Hvalnica neiskrenosti ali preinterpretacija osme božje zapovedi

21.2.2019 / 06:08 Komentiraj
Večina aspektov naših “iskrenih” zgodb o nas samih so pravzaprav subjektivne laži — ali morda resnice, če vam je ljubše.
NAROČI SE PRIJAVI SE

“Onadva sta takšna, kot sta. Sta zvesta sebi, iskrena. Ona pa je hinavka.”

Ne, Lea Sirk je bila tista, ki je bila iskrena, saj je napačno ocenila kontekst (oziroma mikrofon), v katerega se je izrekala — medtem ko sta Zala Kralj in Gašper Šantl resnico svoje življenjske izkušnje skozi glasbo odmerila tako, kot ustreza glasbenikovemu odnosu do publike na takem festivalu.

No, v ponedeljek sem si ogledal še njuno gostovanje v oddaji Dobro jutro (33:33–41:00). Počutil sem se utesnjujoče. Pa ne zaradi Zale in Gašperja. Onadva sta zakon. Tudi voditeljica je bila čisto okej. Ampak imel sem občutek, da je bilo v etru, v tej imaginarni skupnosti, ki smo jo sestavljali gledalci, voditeljica in glasbenika, pričakovanje, da bosta gosta do voditeljice … — iskrena.

Ne! Prosim, ne!

Mini konflikti

Zgoraj opisani mini konflikti so posledice nepojasnenega statusa iskrenosti v javni sferi. Pa tudi sicer. Iskrenost je — tak je vsaj moj občutek — vrednotena čez vse. Spontanost, neponarejenost, pristnost, iskrenost so sodobni ekvivalenti moralnega dobrega. “Zakaj bi bil neiskren? Ali imaš kaj za skrivat ali kaj? Saj itak nikogar in ničesar ne obsojamo.”

Ne. Ne gre za obsojanje. Gre za (ne)prepoznavanje svetosti posameznikove intime. In gre za vprašanje premišljenega odmerjanja resnice glede na naravo odnosa.

Imperativ, da ničesar ne skrivamo in se ničesar ne sramujemo, italijanski filozof Umberto Galimberti pripisuje konformizmu in standardizaciji, domnevnima značilnostima moderne družbe. Pravi namreč, da s tem poskušamo “osvetliti vsako skrivnost, saj mora biti vsakdo viden vsakomur, da bi že v kali zatrli kakršnokoli ponotranjenost, kot da bi šlo za oviro, vsako zadržanost, kot da bi šlo za izdajo, [medtem ko] prostovoljno razkazovanje samega sebe velja za dokaz lojalnosti, če ne celo za znamenje duševnega zdravja.” (Umberto Galimberti: Miti našega časa)

Morda pa so motivi vendarle manj zarotniški in gre preprosto za to, da nas še ni doletela kakšna javno odmevna in prepričljiva argumentacija v bran “neiskrenosti”.

Morda gre preprosto za to, da še nismo brali Ihana.

Pomešali smo iskrenost in resnicoljubnost

Že od malih nog in prvih razredov verouka sem verjel, da ne smemo lagati. Da je treba vedno in povsod govoriti resnico. Idealist in naivnež, kakršen sem, sem ta prepričanja dokončno opustil šele nedavno ob branju fantastične knjige Alojza Ihana Deset božjih zapovedi.

V razdelku o osmi zapovedi Ihan z argumentacijo — ki si zasluži naziv klasična — razloži, da je prevajanje zapovedi: “Ne pričaj po krivem!” v zapoved: “Ne laži!” neustrezno. Da ne drži vode. Zaradi pomenske nabitosti esejistovih izvajanj mi prosim ne zamerite obsežnejšega citiranja.

Takole piše Ihan:

“[Pri osmi božji zapovedi] ne gre za splošno prepoved laganja […], ampak se prepoved nanaša zgolj na laganje v formalnem postopku sodbe, s katero (in kadar) želi skupnost ugotoviti resnico. Bog kot nadčasni varuh skupnosti posamezniku izrecno prepoveduje zgolj laganje v formalnem postopku Božje sodbe [v sodnem postopku, op. B.P.], ne omenja pa na primer neformalnega laganja v vsakdanjem življenju.”

“Bog torej ne pravi: ‘Ne laži!’, kot je sicer prepričana večina ljudi ob hitrem naštevanju zapovedi. ‘Ne laži!’ velja samo za določene okoliščine, ki so navadno pomembne za življenje skupnosti. V drugih primerih pa je odločitev o razmerju med lažjo in resnico prepuščena občutku posameznika, ne da bi se sinajski Bog s tem kaj pretirano ukvarjal.”

Amoralnost naših identitet

Sinajskega Boga oz. “etičnih imperativov” ne zanima naša zgodba o nas samih. Imperativ iskrenosti — pa tudi spontanosti in neponarejenosti in kar je še takega — predpostavlja, da je posameznikova zgodba o njem samem nekakšna “resnica”, ki smo jo v imenu zavračanja hipokrizije in laži dolžni razkriti.

Ampak ne. Večina aspektov naše zgodbe o nas samih so pravzaprav subjektivne laži — ali resnice, če vam je ljubše. Izjavljanje o njih je tako rekoč amoralno, saj nima neposredne povezave z dobrobitjo skupnosti. Ihan celo prepričljivo utemeljuje, da je prav ta svoboda ustvarjanja lastnih zgodb, vlog in “resnic” tisto, kar je v nas najbolj človeško:

“To igralstvo sploh ni nekaj negativnega in nizkotnega, ampak nasprotno — s tovrstnim igralstvom lahko človek najbolj kompleksno izraža svojo lastno voljo, svojega lastnega duha — v nasprotju z na primer živalmi, ki so sprijaznene s svojo naravno danostjo in v vsakem trenutku nezaigrano izražajo vso svojo resnico.”

“Možnost igranja, izbiranja resnice ter tudi njenega skrivanja in celo laganja je ekskluziven človeški privilegij, ki je eden od osnovnih elementov človekove svobode. Kaj je namreč bolj človeško — pasivno se sprijazniti s svojo naravno danostjo ali nasprotno, manikirati, mazati, lakirati, stilizirati in kreirati svojega osebnega duha, ki je po preoblikovanju pravzaprav mnogo bolj naš in oseben, kot pa tisto, kar je naša naravna, ‘nepotvorjena’ danost.”

Zaupljivost je nova iskrenost

Ihan predlaga kot alternativo absolutnemu vrednotenju iskrenosti v naših medosebnih odnosih različne stopnje resnicoljubnosti. Ta prav zaradi zavedanja, da ker je odmerjena v skladu s posameznikovim duhovnim odnosom do sogovornika, toliko več razkriva:

“S tem ko resnice drugega ne totaliziramo in je ne zahtevamo v celoti, damo sočloveku tudi priložnost, da nam z večjo ali manjšo mero zaupljivosti v izražanju svoje subjektivne resnice signalizira svoj trenutni duhovni odnos do nas.”

“Čim manj resnice od človeka izrecno zahtevamo, tem več njegove subjektivne resnice nam ostane na voljo za to, da nam jo prostovoljno, po občutku izraža in nam s tem pripoveduje več, kot je formalna vsebina njegove resnice.”

No, seveda potrebujemo formalni minimum resnicoljubnosti. Osma božja zapoved zahteva ravno to: tisto stopnjo resnicoljubnosti, ki je potrebna za vzdrževanje te ali one skupnosti ali odnosa. Kar je nad tem minimumom, pa je razkrivanje različne stopnje zaupljivosti, ki je v različnih kontekstih, skupnostih in odnosih pač različna.

Zato v javnosti glede večine aspektov našega osebnega samodojemanja ni treba biti popolnoma “iskren”. S tem bi namreč naredili silo naši intimi, ki jo imamo po pravici za nekaj svetega, krhkega in občutljivega. Ustvarili bi boleč razkorak med stopnjo zaupljivosti, ki jo gojimo do javnosti, in med stopnjo resnicoljubnosti, ki se je manifestirala v naših odgovorih.

Zato bi tudi bilo prav, da spustimo pričakovanja glede iskrenosti in da glasbenikov kot Zala in Gašper ne sprašujemo, v čem so njuni osebni motivi za nastanek pesmi in podobno. Če vprašanje ni vulgarno ali tako ali drugače sovražno, to še ne pomeni, da je primerno. Upoštevati moramo vsaj še kriterij spoštovanja posameznikove doživljajske intime.

Moramo pa tudi rehabilitirati narejenost, glumaštvo in neiskrenost kot povsem ustrezen odziv na vprašanja s prekomernimi teritoritorialnimi pretenzijami nad našo lastno intimo.


OpombaTekst je bil prvotno objavljen na avtorjevem blogu Bla Bla Blaž v torek, 19. februarja 2019, pod naslovom Neiskrenosti v bran. Verzija na Fokuspokusu je editirana. Objavljeno s privoljenjem avtorja.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na [email protected]
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE