Juul (4.): Kaj vse je tu in zdaj drugače? Izpoved o’zdravljenega kadilca.

3.3.2019 / 06:10 1 komentar
Smoking čik2čik po treh tednih povzročil vrtoglavico, dušenje, gnus … — in šok, da me je sploh kdaj poljubila nekadilka.
NAROČI SE PRIJAVI SE

Nadaljevanje in konec tekstov Kako sem po 40 letih nehal kaditi rdeči Marlboro in prešaltal na Juul (1.) (27.2.), Juul (2.): Mac proti PC-ju. Brez gumbov in gibljvih delov. Esenca kajenja. (28.2.) in Juul (3.): Reinvencija kajenja. Redizajn arome tobaka. Mango je nova črna. (1.3.).


Ko prešaltaš s cigaret na vapanje ali celo na Juul, je vse drugače. Pa ne samo v pljučih, krvi in možganih. Šele potem se zaveš, iz kakšnih malenkosti je sestavljeno kajenje kot nekaj, kar ni samo kemično adiktivno, temveč tudi psihološko, pod vplivom robotiziranih ritualov, ki nas vpenjajo ali so nas vpenjali v koordinate dneva, gibov, misli in pozornosti.

Začeti juulati pomeni ustvariti si nov koordinatni sistem. Problem prvega sveta? Zagotovo. Problem? Ne nujno. Trivialno? Morda — toda za boljše počutje na vsak način neizogibno.

Kaj vse je pri juulanju drugače?

Navajam različne podrobnosti, ki jih opažam. V poljubnem vrstnem redu, ne po pomembnosti:

  • Lahko se začnete ukvarati s tem, katera aroma bo pasala na določeno hrano ali pijačo. Morda meta na sladico? Smetana ob kavi? Mango ali jabolko po sadju ali nečem sadnem? Na kaj in ob čem bosta pasala bogati in zlati tobak? Ob pivu sta primerna oba, to že vem. Za vino pa ne: kabernet sauvignon ali rebula? Bi človek, ki juula, glede na vse te njihove arome rabil sommeliera? Juulmeliera? Ali pa bi to bilo prehudo preseravanje?
  • A četudi vam je vseeno, kateri juulpod boste vlekli po določeni jedi in ob pijači, ste še vedno v dilemi — vsaj dokler ste v fazi preizkušanja in spoznavanja —, ali boste kadili eno in isto aromo non-stop. In če ja, kako boste različne juulpode prenašali s seboj.
  • Juul nikoli ne deluje kot odvajalo. Za razliko od cigarete niti prvi jutranji ob kavi ne požene na stranišče.
  • Ker ne Juul kot naprava ne juulpodsi nimajo škatle (razen embalaže), zadeva ni niti praktična niti higienična. Ker kam boš pa palčko odložil, ko ne vlečeš? Doma na mizo ali mizico ali na kavč že-že — kaj pa v lokalu? Odlagati jo na popackano, pošlatano ali magari pobrisano gostinsko mizo ni apetitlih. Na krožniček od skodelice kave? Zgleda češko. Ali pa bi moral Juul imeti vedno v rokah? Težko.
  • Pa še ena nerodnost: najmanj enkrat se mi je že zgodilo, da sem Juul pozabil v lokalu. Čez deset minut, ko sem se spomnil, sem pritekel paničen nazaj. (“Ja, res sem našel nekaj,” je rekel natakar.)
  • Problem pa je tudi haptičen. Juula ne čutiš v žepu. No, tudi škatle cigaret ne čutiš zaradi same teže, lahko pa jo otipaš — kar je pri Juulu veliko težje, ker je tanek. Sploh pozimi, v plašču ali bundi.

Juulpodi: meta modra, smetana bež, bogati tobak rjav, jabolko zeleno, mango oranžen. — [Fotografija: Marko Crnkovič]

Accessories

  • Zato si je smiselno nabaviti accessories. Na internetu, seveda, v vape storih vsaj za Juul zaenkrat nimajo third-party artiklov. Sam sem na Amazonu naročil kolikor-toliko lično škatlico oz. etui. Not gre Juul (z juulpodom, seveda brez kapice) in trije juulpodi (s kapicami). Po mojem bo v redu. Zadeva ima tudi mikro display s procentom baterije in akumulatorček za vmesno polnjenje.
  • Z baterijo sicer ni problemov — res pa je, da večino časa nisem daleč od računalnika oz. laptopa. V polnilec za iPhone si Juula ne upam vštekati, da mi ga ne bi skurilo. Sicer pa ob normalnem juulanju dela cel dan. (Ampak kaj je normalno?)
  • Lahko pa to seveda zmoti tiste, ki jim gre na živce, da morajo čez noč polniti vedno več naprav. Pa telefon, pa ura, pa kdo ve kaj — in zdaj celo kadilski pripomoček, za božjo voljo! Saj je res smešno. Ampak ne pozabite: če ste v starih časih preživeli, da ste pred spanjem morali naviti uro, boste preživeli tudi to.
  • Aja, za drobiž dobite tudi gumijast ali plastičen skin, v katerega lahko Juul oblečete. Zadeva ima kapico, ki se drži spodnjega dela skina z nekakšno vrvico. Snamete in vlečete. Ne vem še, ali je treba Juul sleči, ko vlečeš — ker kapica mogoče moti.
  • Če ste snob in vam ni žal zapraviti malo več drobiža, pa si lahko omislite etui za Juul iz 18-karatnega zlata za 5.000$. Če ste skromni in na budgetu, pa dobite srebrnega že za pičlih tisoč.
  • Do nadaljnega pa bo dovolj, če nosite najnujnejše s seboj v originalni embalaži in v prekat za USB polnilec date juulpod in kapico tistega, ki je trenutno not. Da veste, pri čem ste. In da ne bo razsutega tovora v žepu. [Spodnja fotografija.]

Statistika

Popolnoma drugačna od kadilske pa je tudi statistika juulanja.

Proizvajalčeva deklaracija je, da je kapaciteta enega juulpoda približno 200 “dimov”. (Tolikokrat da lahko potegniš tudi z do konca napolnjeno baterijo.) Dvesto dimov pa je po mojih meritvah v prejšnjem življenju približno ena škatla čikov.

Ritem in frekvenca juulanja sta popolnoma drugačna. Morda sta celo zmešana. Nimaš evidence. Seveda se pozna, ali si danes vlekel več ali redkeje kot včeraj, ampak ena seansa (da tako rečem) nima nobene zveze s približno desetimi dimi kot pri cigaretah. Lahko potegneš samo enkrat ali dvakrat. Pa potem spet kdo ve kdaj. Pa spet petkrat, pa spet trikrat, morda kdaj celo desetkrat. Hecno. Enkrat na deset minut, pa spet na uro ali dve. Whatever.

PS: Smoking čik2čik

Za konec pa moram še nekaj priznati: včeraj sem po treh tednih prižgal cigareto. Enega od tistih rdečih marlborov, ki so mi ostali v odprti, napol pokajeni škatlici, ko sem prešaltal na Juul.

Poudarjam, da sem to naredil izključno v študijske, da ne rečem znanstvene namene, za potrebe tega teksta. Zanimalo me je, kakšen bo občutek.

Bilo je grozno. Smrdelo je kot svinja. Zadelo me je. Ne spomnim se, kdaj se mi je nazadnje tako vrtelo. Mogoče leta 1977, ko sem po tistem obrambnem dnevu, ko so nas gnali v kasarno gledat tanke, nazaj grede v Grillu Ranca (takrat še čevapdžinici na Glavnem trgu) — na poti proti Klubu mladih, kjer je bila razstava knjig o jazzu in jazz fotografij —, prižgal svoj čisto prvi čik? Težko rečem.

Pa dušilo me je tudi. Zanimivo, kako hitro se telo odvadi: 40 let kadiš, potem pa se ti že po manj kot mesecu dni zdi, kot da nisi nikoli? Ogaben in strašljiv občutek. In pomislil sem, kako se je lahko katerakoli nekadilka v mojih kadilskih desetletjih z mano poljubljala.

Res ne bom več kadil cigaret. Mogoče vsakih par let iz radovednosti in da (si) dokažem, da ena pokajena cigareta ne sproži ponovnega kajenja. Po treh tednih si namreč upam trditi, da se imam za ozdravljenega kadilca. O’zdravljenega, ne za zdravljenega, kot rečejo za alkoholike.

Nikoli namreč nisem mogel razumeti, zakaj da bi nekdanji pijanec spet zapadel v alkoholizem, če bi po letih, desetletjih abstinence spil — ali celo vsake toliko spil — kozarec vina ali pivo ali se ga enkrat za spremembo iz družabnih, ne desperatnih razlogov magari napil in potem abstiniral naprej.

Morda je za zdravljene alkoholike bolje, da ne probajo več za vsak slučaj? Bi to bil zanje preveč grd, beden déjà vu? Je alkohol drugačna droga kot nikotin tudi v tem smislu, da so spomini na kajenje prijetni ali vsaj nevtralni, spomini na alkoholno zasvojenost pa ne, ker ni bila posledica užitka oz. nima veze s hedonizmom?

Najbrž. Ne vem. Ali nimam pojma o psihologiji ali pa je kadilska droga — vsaj v fiziološkem smislu — pravzaprav dim s trdimi delci kot katran? Ali morda nasploh vdihavanje česarkoli že iz neke palčke, ki jo držiš med prsti in si jo daješ v usta?

Vedel bom takrat, ko bom — če bom — nekega dne nehal tudi juulati.


Konec.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na [email protected]
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE