Spolne zlorabe: V interesu cerkve je, da duhovniki grešijo.

27.2.2019 / 06:10 Komentiraj
Duhovščina brez grehov bi bila bistveno težje obvladljiva kot duhovščina z grehi. Zato papež Frančišek samo moralizira.
NAROČI SE PRIJAVI SE

V resnici ne vem, kako je ljudem, posebej pa žrtvam spolnih zlorab v katoliški cerkvi, prišlo na misel, da bi lahko vrh cerkve, ki se je zbral na srečanju, namenjenem razpravi o spolnih zlorabah duhovnikov, sprejel karkoli drugega kot leporečne izjave, nad katerimi so bili vsi, še posebej pa žrtve, razočarani.

Kaj pa so pričakovali? Da bodo krivci javno razkrinkani? Kaznovani? Ekskomunicirani iz katoliške cerkve? Kakšen “resnični ukrep” so imeli v mislih, ko so ga zahtevali?

S tem seveda nočem reči, da konkretni in odločni ukrepi ne bili na mestu. Ali da si takšnih ukrepov žrtve ne bi zaslužile. Ker bi si jih. Najmanj to.

Kar hočem reči, je nekaj drugega. Hočem reči, da bi bili takšni ukrepi v popolnem nasprotju z logiko delovanja katoliške cerkve. Katoliška cerkev je namreč institucija, ki iz več razlogov ne more in ne sme ukrepati zoper storilce spolnih zlorab.

Vključno s seksualnostjo

Prvi razlog je dejstvo, da je katoliška cerkev izrazito domačijsko organizirana socialna skupnost. Njene člane povezuje skupni interes, ki se mu reče preživetje. In to skupno preživetje. Kot v vsaki domačiji je tudi v katoliški cerkvi ultimativni cilj njenega delovanja zagotoviti preživetje skupnosti. In to preživetje vsem članom. Tako kot v vsaki domačiji je tudi v cerkvi jasno, da posameznik lahko preživi samo kot član skupnosti. Če iz kateregakoli razloga ni več član skupnosti, ne more preživeti.

Cerkev kot domačija posrka ne samo vse svoje člane, temveč celotno njihovo življenje. Ne obstaja niti en del življenja duhovnikov, ki bi ne bil v domeni cerkve. To velja za vse vidike njihovih individualnih življenj. Vključno s seksualnostjo. Zato mora cerkev, čeprav tega ne sme javno priznati, zagotoviti tudi prostor za seksualnost svojih članov. In to neglede na to, da bi seksualnost morda najraje odpravila. Zradirala. Še posebej, ko gre za njene člane.

Papež je naredil največ, kar je kot najvišja avtoriteta v domačiji lahko: namreč verbalno obsodil storilce spolnih zlorab v cerkvi. Več ne more in ne sme storiti. Zaradi interesov cerkve. In zaradi svojega lastnega položaja. In svoje lastne moči.

Moralno delovanje lastnih članov

Sicer pa za domačijo ni nenavadno, da njeni člani prakticirajo nemoralno vedenje. Da recimo oče spolno zlorablja otroka. Toda zaradi nemoralnega vedenja domačija še nikoli ni izobčila svojega člana. Najmanj iz dveh razlogov. 

Prvič zato, ker domačija vedno prakticira dvojno moralo. Eno moralo znotraj domačije za svoje člane. Za to moralo je značilno, da gleda skozi prste svojim članom, ki kršijo socialna pravila. Povsem drugačna moralna pravila in standarde pa ima domačija za nečlane. Nečlane praviloma ostro kaznuje za dejanja, za katera svojih članov ne kaznuje. Ali ob katerih raje gleda proč. Spolne zlorabe so taka tipična praksa, pri kateri gleda proč.

Iz spet več razlogov. Prvi je, da bi obračunavanje med člani domačije lahko resno ogrozilo notranjo solidarnost v domačiji. Tisto solidarnost, ki je temelj notranje domačijske kohezije, od katere je odvisno preživetje. In ker je preživetje domačije najvišje dobro v moralnem svetu domačije, se morajo tej vrednoti in cilju podrediti vsi drugi cilji in vrednote. Tudi moralno delovanje lastnih članov.

Zato domačija vedno tolerira nemoralno vedenje svojih članov. Pri čemer pa isto vedenje svojih nečlanov praviloma ostro obsoja. Drugi razlog, zaradi katerega domačija ne izobči svojega člana, ki je kršil pravila, pa je v tem, da je član domačije, za katerega domačija ve, da je naredil nekaj zelo narobe, svoji domačiji prepuščen na milost in nemilost mnogo bolj kot član, ki ni kršil pravil. 

Kršitelja domačija veliko bolj drži za vrat kot nekršitelja. In domačija želi svoje člane nadzirati. Imeti v podrejenem položaju. Ki vključuje dejstvo, da so ti na milost in nemilost prepuščeni domačiji. Njeni samovolji. In samovolji njenih voditeljev.

Samo moraliziranje

Zato lahko o tistih duhovnikih, ki so spolno zlorabljali otroke, papež Frančišek govori, kar hoče. Da gre za hudičevo delovanje. Itd. Itd. Ampak tovrstnega delovanja preprosto ne more in ne sme odpraviti. Zaradi notranje kohezije cerkve. Pa tudi zato, ker bi duhovščina brez grehov bila bistveno težje obvladljiva, kot je obvladljiva duhovščina z grehi. 

Zato je v interesu katoliške cerkve in papeža, da so njeni člani grešniki. Njihovi grehi jih namreč zavezujejo k pokorščini cerkvi in papežu mnogo bolj kot karkoli drugega. Seveda ni povsem jasno, ali Frančišek to ve.

A neglede na to je papež naredil največ, kar je kot najvišja avtoriteta v domačiji lahko storil: namreč verbalno obsodil storilce spolnih zlorab v cerkvi. Več ne more in ne sme storiti. Zaradi interesov cerkve. In zaradi svojega lastnega položaja. In svoje lastne moči.

Verjetno se papež zaveda, da vsakega škofa, za katerega ve, da je izvajal spolne zlorabe, pa ga zaradi njih ni izločil iz cerkve, drži v pokorščini, odvisnosti, lojalnosti, brezkompromisnem podpiranju cerkve in še v mnogo čem mnogo bolj, kot bi ga, če bi ta človek ne izvajal nedovoljenih vedenj.  Zato Frančišek le moralizira. Ne sme pa narediti nič. Zato tega tudi ni storil.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na [email protected]
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE