Triumf ljudskosti Marjana Šarca nad intelektualizmom in profesionalizmom

23.1.2019 / 06:10 Komentiraj
Ni moj izbor, ni moj politik. Je pa dejstvo, da najbolje udejanja principe matrice, po kateri funkcionira SLO politika.
NAROČI SE PRIJAVI SE

Zgodilo se je, kar sem napovedala že ob prihodu Marjana Šarca na slovensko politično sceno: premagal je Pahorja — LMŠ pa SDS. Šarec se je tako s podporo slovenskih volilcev s svojo stranko zavihtel prvo mesto. In po letih Pahorjeve vladavine na vrhu lestvic priljubljenih politikov poskrbel za nekakšen šok. Šok je tudi, da SDS ni več stranka z največjo podporo.

Ob tem je zanimivo opazovati reakcije na to Šarčevo zmago. Te skupaj s komentarji kažejo na kar nekaj stvari. Na stalno podcenjevanja Šarca kot politika na državni ravni. Na neprofesionalnost novinarjev, ki komentirajo novonastalo situacijo.

Zlasti desno usmerjena novinarska srenja si ob porazu preferirane SDS ni mogla kaj, da bi ne minimalizirala in relativizirala pomena tega, kar je udejanjil Šarec. 

Komentarji Šarčeve zmage nad Pahorjem pa so dokazali še nekaj pomembnejšega: nerazumevanje matrice delovanja slovenske politike. To sicer ni prvi dokaz tega nerazumevanja. Je pa eden bolj ilustrativnih.

To bi lahko predvideli

Če bi opazovalci, komentatorji, novinarji in drugi, ki jih je začudilo Šarčevo prvo mesto na lestvici priljubljenih politikov, vsaj približno razumeli to matrico, bi lahko razplet dogodkov predvideli. Ker je Šarčeva vodstvo pred Pahorjem praktično udejanjenje nekaterih temeljnih principov te matrice. Ki jih sicer udejanja tudi Pahor. A jih Šarec še bolje. Zato zmaguje.

Kaj ima torej Šarec takšnega, da ga dela strukturno bolj kompatibilnega z matrico delovanja slovenske politike, česar Pahor nima? Ali vsaj ne v tolikšni meri?

Prvič, Šarec je za slovensko volilno telo sprejemljivejši od Pahorja. Za širši diapazon volivcev kot Pahor. V eni osebi zagovarja NOB, posluša narodno zabavno glasbo in hodi v cerkev. To pomeni, da v eni osebi združuje dele volilnega telesa, ki so v Sloveniji tradicionalno na različnih političnih bregovih. To velja predvsem za tiste, ki imajo pozitivni odnos do NOB, in tiste, ki hodijo v cerkev.

Šarec je sinteza razklanih polov slovenskega volilnega telesa. Zato je sprejemljiv za oba nasprotna tabora. Pahor pa ne. Nikoli ni bil sprejemljiv za vse. Neglede na to, kako se je trudil s spravo.

Pahorjev pristop k spravi je odbijal predvsem del levega volilnega telesa. Šarec se je temu izognil. Ker je pozitivni odnos do NOB in pozitivni odnos do Cerkve združil na ravni osebnih praks. Ne pa na ravni zgodovinskih praks. Kjer jih, resnici na ljubo, ni mogoče združiti.

Zato je Šarec tisti, ki je utelešenje sprave, in ne Pahor. Čeprav si prav Pahor prizadeva, da bi to bil. Ker če kdo ali kaj pooseblja spravo v Sloveniji, to ni tisti ponesrečen spomenik vsem žrtvam vojne. Ampak Marjan Šarec.

Brez (samo)poveličevanja

Drugič, Šarec je bistveno bolj ljudski od Pahorja. Čeprav se je Pahor na vse kriplje — s fenanjem blondink itd. — trudil postati ljudski, se je pri njem ves čas čutilo, da gre za politični projekt. Pri Šarcu ni tako. On je res ljudski. Posluša narodnozabavno glasbo. Kar počne večina Slovencev. Ni šolan politik. Ampak laik, kar zadeva politično izobrazbo. In kot laik učinkovitejši od profesionalcev. To je triumf ljudskosti nad profesionalizmom in intelektualizmom.

Ta triumf pa je skladen ne samo s tradicionalno matrico delovanja slovenske politike, ampak tudi s tradicionalno slovensko socialno in kulturno tirnico. Ne ena ne druga ne marata profesionalnosti ali intelektualnosti. Ljubita preprostega človeka in njegovo opravilno sposobnost. Ki prekaša sposobnosti profesionalcev in intelektualcev.

To, da kot laik prekaša profesionalce tipa Pahor in Cerar, je Šarec dokazal v zelo kratkem času. Zaprtje pogajanj s sindikati je najboljša ilustracija. Ne smemo pa tudi zanemariti, kako Šarec nevtralizira nesoglasja znotraj koalicije. Nekomu drugemu bi vlada ob takšnih trenjih že razpadla. Nekdo tretji pa je sploh ne bi sestavil.

In še: za razliko od Pahorja se Šarec ne (samo)poveličuje. Njegov komentar o zmagi nad Pahorjem in SDS je ilustrativen: rekel je, da to še ne pomeni nič. Da je treba reševati probleme.

Ob vsem povedanem naj zapišem še enkrat: Šarec ni moj izbor. Ni moj politik. Zapisano je samo rezultat očitnega dejstva, da Šarec trenutno najbolje udejanja temeljne principe matrice, po kateri funkcionira slovenska politika. Dokler bo tako, bosta njegova priljubljenost in moč rasli.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na [email protected]
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE