Kdo vse bo še obrcal Borisa Kobala?

6.2.2019 / 06:10 1 komentar
Svetlana, Hribar, Desa: Ekshibicionizem na račun drugega. Moralno volontiranje za eksekutorsko poroto, osebno sesuvanje.
NAROČI SE PRIJAVI SE

Padajo še zadnji tabuji. Pravkar sta padla predpredzadnji in predzadnji.

Neka šarlatanka je na svojem Facebook profilu napisala, da “[čuti], da bi [Boris Kobal] lahko naredil samomor”. Da pa obskurno velevažna objava ne bi šla mimo neopažena, je kao družbeno angažiran, vendar butast medij to pridno ponatisnil. (Hudiča, pa spet desničarski!)

Ta terapevtsko obešenjaštvo pod krinko sočutja in medijsko šeranje kakršnihkoli, ampak res kakršnihkoli vsebin, samo da so šokantne ali solzavo empatične, pa nista edini novotariji, ki sta se pojavili ob aferi Kobal.

Kot pričajo primeri Svetlane Makarovič, Saša Hribarja in Dese Muck, ki so se čutile dolžne pristaviti lončke in sesuti Kobala ne samo z insajderskimi informacijami, ampak celo na najbolj oseben način, je zdaj očitno moderno in moralno, da nekdanji znanci, kolegi, sodelavci, morda celo prijatelji volontirajo za nekakšno eksekutorsko poroto.

Marija Pomagavka

A naj se za začetek vrnem k prej omenjeni Mariji Pomagavki. Da boste vedeli, o kakšne sorte ženski govorim, samo tole:

“Elena Sofia Seničar je energetska terapevtka s priznanjem mednarodnega inštituta Bion o energetskem delovanju na človeka in materijo. Poznana je tako doma kot v svetu po svojih močnih in učinkovitih terapijah Energetsko uglaševanje telesa.”

Aja, pa še to:

“S svojimi terapijami je prav tako pomagala že mnogim živalim.”

No, ESS pravi, da podpira Borisa Kobala:

“Zakaj? Prav vsi mi celo življenje živimo po principu plagiatov. Že ko smo otroci, posnemamo starše — kar je neke vrste plagiat. Ko hodimo v šolo, prepisujemo od sošolcev. Tudi to je neke vrste plagiat. Življenje se nadaljuje v dobo adolescence in kot najstniki stremimo za dejanji velikih idolov, jih kopiramo ter se hočemo z njimi poistovetiti. Tudi to je plagiatorstvo.”

Skratka, vsi smo plagiatorji, zdaj pa se pravičniško zgražamo nad ubogim revežem in “dobesedno s tem ubijamo človeka”.

Če bo Kobal ostal živ, je padarki dolžen vsaj 738€. Toliko namreč računa za tedensko dozo svoje terapevtske limonade. Spodobilo bi se, da se ji oddolži. V bistvu ga je rešila gotove smrti za drobiž.

Koritar, baraba, prostak

A tak lari-fari najbrž ni najhujše, kar se ti lahko zgodi, ko te že tako ali tako brca vsak, ki gre slučajno mimo. Najhujše mora biti to, da ti vtirajo sol v rano ljudje, ki so ti bili ali so poklicno še na nek način blizu.

Da ne bo pomote, to je seveda nekaj čisto drugega kot legitimna kritika nesporno nesprejemljivega dejanja, ki ga je Kobal zagrešil.

Toda to brcanje mrtvega konja celo s strani njegovih stanovskih vrstnikov se mi zdi še bolj neverjetno kot to, da ga nekateri drugi — pa ne recimo ta tu zgoraj — poskušajo za vsako ceno ekskulpirati z najbolj za lase privlečenimi izgovori in primerjavami. Še posebej ne na tako oseben način.

Tako je recimo Svetlana Makarovič za Planet povedala direkt v kamero:

“Zmeraj je bil koritar, zmeraj je bil baraba, zmeraj je bil prostaški. […] Kobalu gre že vse življenje samo za denar. Je mojster, kako ceneno robo čim bolj drago prodat. Pri takem človeku potegneš vodo in greš naprej.”

Osebno mislim, da si ne spodobi, da za kogarkoli javno rečeš, da pač potegneš vodo in greš naprej. No, mogoče se spodobi Svetlani Makarovič. Še vedno pa ne razumem, zakaj ni prej nikoli nič rekla o Borisu Kobalu, če ji gre — očitno — tako zelo na živce.

Sašo Hribar pa je prav tam na podlagi sodelovanja s Kobalom pri neki oddaji povedal:

“Kobal je delal slabo in na to smo večkrat opozorili in se spraševali, kako je mogoče, da človek v teh letih dela tako nizkotno, tako proti gledalcem in vsem zaposlenim.”

Nizkotno? Ah. To ne bo prava beseda. Nizkotno je kvečjemu to, da po štirih letih razlagaš, da “smo večkrat opozorili” — koga? Kobala? —, da nekaj ni v redu. 

Najbrž si čakal v nizki preži, da bo prišla prava priložnost.

Nehvaležnost in ekshibicionizem

Nakar še Desa. Ona je vsaj duhovita. Deloma ga je res dobro sesula, ni kaj.

Ni mi pa všeč, da se ji je zdelo potrebno — na podlagi lastnih izkušenj z boleznijo — postaviti Kobala na laž še v diagnostičnem smislu, češ, depresivec pa že ne bi mogel “izpeljati tako zapletenega in obsežnega projekta, […] poiskati manj znan, a še vedno sprejemljiv tekst, [ga] prevesti, […] prirediti, […] poslati, […] podpisati pogodbo, imeti pogovore z dramaturginjo in z direktorico”.

Desa Muck bi tudi lahko bila terapevtka, celo psihologinja ali psihiatrinja. Piše že tako osebno, neizprosno in boleče, kot zna šrink povedati pacientu v ksiht na kavču in v zavetju ordinacije:

“Videti je bilo, da greš s slabšega na slabše. […] Povsod se je ponavljal isti vzorec in večina tvojih bivših sodelavcev ne ve kaj dosti dobrega povedati o tebi.”

Pa še nekaj. Včeraj smo prebrali na Portalu Plus tole, kar na Desine očitke Kobalu meče čudno luč:

“Ko je bila gospa Desa brez denarja in s tremi otroki, je leta 2005 Boris Kobal krstno uprizoril njeno dramo Neskončno ljubljeni moški, ki je nihče drug ni želel uprizoriti. In prav zato [je] linč Dese Muck toliko bolj učinkovit: ker zelo boli!”

V resnici je bila predstava uprizorjena leta 2006 v MGL, kjer je bil Kobal direktor (1997–2007), je pa ta Desin komad tudi sam režiral.

Nehvaležnost ni najbolj obsojanja vredna človekova slabost. Meni se zdi hujši ta ekshibicionizem na račun drugih, razgaljanje drugih, nekoč osebno bližnjih: da kot v skrivnosti ceha posvečen poznavalec tekmuješ s podobnimi senzacionalisti, da še ti nekaj grdega poveš o človeku, o katerem si že tako ali tako nihče ne misli (več) nič lepega — ker ga poznaš, ker o njem veš marsikaj obremenilnega in ker si na lepem upaš vse povedati.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na [email protected]
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE