Raje vidim, da me pošlješ v kurac, kot pa da mi šenkaš lažen nasmeh

20.1.2019 / 06:10 Komentiraj
Čeprav v Sloveniji vsi jamramo in kritiziramo, pa to drži samo, dokler govorimo nasplošno. Proti nikomur konkretno.
NAROČI SE PRIJAVI SE

Počutim se prazno kot na vroč poletni dan že pred pol ure popita, prazna steklenička coca-cole. Kopljem po sebi, kot bi v baru že neštetokrat srknila po slamici, čeprav ne bi bilo niti kapljice pijače več. Nič me ne fascinira, nič me ne zanima, nič me ne zabava. In kar je najhuje, nič me ne jezi in nič me ne žalosti. 

Ničesar ni. Lebdim med avtobusi in mesti, znanci in neznanci, pisarno in prijatelji. Gledam filme in poslušam glasbo. V resnici pa ne živim.

Se kdaj tako počutite? Kot da vas je duša zapustila. Kot da je ostalo le telo, ki počne tisto, kar ga je naučila duša. Duša, ki je zdaj kdo ve kje. Predstavljam si, da je šla nekam daleč, na dopust v tople kraje. Morda pleše na pesku, skače s skale v morje, raziskuje deževne gozdove, se pogovarja s Pigmejci.

Pigmejci so mi všeč, ker so majhni in baje zelo inteligentni. Predstavljam si, da zganjajo vragolije v gozdovih, jejo sadje z dreves in ribe iz rek, si ob popoldnevih poslikavajo in prebadajo telesa, zvečer pa igrajo na instrumente in plešejo ob ognju.

Ostati otročji?

Oh, duša! Če si tam, ostane še nekaj časa. Tukaj ni nič zate. Žalostni in obupani ljudje, ki se veselijo ob vinu in hrani, že naslednji trenutek pa v prometnem zastoju izgubijo živce. 

Dolgo sem mislila, da sem prehitro odrasla. Da so moji vrstniki še malo otročji. Dejansko pa večina ljudi nikoli ne odraste. V nekem smislu je dobro ostati otročji, vsaj ohraniti radovednost, navdušenje in pristnost. Druge stvari iz otroštva, recimo hitro jezo in užaljenost, ljubosumje in zavist, ker ima nekdo v peskovniku več lopatk od tebe, pa je dobro čim prej prerasti.

Nekje pri 16 letih bi že moral vedeti, da če te nekdo zaradi nečesa graja, si si to verjetno zaslužil, in da moraš o tem razmisliti. Da se znaš opravičiti in razložiti, zakaj si to naredil. Da si prizadevaš, da napake ne bi več ponovil.

Kultura trepljanja

Večina ljudi tega danes ne zmore. Če naredijo kaj narobe, se počutijo prizadete, razžaljene, napadene, čustveno zlorabljene, celo mobingirane. Zaradi tega se je razpasla ta kultura vzajemnega hvaljenja in trepljanja, za hrbtom pa opravljanja. 

Redki so ljudje, ki se za kritiko zahvalijo. Hvala, to si bom zapomnil. Hvala, na to nisem pomislil. Nekaj pa jih je le in jaz jih zelo cenim.

Še bolj pa cenim tiste, ki znajo podati dobro, argumentirano kritiko. Tiste, ki ne obupajo zaradi večine, ki užaljeno teče stran in vsem okrog sebe razlaga, kakšen bedak ste, ker ga ne razumete.

Tega si želim. Moja duša je prazna zaradi praznine okrog mene. Raje vidim, da me pošlješ v kurac, kot pa da mi šenkaš lažen nasmeh.

O meni govorite, ne?

Čeprav se zdi, da v Sloveniji vsi jamramo in kritiziramo, pa to drži samo, dokler govorimo nasplošno. Proti nikomur konkretno. Nihče pa si ne upa nikogar kritizirati iz oči v oči.

Naj navedem primer. Pred časom sem se prepoznala v kritiki, ki sicer ni bila izrecno usmerjena proti meni, niti proti komu drugemu. O meni govorite, ne? Jaz sem tista, ki je po domače rečeno zajebala.

Osebi, ki je opozorila na nedoločno napako, je postalo nerodno. Skoraj je zlezla pod stol in se začela opravičevati, da ni tako mislila. Pa v njenih besedah ni bilo nič grobega, kaj šele krivičnega. Res sem naredila napako. Bila sem površna in sem si zaslužila grajo.

Ampak tega si ženska ni upala izreči osebno in direktno, češ, saj veš, ljudje so hitro užaljeni in vsi so pod stresom, res si ne morem privoščiti, da bi še ti šla na bolniško.

Ne sebe ne drugih

Tak zastrašujoč odnos do izrečene kritike iz oči v oči, namenjene konkretni osebi, opažam tudi med prijatelji. Večina na kritiko odreagira z napadom ali vsaj z žalostjo. Kritizirana oseba ne pokliče več in prekine prijateljstvo. 

Ali je v takem psihičnem stanju sploh možna osebnostna rast? Kako naj duša sploh živi, če se dnevno ne bogati? Načitanost je teorija brez prakse. Lahko kot oseba sploh rasteš, če se dnevno ne soočaš z enako dozo lepega in grdega?

Osebe, ki nas imajo kao rade, bi nam morale nastavljati ogledalo. Da bi videli tudi svoje slabo stran, ne samo dobro. Ker če si je ne upamo videti pri drugih, je razumljivo, da si je ne upamo videti niti pri sebi. Še en dokaz, da se ljudje v resnici sploh ne maramo. Ne sebe ne drugih. Moja duša, ostani — kjerkoli že si.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na suport@fokuspokus.si
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE