Kako z ekonomskimi politikami ustaviti italijanski populizem

14.2.2019 / 06:10 Komentiraj
Brez evra, dogmatskega varčevanja sploh ne bi bilo Di Maia, Salvinija. Hitler ni postal popularen zaradi antisemitizma.
NAROČI SE PRIJAVI SE

Revizionistične izjave italijanskih politikov so odraz vzpona in internacionalizacije italijanskega nacionalizma. Zgodba je podobna tisti z začetka 30. let, ko so najvišji predstavniki Italije in Nemčije po vzponu (fašističnega in nacističnega) populizma svoj gnev prenašali navzven — na manjšine in sosednje države.

V tej zgodbi je najbolj zanimivo to, na kar opozarjam že nekaj let — da je imel tedanji populizem povsem enake korenine kot sedanji v Italiji in drugod na periferiji Evrope.

Obema populizmoma je skupno nezadovoljstvo zaradi dolge ekonomske mizerije in depresije, naraščajoče brezposelnosti in nesposobnosti vlad, da gospodarstvo potegnejo iz krize in ljudem zagotovijo eksistenco.

Take razmere naplavijo na površje lažne mesije, ki vzroke in krivce iščejo drugje in ponujajo preproste rešitve. Svoj narod agresivno prikazujejo kot žrtev manjšin, priseljencev, drugih držav, mednarodnih odnosov itd.

Italija se od uvedbe evra ni premaknila nikamor

Problem Italije je, da se od uvedbe evra ni premaknila nikamor. Njen BDP je realno na ravni iz leta 1999. Problem Italije je, da z devalvacijami ne more umetno povečevati svoje konkurenčnosti, ker nima samostojne valute — kot je to počela štiri desetletja pred evrom, in s tem spodbujati izvoza in rasti.

Problem Italije je, da se mora zaradi evra držati pravil Pakta o stabilnosti in rasti in njegove zaostrene verzije fiskalnega pakta, ki Italiji onemogočata uporabo ekspanzivne fiskalne politike, s katero bi lahko spodbudila gospodarsko rast. Članstvo v evrski skupini jo že célo desetletje sili v politiko varčevanja.

In če ljudem v državi, ki se zaradi teh razlogov že deset let ne more izviti iz globoke krize, vzamete še vero v prihodnost, dobite socialno nezadovoljstvo, ki na neki točki eksplodira. Tako dobite Salvinija in Di Maija na oblasti. Brez italijanskega članstva v evroskupini in brez neumnih, dogmatskih evrokratskih politik po letu 2008 taki populistični nacionalisti sploh ne bi obstajali.

Usodno članstvo v evroklubu

Današnji problem Italije nista Salvini in Di Maio sama po sebi. Problem je italijansko članstvo v evroklubu in rigidna pravila, ki državo silijo v varčevanje, ko bi morala najbolj trošiti. S tem preprečujejo gospodarsko rast, ustvarjanje delovnih mest, naraščanje plač in socialno kohezijo.

Podobno problem Nemčije po letu 1933 nikoli ne bi postal Hitler, če ne bi bi bila Nemčija na zlatem standardu in če ne bi tik pred tem situacije še dodatno zamočil kancler Brüning leta 1930 z uvedbo stroge politike varčevanja. S svojimi ekonomskimi politikami, ki so še povečale brezposelnost, si je Brüning zapravil podporo ljudstva in podporo v Reichstagu.

Hitlerjeva popularnost ni rasla zaradi antisemitizma, temveč po eni strani zaradi kritiziranja “nepravičnega” versajskega sporazuma in “nepravične” mednarodne ureditve, po drugi pa zaradi ukrepov, ki so Nemcem dali službe in kruh. Brüningovi varčevalni ukrepi niso imeli ekonomskih učinkov in so bili zelo nepriljubljeni. Hitler je to izkoriščal s političnimi sporočili, namenjenimi kmetom, vojnim veteranom in srednjemu razredu, ki sta jih inflacija v 20. letih in Velika depresija najbolj prizadeli.

Japonska lekcija

Po tem dolgem uvodu pa k bistvu te zgodbe.

Kot so opozorili fantje na Zerohedge blogu, je pravkar minilo dvajset let, odkar je Japonska uvedla ničelno obrestno mero. V 28 letih krize, odkar se je gospodarska rast ustavila na ravni okrog 1%, nikoli ni zapadla v populizem, kaj šele v nacionalizem — ker je izkoristila vse možnosti onkraj ekstremov ekspanzivne monetarne in fiskalne politike, ki vzdržujeta pozitivno rast in polno zaposlenost. Japonci imajo službe in ljudje niso lačni.

To je razlika med Japonsko po letu 1991 in Japonsko po letu 1930. Takrat se je Japonska vrnila k zlatemu standardu, ki je blaga varianta evra in ki je zaradi restriktivne monetarne politike povzročil katastrofo (Japan’s 1930 Gold Standard Disaster). Japonska je po odpravi zlatega standarda hitro okrevala — toda samo do leta 1934, ko se je japonska vlada ustrašila hitre rasti in uvedla politiko fiskalnega varčevanja. Sledil je atentat na predsednika vlade in vojaški udar, ki je pripeljal do oboroževanja in japonska vojaške agresije.

Nauk je preprost: če hočemo ustaviti Salvinije in Di Maije, naj bruseljska evrokracija pod nemškim nadzorom sprosti neumna in rigidna fiskalna pravila in članicam omogoči, da začnejo rasti, ustvarjati delovna mesta in zagotavljati primerno raven socialne varnosti.

V naprotnem primeru se bo italijanski populizem sprvrgel v že viden fašizem in agresijo navzven. In potem tega nihče več ne bo zaustavil.


OpombaTekst je bil objavljen v sredo, 13. februarja 2019, na avtorjevi spletni strani Damijan blog pod naslovom Vzpon fašističnega populizma in kako se je Japonska kljub skoraj ničelni rasti izognila populizmu. Tekst na Fokuspokusu je editiran. Objavljeno v dogovoru z avtorjem.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na [email protected]
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE