Aferaška histerija pelje v politični giljotinizem, socialni nihilizem

4.3.2019 / 06:10 Komentiraj
Odstopi sami in Šarčevo sprejemanje odstopov so legitimiziranje namišljenih varuhov morale in razkroj politične kulture.
NAROČI SE PRIJAVI SE

Še dobro, da imamo afere. Če jih ne bi bilo afer, večina državljanov sploh ne bi vedela, kdo so ministri za ta in ona leva, pardon: ne preveč zanimiva družbena področja in dejavnosti. Tako se bodo zdaj cele generacije zanamcev spominjale recimo ministra za kulturo Dejana Prešička in ministra za okolje in prostor Jureta Lebna in se zavedale pomembnosti teh dveh resorjev. Aleluja!

Predčasni, prisilni odstopi ministrov, državnih sekretarjev, poslancev navidez pomenijo, da nam ni vseeno. Za kulturo kot naše duhovno okolje in še tem manj za okolje kot okolje. Ampak to je samo iluzija. Kultura in okolje sta postranskega pomena. V resnici nam ni vseeno za našo deklarirano moralo.

Easy come, easy go

Z moraliziranjem o neprimernem ravnanju politikov in o nujnosti odločnega reagiranja predsednika vlade, z aplavdiranjem medijem in drugim komunikacijskim kanalom, ki navijanje za zamenjave sprožijo in tudi vodijo do izvršitve, z vživljanjem v to družbeno dramaturgijo in identificiranjem z dilemami, ki jih zapleti odpirajo, iščemo svoj prostor pod svobodnim in moralnim soncem.

Ali se sploh zavedamo, kaj se v Sloveniji dogaja? Kam pelje ta aferaška histerija? Kaj iz nas kot državljanov dela ta moralizatorska obsesija, da mora zdaj eden, zdaj drugi brez pravega, predvsem pa brez dokazanega razloga odstopiti? Zakaj se tako dobro počutimo, če non-stop glave padajo? Odkod ta politični giljotinizem, ta socialni nihilizem?

Jaz osebno se zaradi političnih odstopov sicer ne sekiram preveč in z odstavljenimi v bistvu ne sočustvujem. Politiki ali politični nameščenci na izvršilnih funkcijah, četudi so strokovnjaki, pridejo in grejo. Easy come, easy go. Negotovost in nestabilnost položaja spadata zraven.

Jaz osebno se zaradi političnih odstopov sicer ne sekiram preveč in z odstavljenimi v bistvu ne sočustvujem. Politiki ali politični nameščenci na izvršilnih funkcijah, četudi so strokovnjaki, pridejo in grejo. Easy come, easy go. Negotovost in nestabilnost položaja spadata zraven.​

Fantazma o brezmadežnosti

Se mi pa vendarle zdi zgrešeno, da ti odstopi nimajo prave in pravne podlage. Razumem interpretacijo, da sta morala Jure Leben in Dejan Prešiček oditi, ker ne bi več mogla uspešno opravljati svoje ministrske funkcije. Ker ju njuni sodelavci znotraj in zunaj ministrstva ne marajo več. Recimo, da je to argument.

Ne morem pa sprejeti Šarčevega argumenta, ko v isti sapi govoriči o njunih kvalitetah in celo pripominja, da bo te kvalitete in tak delovni elan moral imeti tudi njun naslednik. Če bi resno mislil, potem si ju pač ne bi pustil vzeti!

Edini cilj odstopov, kakršen je Lebnov in že prej Prešičkov, je zadovoljevanje fantazme o brezmadežnosti. Še več! Gre za moralnopolitično neoporečnost, kot se je temu reklo v dobrih, starih časih, ko nam je vladal ne samo nek drug režim, ampak so vladale tudi popolnoma drugačne vrednote.

To bi lahko z eno besedo poimenovali sindrom sendviča. Poslanec je domnevno res naredil nekaj nedopustnega in v nadaljevanju naučeno, zdresirano — kot pravi izvoljeni predstavnik ljudstva — s Pavlovovim refleksom odstopil, da se kuga nemorale ne bi širila naprej in kvarila mladine in njihovih staršev tudi. Čudno res, da si zdaj hoče premisliti.

Pogrešljivi, razgradljivi, obnovljivi

Je Prešičku kdo dokazal mobing? Ali morda zlorabo položaja, ker je tisti revež moral nekajkrat peljati njegove instrumente čez pol mesta? Je kdo dokazal neetično ravnanje Lebnu? Nezakonito financiranje SMC? Ali morda nameščanje razpisov? Ne. In ali je Vilfan zagrešil kaj hujšega, kot da se je davčno optimiziral?

Šarec je sprejel njihov odstop zaradi ljubega miru. Ker je po eni strani tako pameten, da se kot premier zaveda, da so politični nameščenci — izvoljeni ali ne — futer za topove javnosti in medijev. Da so pogrešljivi, razgradljivi in obnovljivi človeški viri. Minister ali dva ali trije plus še kakšen državni sekretar gor ali dol.

Šarec pa je po drugi strani tudi tako nor, da s serijskim sprejemanjem odstopov domnevno spornih ministrov ter državnega sekretarja in poslanca legitimira napadalnost samodeklariranih varuhov družbenopolitične morale. Govorim o morali razkrivaških medijih, ki prodajajo pričevanja Marka Jenšerleta ali emaile Nataše Pelko kot ultimativni dokaz za razkroj politične kulture.

Slovenija že vsaj deset let — morda od afere bulmastifi? — živi in funkcionira v moralnem univerzumu alternativnih dejstev. In če bi bila problem samo politika, bi še nekako šlo. Žal pa to postaja državljanski in medijski lifestyle. Bljak.


Opomba: Kolumna je bila prvotno objavljena v tiskani izdaji Večera v nedeljo in na spletni strani Večera v nedeljo, 3. marca 2019, pod naslovom Afere in odstopi: Samoupravljanje s temelji družbenopolitičnega nihilizma. Verzija na Fokuspokusu je editirana.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na [email protected]
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE