodeba, naj samo pripomnim, da gre za stroko, katere vrhuška je vsekozi v spregi z državnimi oblastmi in oligarhijami. Samo za zgled: prav ta stroka je dolgo zatrjevala, da so homoseksualci “criminally insane” (“kriminalno nori”), potem, da so duševni bolniki, in šele zadosten pritisk ameriškega gejevskega lobija jo je pripravil do tega, da je zamenjala ploščo in jih zdaj razglaša za normalne. Tako to gre.

Medtem ko skupine pritiska uporabljajo metodo javnih ultimatov, zaradi katerih knjižnice ne jemljejo Vodebovih samozaloženk, gledališča pa si ne upajo izvajati njegove duodrame, pa ga uradno neorganizirane anonimne borke za ženske pravice ponoči zbujajo in zmerjajo po telefonu, pošiljajo na njegov naslov kuverte s krvavimi pintami ter pisarijo nepodpisana grozilna pisma organizatorjem prireditev, ki se jim drzne priti na misel, da bi ga povabili, ipd. Skratka, nadaljuje se lov na čarovnika, hujši od lova na čarovnice, ki so ga še pred nekaj desetletji bile deležne prav pripadnice življenjskih slogov, ki zdaj preganjajo Romana.

In kar je res neverjetno: nihče se ne oglasi, da bi poskusil narediti temu sovražnemu početju konec.

Ampak tako zelo neverjetno pa to spet ni. Kaj ni prav tega že davno napovedal moj pokojni oče? Njegove besede prav lepo veljajo glede Romana, glede mene — in čisto mogoče je, da bodo tudi glede tebe, ko bo čas dozorel.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na [email protected]
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE