Logika senzacij: Nacionalka po meri tistih, ki smo jih nazadnje izvolili?

25.1.2019 / 06:10 Komentiraj
Kdo vse se je uvalil v parlament, me zanima kvečjemu pogojno. Ne more pa mi biti vseeno, kdo vedri in oblači na (R)TVS.
NAROČI SE PRIJAVI SE

Keep you doped with religion and sex and TV / And you think you’re so clever and classless and free / But you’re still fucking peasants as far as I can see. — John Lennon: Working Class Hero


V starih časih, ki jih ne pomnimo, so mnogi radi rekli, da televizija poneumlja. Danes tega ne reče nihče. Pa ne zato, ker nas ne bi več poneumljala, ampak zato, ker ji je poneumljanje uspelo do te mere, da poneumljanja niti ne opazimo. Ker smo tako clever and classless — v prevodu: politično, socialno, kulturno, intelektualno ozaveščeni —, da mislimo, da nam ne pride do živega. In ker imamo danes na družbenih omrežjih še veliko več priložnosti za poneumljanje. 

Razen na Televiziji Slovenija že dolgo ne gledam informativnih programov. Televizijska poročila in debatne oddaje na Pop TV ali na Planet TV se mi zdijo popolna izguba časa, zraven pa še žalitev za inteligenco tistih, ki si želijo (ali se pustijo) biti informirani, in katastrofa za profesionalnost ceha in smisel medijev nasploh.

Zanimiva logika

Edino, kar bolj ali manj redno spremljam, so Odmevi — pa še to je samo ne vedno razumljiv ritual, kot nekateri še vedno in kdo ve zakaj pač berejo Sobotno prilogo —, včasih pa tudi Dnevnik TVS. Debatnih in magazinskih oddaj kot Tarča in Studio City tudi ne gledam.

Tako sem včeraj opazil oddajo Argument na Planetu. Gledal sem jo natanko pol minute. Toliko je trajal voditeljev demagoški, senzacionalistični, patetični, hujskaški, uvod — v problematiko zaporov v Sloveniji, ki so zdaj kao aktualni, ker sta baje dva arestanta spektakularno pobegnila kot v kakšnem cheap filmu, kakršne vrtijo na komercialnih televizijah.

Napovednik na internetu, kjer vse to našel in pogledal, pa se namigoval, da bomo “dobili odgovore na naslednja vprašanja”:

  • “Je minister Prešiček samo deloholik ali tudi tiran?”
  • “Smo tik pred drugim odstopom v štirih mesecih vlade Marjana Šarca?”
  • “Kako je afera oslabila predsednika SD Dejana Židana?”

Odveč je poudarjati, da na ta vprašanja bodisi ne more odgovoriti nihče ali pa na njih niso sposobni odgovoriti vsaj novinarji komercialnih televizij — da ne omenjam, da gre itak namišljena, da ne rečem vsiljena vprašanja.

Je pa to seveda zanimiva logika. Bolj ko si v medijih neumen, bolj se moraš delati samozavestno pametnega. Manj ko veš — in manj kot sploh lahko veš, saj ne, da si nujno neumen —, bolj se moraš delati vsevednega.

Programska, uredniška pamet

Ne bi rad izpadel vsegliharski, ampak tu ne morem mimo Dnevnika TVS ta torek. Omenjam ga zato, ker nacionalka poskuša konkurirati poročilom na komercialnih televizijah.

To seveda ni nič novega, tudi sam sem o tem že ničkolikokrat pisal. A nič ne dé: kar je na TVS šokantno, je evidentna diskrepanca med uredniškim pristopom v primeru Dnevnika in v primeru Odmevov. Kot da bi gledal dve različni televiziji.

Dnevnik so skratka začeli s temo, ki so si jo tako rekoč sami izmislili. Neko društvo staršev je namreč obelodanilo “poziv k posodobitvi šolstva”, češ, otroci so preobremenjeni. Drugi mediji — vsaj večji — so novico v narekovajih ignorirali.

Druga novica je bila tudi na TVS problematika zaporov, konkretno v zvezi z nekim napadom zapornika na paznika, tretja pa kaj drugega kot dogajanje na Ministrstvu za kulturo — na čelu z intervjujem z nekim očitajočim sindikalistom, ki je v bundi s sponzorskimi našitki poziral pred kamero.

Ali podatki o gledanosti, natančneje o strukturi gledalcev ene in druge oddaje potrjujejo naraščajočo in očitno namerno različnost med Dnevnikom in Odmevi

Tega ne vem in najbrž tudi TVS ne ve. Ampak tudi če bi. Klasična in kronična napaka vseh televizij je prilagodljivost in prilagajanje gledalcem. Proti temu ni imuna niti TVS, od katere bi pričakovali malo več programske, uredniške pameti.

Edina vredna kritike je RTV Slovenija. Poglobljene in poštene ter natančne in neprizanesljive kritike. Pa ne samo zato, ker jo vsi financiramo. Ne zato, ker bi po defaultu morala biti zgled vrhunskega novinarstva. Ne zato, ker je kot nacionalka nekaj tako simboličnega kot grb in zastava in himna. Ampak zato, ker je podrejena politiki, ki pa o medijih nima pojma.

Guilty pleasure

Kanala A in Nove24TV — kaj šele lokalnih broadcasterjev — sploh ne omenjam, ker jih ne gledam niti slučajno.

Ampak vseeno. Nočem, da to zveni kot zagovor Nove24TV, ampak ali se res moramo najraje in skoraj ekskluzivno zgražati prav nad to televizijo in njenim internetnim odvodom in skoraj samo nad njima?

Vem, zakaj to delamo. Nova24TV je res poden od podna v vseh svojih pojavnih oblikah in na vseh nivojih, od intelektualnega pa do političnega, ne samo novinarskega in profesionalnega. To je jasno celo manj občutljivim in pronicljivim konzumentom informacij, ne samo meni in še nekaj medijskim freakom.

Za razliko od političnih privržencev SDS, ki se bašejo z desničarskim junk foodom, pa mi nočemo tega sranja molče vohati niti kot državljansko sado-mazo kratkočasje.

Toda ali ni hujši guilty pleasure, da se zaradi namišljene civilnodružbene zavezanosti zdravi pameti na področju informiranja in zadnjim preostankom javne normalnosti v Sloveniji naslajamo nad primitivizmom desničarskih in/ali senzacionalističnih medijev, pri tem pa si zatiskamo oči pred pomanjkljivostmi — milo rečeno — RTV Slovenija?

Čemú to zavezništvo? Ker se nam smilijo, ker jih desničarji zmerjajo s Hanzi TV in z režimsko televizijo? Ker bi jim pobrali ves RTV prispevek do zadnjega centa, če bi bilo po njihovo, ker da si ga ne zaslužijo? Ker znajo včasih posneti kak dober dokumentarec in ker pokrivajo kulturo, znanost, manjšine in zamejce?

TV po meri koga?

Po mojem bomo morali spremeniti strategijo medijske kritike. Trash kot Nova24TV je irelevanten, čeprav je političen in strankarski — in prav zato, ker je političen in strankarski. Irelevanten je celo Planet TV, čeprav je posredno v lasti države — in prav zato, ker je posredno v lasti države.

Edina, ki je tu vredna omembe, namreč kritike, je RTV Slovenija. Vredna je poglobljene in poštene ter natančne in neprizanesljive kritike.

Pa ne samo zato, ker jo vsi financiramo. Ne zato, ker bi po nekem defaultu morala biti zgled vrhunskega profesionalnega novinarstva. Ne zato, ker je kot nacionalka nekaj tako simboličnega kot grb in zastava in himna. Ampak zato, ker je direktno podrejena politiki, ki pa o medijih nima pojma. Ker ne vejo, kako se stvari streže.

Zato je treba (R)TVS permanentno kritizirati, da bi jih nekako pripravili do tega, da se spravijo k pameti tako navznoter, profesionalno, kot navzven, do politikov, ki z njimi delajo kot svinja s transmisijskim mehom. Ni nam namreč treba gledati televizije po meri tistih, ki smo jih nazadnje izvolili. Kdo vse se je uvalil v parlament, nas zanima samo pogojno — ne more pa nam biti vseeno, kdo vedrí in oblačí na televiziji. Ker to nikakor ni eno in isto.

[Fotografija: Marko Crnkovič]

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na [email protected]
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE