Izbrisani, napisani, posneti: Miha Mazzini po romanu zdaj še s filmom

5.3.2019 / 06:08 Komentiraj
Izbrisana. Knjiga je dokument, film je atmosfera. O tistih 25.671, ki jih naenkrat ni bilo več. Še vedno me vse boli.
NAROČI SE PRIJAVI SE

“Se mi podpišete v knjigo, prosim? Jaz sem bil tudi izbrisan,” je po premieri Mazzinijevega filma Izbrisana rekel režiserju eden od obiskovalcev. Zdi se, da so po premieri filma prejšnji ponedeljek izbrisani kupili največ knjig. Po uvodnem nagovoru v Linhartovi dvorani Cankarjevega doma in po filmu so navdušeno vzklikali in ploskali. Gre za prvi igrani celovečerni film o izbrisanih. Mazzini ga je posnel po svojem romanu.

Izbrisana je izšla pred petimi leti pri založbi Goga, letos pa ob filmu še ponatis s filmsko naslovnico.

Knjiga opisuje 16 dni v življenju Zale Jovanović. V porodnišnici so ugotovili, da je ni v računalniku. Porodnišnico je zapustila sama, medtem ko je njen otrok — v knjigi deček, v filmu deklica —, ostal tam. Hodila ga je dojiti. Spustila se je v raziskovanje, da bi rešila sebe in otroka. Znašla se je in na koncu zmagala. Postala je to, kar je ves čas bila. Državljanka Republike Slovenije.

Ko jih čez noč ni bilo več

Kalvarija izbrisanih je v realnem času trajala veliko dlje. Pravzaprav še traja. Nekaj čez 11.000 jih še vedno nima urejenega statusa ali plačane odškodnine.

Po filmu sem se na kratko pogovarjala z enim od njih. Prijazen, vesel človek. Pokazal mi je svojo novo osebno slovensko izkaznico. “Enajst let sem bil star, ko se me izbrisali. Nekako sem preživel. Znašel sem se. Vmes sem bil državljan Srbije. Zdaj je vse v redu,” mi je veselo razlagal.

Jaz sem bila pa jezna in ogorčena. Ministrstvo za notranje zadeve je 26. februarja 1992 izbrisalo 25.671 ljudi. Zakon o tujcih so sprejeli prav na hitro in potihem. Niso se ukvarjali s tem, kaj bo to pomenilo za tiste, ki so bili rojeni drugje, a so vse svoje življenje preživeli in delali v Sloveniji, kjer so tudi plačevali davke in prispevke. Ni jih bilo več v evidencah.

Kaj je to konkretno pomenilo, vidimo v filmu. V prizoru, ko glavna junakinja sedi z nekdanjim ljubimcem — očetom svojega otroka, poročenim moškim, ki ni niti vedel, da je ona noseča. Vzela mu je denarnico in ven metala bančne kartice, pa osebno in zdravstveno izkaznico, pa tudi druge, ki so na vezane na identiteto. Kaj ti bodo kuponi in kartice ugodnosti? Ne moreš jih uporabljati, ker so tvoji osnovni dokumenti neveljavni. Preprosto te ni.

Brisalci brišejo

Knjiga in film se malo razlikujeta. Imena junakinje in junakov so drugačna, potek dogodkov tudi, a konec je podoben. Zala dobi otroka nazaj. Pot do tega cilja pa je prilagojena različnima umetniškima zvrstema in tudi časovni razliki med nastajanjem knjige in filma. V knjigi je vse bolj natančno razloženo, z miselnimi tokovi in spomini vred. Spretno napisano. Miha je kljub vsemu ohranjal distanco, me je pa ob branju vse bolelo.

Film se začne s prizorom v avtu. Dežuje. Brisalci brišejo vetrobransko steklo. Ničesar ne vidimo. Lep, pomensko poln prizor. V filmu je veliko prizorov, ki ponazarjajo ujetost, stisko. Ne preveč, ker Mazzini kot režiser ne pretirava. Dozira. Občutljivo.

Film je zelo gledljiv. Videla sem ga kot boj mame za otroka. Da je izbrisana, je jasno — vendar o tem ne vpije kar naprej. Vsi miselni podtoni, spomini, verbalna in notranja razglabljanja se dogajajo v tišini. So nakazani, deloma izgovorjeni, predvsem pa se razlivajo v atmosferi.

Glavna igralka je fantastična. Tudi drugi. Fotogenična je, kamera jo obožuje. Drži film. Zdrži vse bližnje posnetke.

Zgodba o vseh nas

Ne vem, kako bodo Mazzinijevo Izbrisano videli tisti, ki niso sledili tej naši sramotni temi. Kako so ji sledili mediji, pa vem. Sramotno. Z državo vred so padli na izpitu, kako spremljati teme, ki se dotikajo navadnih ljudi. Slehernika, ki se ga loti država.

Zgodba o izbrisanih je zgodba o vseh nas. O sosedih, ki so si prisvojili njihova stanovanja, ker so vedeli, da izbrisani ne bodo poklicali policije. Ta bi jih poslala tja, odkoder so prišli. Pardon: tja, kjer so se samo rodili. Kot današnje begunce.

Knjiga je dokument, film je atmosfera. Še vedno me vse boli. Po dobri knjigi in senzibilno narejenem filmu. Sem pa vesela za Miho Mazzinija. Najbolj bran kolumnist je zdaj osvojil — resda ne prvič — tudi film.đ


Scenarij in režija: Miha Mazzini. Kamera: Dušan Joksimović. Glasba: Vladimir Godar, Pavao Miholjevič, Jura Ferina. Scenografija: Matjaž Pavlovec. Kostumografija: Sanja Džeba. Montaža: Tomislav Pavlić.

Igrajo: Judita Franković Brdar (Ana), Sebastian Cavazza (ljubimec), Izudin Bajrović (oče), Doroteja Nadrah (Tanja), Silva Čušin (mama), Jernej Kogovšek (Senad), Marko Mandić (TV voditelj), Gregor Zorc (urednik), Jernej Šugman (inšpektor), Branko Završan (zdravnik), Neda R. Bric (direktorica), Maja Gal Štromar (direktorica), Barbara Cerar (direktorica), Mojca Partljič (uradnica), Bojan Vister (vratar), Pia Zemljič (administratorka), Nina Skrbinšek (administratorka), Maruša Majer (administratorka), Tara Dušak (otrok).

Produkcija: Gustav film. Koprodukcija: Pakt Medi, Delirium films, Beograd, Kinorama. Financerji: Creative Europe/MEDIA, Eurimages, Filmski centar Srbije, Hrvatski audiovizualni centar, Slovenski filmski center.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na [email protected]
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE