Nekoč v spalnico, danes v krožnik: Hrana kot politični statement

Na novega leta dan sem se pri belem dnevu sprehajal po Stari Ljubljani in opazoval stojnice z gostinsko ponudbo. Nisem bil lačen, niso se mi cedile sline. Samo preverjal sem, ali je res, kar pravijo novokomponirani nacionalisti — ki se zdaj zveneče deklarirajo kot domoljubi —, da si v ponosni prestolnici slovenstva v božičnem in novoletnem času ne moreš privoščiti nič drugega kot čevapčiče in pleskavice.

Moja študijska ekskurzija med štanti je pokazala, da to sploh ni res.

Slovenske hrane je bilo obilo. Še preveč za vso tisto množico. Morda sem površno gledal, ampak čevapov sploh nisem opazil. Ne na menijih ne v žaltavem olju.

Videl pa sem kranjske klobase, pečenice — z zeljem ali brez —, pa ajdove žgance in proseno kašo, pa joto in golaž ter piščančjo in telečjo obaro. Bil je tudi šmorn in palačinke.

Od vsega slovenskega je manjkala samo bujta repa — ampak ta me je hvala bogu čakala doma, domača, ...