Nekoč v spalnico, danes v krožnik: Hrana kot politični statement

Na novega leta dan sem se pri belem dnevu sprehajal po Stari Ljubljani in opazoval stojnice z gostinsko ponudbo. Nisem bil lačen, niso se mi cedile sline. Samo preverjal sem, ali je res, kar pravijo novokomponirani nacionalisti — ki se zdaj zveneče deklarirajo kot domoljubi —, da si v ponosni prestolnici slovenstva v božičnem in novoletnem času ne moreš privoščiti nič drugega kot čevapčiče in pleskavice.

Moja študijska ekskurzija med štanti je pokazala, da to sploh ni res.

Slovenske hrane je bilo obilo. Še preveč za vso tisto množico. Morda sem površno gledal, ampak čevapov sploh nisem opazil. Ne na menijih ne v žaltavem olju.

Videl pa sem kranjske klobase, pečenice — z zeljem ali brez —, pa ajdove žgance in proseno kašo, pa joto in golaž ter piščančjo in telečjo obaro. Bil je tudi šmorn in palačinke.

Od vsega slovenskega je manjkala samo bujta repa — ampak ta me je hvala bogu čakala doma, domača, da si jo pogrejem.

Kao kulturna salmonela

Po balkanskih receptih pečeno mleto meso s prilogo čebule in ajvarja je v očeh in želodcih nasprotnikov tako imenovanega kulturnega marksizma in vsega drugega, kar je začinjeno kot multi-kulti, postalo tako rekoč kulturna in kulinarična salmonela. Narodu v sramoto in za blamažo pred turisti.

Če še niste opazili, ljudje se zdaj primerjamo in kregamo celo zaradi hrane. Kaj konkretno jemo mi in kaj konkretno jeste vi. In česa ne. Naši in vaši na krožniku. Tako kot smo si od nekdaj pregovorno gledali in si še gledamo v spalnice, si po novem gledamo v kuhinje.

Nekateri se recimo hvalijo, da konzumirajo tatarski biftek za silvestrovo namesto sarme — pa ne zato, ker bi bili taki gurmani, ampak da ne bi kdo pomislil, da so na jugonostalgični košti.

Meso in še posebej svinjina je po novem demonstrativna poslastica za namišljene prave Slovence. Bašejo se s klobasami, ker prezirajo vegetarijanske pomisleke, kaj šele muslimanske šege! Obstajajo celo tako fini ljudje, ki na Instagramu zanalašč objavljajo fotografije narezkov z zaseko, ker so prelepo vzgojeni, da bi na gradbišče nesojene mošeje podtikali svinjske glave.

Kdor ne mara kranjske, ni Slovenc. Naša hrana, naš ponos. Ali naša ekološka zavest. Ker tudi vegani sami nas vsejedce gledajo najmanj tako postrani kot homoseksualci gledajo postrani homofobe. Govedoreja je novi dizel.

Kdaj ste nazadnje jedli pohan sir?

Ko sem bil majhen, so nam sorodniki z dežele v paketu pošiljali koline. Kot mestni otrok sem si še posebej zapomnil šaljivega strica, ki ob odpiranju in konzumiranju pošiljke pri naši noni — ki je ob tej priložnosti spekla obvezno potico — ni nikoli pozabil pripomniti: “Najboljša potica je klobasa.”

V starih časih je bilo to bolj preprosto. Nihče ni nikomur težil zaradi hrane, niti iz zdravstvenih razlogov, kaj šele iz ideoloških vzrokov. Predvsem pa ni bilo izbire.

Če sem še kot študent hotel jesti zunaj, sem moral imeti naštudiranih tistih nekaj odprtih gostiln ali restavracij in potem tam naročiti dunajski ali naravni zrezek ali kanelone, če se mi je že luštalo meso — ali pa pohan sir s pomfrijem, če sem se slučajno delal vegetarijanca (ali brez, če sem šparal).

Kranjskih in hrenovk je bilo povsod dovolj in še preveč, lahko bi jih jedel kar naprej, kar pa ne more biti ravno permanentna njami, še bi, mami dieta.

Danes pa … Zato ne morem razumeti, da ljudje iz hrane delajo tak politikantski cirkus.

Pa dober tek.

Opomba: Tekst je bil prvotno objavljen v majski številki revije Obrazi. Verzija na Fokuspokusu je editirana. Objavljeno v dogovoru z uredništvom.