Življenje v oklepaju: Kapitalizem zahteva zdrave in pokorne

16.2.2019 / 06:08 1 komentar
Zdravo in dovoljeno je samo to, da se ne butamo ob robove življenja, bregove ekstaze. Sveti Andrej Žigon, prosi za nas!
NAROČI SE PRIJAVI SE

Za kulturni praznik sem se družil z Andrejem Žigonom Alelujo, pred 16 leti preminulim pesnikom in potepuhom. Bral sem o njem in bral sem njega. Nato sem šel v gozd prisluškovat njegovemu svetu. Prav prepuca ti duha. Prepuca ti nabor laži, ki si jih za udobno preživetje sam ustvarjaš, in te postavi na bregove bitja, danosti.

Prostost, ki veje iz njegovih pesmi, je ganljiva in odrešujoča. Žigonova poezija je sanjava. Iz nje veje vera v svobodo in prostost. Otroška naivnost, precejena z grenko izkušnjo ljubezni, življenja in osamljenosti.

Žigonova poezija je — kakor nitke njegove brade — prepredena s stvarmi narave, z vetrom, z drevesi, z mravljami, s hruškami, s cesto, z morjem. Z vsem, kar je za potepuha svet. V ozadju pa tiha in silna ljubezen, ki zna zlomiti človeka.

Aleluja je bil menda bolan. Manično depresiven. Zaradi bolezni je bil tudi odpuščen s šole, kjer je poučeval. Večkrat je poskušal samomor.

Ne želim zmanjševati pomena in strahot bolezni. A če govorimo o blaznosti, ki kot dionizično obilje kipi iz Žigonove poezije, izključno kot o neljubi nesreči, delamo krivico dostojanstvu, globini, neukrotljivosti življenja.

Družba razumnih in zdravih

Današnja družba je medikalizirala človekovo duševnost. Iznašla je zdravila za to ali ono nezaželeno duševno stanje in ideal zdravega človeka postavila na piedestal božanstva.

“Itak,” bi rekel marksistični cinik: “Kapitalizem potrebuje zdravega, produktivnega, pokornega posameznika.” Četudi nam gre ta že stokrat slišana opazka še tako na živce, ni čisto brez soli.

Človekova človeškost sega od Jezusove “žalosti do smrti” do Zaratustrovega kipečega pritrjevanja življenju. Da! V širokem diapazonu človekove izkušnje je to, kar psihiatri in psihoterapevti opredeljujejo kot zdravje, nekaj zelo ozkega. Obup, neznosen obup, odtujenost, osamljenost, občutek nesmisla, pa tudi ekstatičnost, nemir, neukrotljiva evforija … — vse to je človekova izkušnja.

Generiranje ekonomsko opravilnih

Če je cilj ideologije zdravja, da z generiranjem ekonomsko opravilnih posameznikov vse te manifestacije človeškosti skrči na minimum ali celo popolnoma potlači, potem se moramo resno pogovoriti o našem vrednotenju duševnega zdravja.

Če je zdravje opredeljeno tako ozko, potem je zdravo in dovoljeno samo to, da svoje življenje preživimo, ne da bi se butali ob njegove robove, ob bregove ekstaze in brezpomenskega niča. V tem primeru je dovoljeno samo to, da življenje preživimo v oklepaju. Nekako takole: (življenje).

Če kot družba ne dopustimo, da se naša življenja dogajajo kot čudoviti in obenem grozljivi spoj reda in nereda, razuma in blaznosti — češ, izkušnja blaznosti je nezaželena deviacija —, potem smo zanikali velik del človekove resničnosti. Morda ravno tisti numinozni del, iz katerega bi se kdaj pa kdaj lahko zasvetil smisel.

Življenje, ne bolezen

Pa s tem nočem zanikati pomena psihoterapevtskih, psihiatričnih in drugih prizadevanj za duševno zdravje. Moti me samo, da se temu reče “zdravje”. Kot da je biti v brezdanjem obupu nekaj deviantnega. Nekaj, kar ne spada k življenju.

Mar niso ravno te skrajnosti tiste, ki človeka šele zares duhovno in osebno konstituirajo? Mar nismo z agendo duševnega zdravja preprečili, da bi ljudje doživeli odrešujoče, transcendenčne izkušnje, ne da bi jih zato vrednotili kot nezaželene?

Morda pa so ljudje s skrajnimi, nekateri bi rekli bolezenskimi duševnimi stanji v resnici tisti, ki edini iskreno odgovarjajo na življenjske okoliščine? Edini, ki prisluškujejo nagovarjanju sveta, molku smisla in oglušujoči osamljenosti — pa tudi polnosti in neposrednosti sveta? Mi drugi, “zdravi”, pa si včasih pred tem nagovarjanjem zatiskamo ušesa. Odpre nam jih lahko recimo poezija, to poročilo izvidnikov iz mejnih življenjskih izkušenj.

Res. Če je bila Žigonova izkušnja “bolezen”, potem je Bog neozdravljivo bolan.

Sveti Andrej Žigon, prosi za nas!

Andrej Žigon: Grmovje zelenega doma

Ko bo hrib zorel / v polno, jesensko omizje / in bodo grmovja točila / pivo po zapuščenih senožetih, / pridem / z dolge, trudne poti.

Oblaki / mi bodo ponudili stol / in me spraševali to in ono / o črnkah, / o rdečih pristaniščih.

Jaz pa bom zaklel / in pil, / pil do smrti / iz penečih grmovij zelenega doma.


OpombaTekst je bil prvotno objavljen na avtorjevem blogu Bla Bla Blaž v sredo, 13. februarja 2019, pod naslovom Sveti Andrej Žigon - prosi za nas!. Verzija na Fokuspokusu je editirana. Objavljeno s privoljenjem avtorja.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na [email protected]
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE