Slovenska šola in populizem in sindrom Vodiške Johance

25.2.2019 / 06:10 Komentiraj
Ministri danes niso ziher, ali imajo strokovnjaki prav: 22.000 podpisov za peticijo pa je kar soliden televoting, a ne?
NAROČI SE PRIJAVI SE

Dolgoletni, nedavno upokojeni osnovnošolski ravnatelj Dušan Merc, znan kot eden redkih, če ne zadnjih javnih in glasnih, zdravo tradicionalističnih zagovornikov zdrave pameti med šolniki, je te dni na televiziji verbalno napadel žensko, ki se je z odmevno peticijo “za posodobitev šolstva” katapultirala iz anonimnosti med poznavalce šolskega sistema.

Zadeva je bila zgovorna: šlo je za spopad med pedagogiko stare šole — dobesedno — in prevratništvom, ki ga propagirajo vedno bolj glasni in podjetni nezadovoljneži ter wannabe revolucionarji, beri: starši (šoloobveznih otrok).

O tem sem že pisal pred štirimi tedni. Toda moram priznati, da sem problem podcenjeval. Peticijo Društva Svet staršev sem takrat dojel kot samo še en primerek fenomena helikopterskega starševanja.

To ni nič novega, niti ekskluzivno slovenskega. Izvirno je kvečjemu to, da emancipirani starši v zavzemanju za “otroku prijazno šolo” grejo — in pridejo — veliko dlje, kot bi normalen človek pričakoval od neke interesne skupine.

“Mi poslušamo vse.”

Že takrat mi je padlo v oči, da je nacionalna televizija omenjeno peticijo v večernih poročilih tistega dne izobesila kot velepomembno, nosilno, prvo novico. Zakaj? Ali je predsednica DSS tako dobro skonektana na TV Slovenija? Po mojem ne gre za to. Gre za medijski senzacionalizem, ki streže ponarodelemu prepričanju o preobremenjenosti otrok — in staršev, ki da morajo biti aktivno udeleženi pri vsaki najmanjši domači nalogi in šolski obveznosti svojega razploda.

Ta pedagoški in psihološki populizem pa seveda ni omejen samo na medije. Podlegel mu je tudi minister za šolstvo Jernej Pikalo, ki je dotično peticionistko Natašo Šram povabil na razgovor — in to obrazložil z argumentom, da “mi poslušamo vse”.

22.000 podpisov

Seveda. Še posebej radi populistični politiki prisluhnejo tistim, ki jim v nekaj tednih uspe zbrati ne več ne manj kot 22.000 podpisov! Ker to znajo ljudje ceniti. Bolj že kot strokovnjake.

V oddaji Argument na Planet TV, kjer sta se v nadaljevanju soočila tudi Merc in Šramova, je psiholog Kristijan Musek Lešnik, član vladnega strokovnega sveta za izobraževanje, po drugi strani namreč rekel, da je “šokiran” nad pozornostjo, ki jo je MIZŠ namenilo peticiji, če jo primerja z (ne)upoštevanjem dosedanjih pobud Zveze aktivov svetov staršev, združenja ravnateljev, učiteljev, tudi staršev.

La zakaj se človek temu čudi? Gospa Šram je po drugi strani namreč sama rekla takole, citiram:

“Zdaj se je zelo veliko upoštevalo strokovnjake, akademike, emm, stroko, a ne, tlele smo pa dejansko mi prvi, ki smo v temu predoru, da se sliši tudi starše in tudi otroke.”

Kako se zoperstaviti populizmu

Musek Lešnik in predvsem Merc sta kot strokovnjaka žrtvi novih časov. Stara šola je passé. Znanje in kompetence so passé. Meritornost in izkušnje so passé. Kot kriteriji. V imenu svobode govora in pluralizma mnenj — ali celo pluralizma resnic — ima dandanes vsak laik pravico do enakopravne debate o zapletenih vprašanjih, na katera so doslej odgovarjali samo kvalificirani strokovnjaki.

Ampak ali je ta debata res enakopravna? Seveda ni. Strokovnjak ne bo nikoli zbral 22.000 podpisov, če se bo kaj pametnega spomnil in predlagal ministru. Zbral jih bo in jih je že kvečjemu nekdo, ki o zadevi nima pojma in ki si s številom podpisov kupuje legitimnost, ker druge intelektualne valute pač ne premore.

Zato potem pride s peticijo na (javno) televizijo kot glavna novica in k hvaležnemu, pozornemu, do populističnih pobud odprtemu ministru v avdienco. Ker ministri danes niso ziher, ali imajo strokovnjaki prav: 22.000 podpisov za peticijo pa je kar dober televoting, ne?

Da bi bilo vse skupaj še bolj tragično, pa niti ne vemo dobro, kako bi se temu populizmu uprli in mu porezali krila. Dušan Merc je namreč v oddaji dokazal, da z zgroženostjo, ogorčenjem, prezirom, posmehom ne dosežeš nič. Nataši Šram je rekel, da je “nekompetentna”, da bi bila taka šola, kot si jo predstavlja, “katastrofa”, da je njena peticija “napad na intelektualno Slovenijo” in da ona sama ni tako rekoč nič drugega kot “sindrom Vodiške Johance”.

Zato me ne skrbi toliko, kaj bo s slovensko šolo. Te zadeve se premikajo počasi — tako na boljše kot na slabše, vedno počasi, zato brez panike. Bolj me skrbi, kako se sploh zoperstaviti populizmu.


Opomba: Kolumna je bila prvotno objavljena v tiskani izdaji Večera v nedeljo in na spletni strani Večera v nedeljo, 24. februarja 2019, pod istim naslovom. Verzija na Fokuspokusu je editirana.

Dušan Merc je zadel v polno z metaforo o “sindromu Vodiške Johance”. Ženska s pravim imenom Ivana Jerovšek (1885–1919) je v vodiškem župnišču izvajala čudeže — zamaknjenje, krvavi pot, vpogled v onostranstvo, komuniciranje z mrtvimi itd. — in privabljala na tisoče radovednežev, dokler je niso razkrinkali in obsodili za goljufijo.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na [email protected]
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE