Informativci: Kako najti pot med informacijami, leporečjem, predstavitvami?

16.2.2019 / 06:10 Komentiraj
Devetošolcem in maturantom ne zavidam. V kaotičnem svetu jih čakajo težke odločitve. Eno stvar pa si naj le zapomnijo.
NAROČI SE PRIJAVI SE

Te dni je v Sloveniji izbruhnila mrzlica “informativcev”. Osnovnošolci in dijaki kot po diktatu obiskujejo srednje šole in fakultete in se predajajo vedno bolj sofisticiranemu marketingu izobraževalnih ustanov. 

Informativne dneve poznamo že dolgo. Jaz že od poznih 80. let, ko sem sama vstopala v srednjo šolo. Razlika med tistimi dogodki takrat in današnjimi je neskončna. Prav veliko izbire za srednje šole ni bilo, sploh ne za gimnazijske programe. Tudi študijskih programov je bilo precej manj kot danes.

Tudi zato je logično, da v teh konkurenčnih razmerah izobraževalne ustanove uporabljajo vse možne prijeme, da pritegnejo pozornost mladih. Pritegniti pozornost 15- ali 19-letnika — in to s perspektivo izobraževanja! — pa je zelo zahtevna naloga.

Otrok, ki končuje osnovno šolo, si težko predstavlja svet, v katerem bo moral skrbeti zase in morda še za koga, zraven pa še uresničevati svoje potenciale, nagnjenja, talente, in po svojih močeh in po možnosti dati svoj prispevek še družbi.

Čas uporništva: jaz pa že ne

Edina misel 15- ali 18-letnika, ki gleda svoje starše, je zelo verjetno ta, da tega in na tak način on že ne bo počel. Obdobje odraščanja je tudi obdobje uporništva. Čas, ki smo ga z večjimi ali manjšimi spodrsljaji, upi, željami in ambicijami preživeli vsi. 

Če pa pogledam ambicije in želje najstnikov nekoč in danes, ne vidim velikih razlik. Želeli so in želijo početi tisto, kar radi počnejo in kar počnejo dobro. Izbira poklica bi pač naj temeljila na tem.

Tudi zato so bili nekoč ključni testi sposobnosti oz. sprejemni izpiti. Sprejemnih izpitov pa je dandanes precej manj. Glavni temelj so ocene. To je lahko zelo krivično! Številčne ocene ne pokažejo vsega. Hoteli smo poenostaviti sistem. Znanje, sposobnosti, delavnost, nagnjenja, talenti … — vse bi naj odražale ocene.

Pa je to res? Je to sploh možno? Je objektivno? Smo vedno dobili toliko, kot smo  res znali? Zakaj je za bodočega matematika pomembna ocena pri zgodovini? In obratno? Smo res na vseh področjih vsi enako dobri ali enako slabi?

Kot vstopni pogoj za nadaljevanje izobraževanja na koncu obvelja povprečna ocena. Če poenostavim: če bi imela samo matematiko, kjer bi dobila 5, ter telesno in glasbeno vzgojo, kjer bi dobila 2, bi bila moja povprečna ocena 3 in torej ne bi mogla na gimnazijo.

To se sicer ne dogaja, saj so učitelji življenjski in poskušajo rešiti situacijo in otrokom pomagati, da jim ostane čim več možnosti odprtih. Sistem je problematičen, a tako učenci kot profesorji — vsak na svoj način — poskušajo rešiti situacijo in najti (svojo) pot.

Nobena odločitev ni usodna

Drži pa, da je v poplavi marketinških pristopov šol in fakultet težko vedeti, kako naprej. Mladi se sicer zavedajo, da sta PR in marketing del vseh teh procesov, toda v tej kopici leporečja, promocijskih izdelkov, predstavitev vedno težje najdejo svoj svet in svojo pot. Čeprav šole vedno bolj profesionalno reklamirajo tisto, kar nudijo, se šolarji v množici informacij vedno težje znajdejo.

Vprašanje pa je, ali 15- in 19-letniki sploh že vedo, kaj hočejo. Do konca osnovne in srednje šole smo jih obravnavali kot skupino. Kolektivno so morali dosegati standarde znanja in cilje na različnih področjih. Toda na račun zasledovanja teh obveznih, zaukazanih ciljev — biti dober, no, dobiti dobro oceno — v večini primerov niso zasledovali tistih, ki bi si jih res želeli.

Vloga staršev

Starši imamo pri tem veliko vlogo. V želji, da bi bili naši otroci čim boljši (imeli čim boljše ocene), smo jim nudili čim boljše pogoje. Pri tem pa smo pozabili, da kreativnost in inovativnost ne prideta sama od sebe, ko imaš vsega dovolj in ko ti ni niti malo dolgčas. Za kreativnost rabimo tudi malo brezdelja in zdolgočasenosti. Da nekaj dosežemo, moramo nekatere stvari tudi pogrešati, šele s tem pride želja po uspehih in dosežkih. Sreče nam ne more dati samo materialno.

Odrasli smo otrokom zgled, čeprav bi jim včasih radi rekli, naj ne gledajo, kaj počnemo, ampak naj nas raje poslušajo. 

Današnjim devetošolcem in maturantom ne zavidam. V kaotičnem in prenasičenem svetu jih čakajo težke odločitve. Nekaj pa si naj le zapomnijo: njihove današnje odločitve niso usodne. Poklici se spreminjajo, spreminjajo se njihove želje. Zato ne bo konec sveta, če bodo zamenjali šolo. Poklice pa bodo najbrž zamenjali celo večkrat v življenju.

In ne samo to — nekega dne bodo morda celo podobni staršem!

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na [email protected]
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE