Mogoče zaljubljeni Cankar: “Reci tvoji roki, da jo poljubljam.” [odlomek]

20.1.2019 / 06:08 Komentiraj
Peter Kolšek: Ivan Cankar in ženske. Platonično, erotično. Kaj je od njih pričakoval in kaj jim je bil sposoben dati?
NAROČI SE PRIJAVI SE

Kdo so bile resnične ženske — predvsem dekleta, a tudi ne več najmlajše gospe —, s katerimi je Cankar vzpostavljal ljubezenska razmerja? Od platoničnih do erotičnih? Kdo so bile tiste, ki so mu čustva vračale ali jih zgolj zadržano sprejemale? Kaj je od njih pričakoval in kaj jim je bil sposoben dati?

Knjiga Reci tvoji roki, da jo poljubljam: Ivan Cankar in ženske Petra Kolška, ki je izšla pri Mladinski knjigi, poskuša na to vprašanje odgovoriti s pomočjo razpoložljivega stvarnega gradiva. To so predvsem pisma in druga drobna pošta. Različnim naslovnícam jih je Ivan napisal veliko. Ohranjenih je okrog 170.

Žal pa je malo takih, ki so romala k njemu nazaj in ostala v njegovi zapuščini. Z upoštevanjem materialnih dokazov avtor poskuša ustvariti objektivno podobo nagovorjenih žensk, hkrati pa se približati Cankarjevi zapleteni erotiki.

Kdo so bile torej Franja Opeka, Helena Pehani, Pavla Kermavner, Ana in Minka Lušin, Mici Kessler, Albina in Štefka Löffler ter Milena Rohrmann?

Peter Kolšek: Reci tvoji roki, da jo poljubljam. Ivan Cankar in ženske

Cankarjeva pisma Ani Lušin veljajo za najlepša ljubezenska pisma v slovenščini. Rečemo lahko tudi takole: toliko iskrenega občudovanja, toliko izvirnih in poetičnih komplimentov v tako izbranem jeziku ni dobila nobena druga slovenska ženska. Pred Cankarjem sploh ne, po njem pa doslej vsaj javno ni znano nič primerljivega.

Pisma odlikuje več stvari. Najprej čustvena silovitost mladega, totalno zaljubljenega človeka, ki hrepeni iz daljnega kraja. Nato njihova izrazita literarna oblikovanost, ki je tu in tam morda zašla v pričakovani patos, nikoli v banalnost. In nazadnje smisel za predstavljanje empiričnega sveta, ki ga je obkrožal in ga je spretno vpletal v vročično emocionalno pisanje. Do neke mere gre za pesmi v prozi. Vse to velja za prvi del Cankarjeve korespondence z Ano, od poletja do novembra, za čas, ki ga je prebil v obmorskem mestu.

Katerokoli pismo “primemo v roke”, v vsakem je eden ali več zanimivih odlomkov. Ne le, da daleč presegajo običajno ljubezensko kramljanje, njihov avtor je pač pisatelj, zelo očitno je, da je Cankar v ta pisma položil ves svoj mladostni ljubezenski in literarni žar. In prej kot zavestno premoč peresa, s katero bi hotel očarati pet let mlajšo obiskovalko meščanske šole, je opaziti njegovo zavzeto bdenje nad problemi in zadregami, o katerih mu je poročala Anica. Pri tem je pomembno vedeti, da se je, kakor je bilo takrat v navadi pri meščanskih dekletih, znala pisno izražati v nemščini vsaj tako dobro kot v slovenščini, vsaj pri sedemnajstih letih je bilo še tako. Menda ni znala prav uporabljati ločil in je sploh delala napake, kar naj bi Cankarja — po Kraigherjevem mnenju — zelo motilo; celo tako zelo, da naj bi bil tudi to razlog za tako zgodnji razhod.

A glede na Cankarjevo silno zaljubljenost je to malo verjetno, pravzaprav nemogoče. Tudi ko je ugotovil, da dijakinja ne ve, kdo sta bila Romeo in Julija, ji je, kot bomo videli, lepo pojasnil zgodbo in ji povedal, kdo je bil Shakespeare. Najbrž je Anica že ob svojem prvem pismu v Pulj izrazila zaskrbljenost zaradi svojega jezika, da je Cankar svoje naslednje pismo, to je bilo 9. julija, začel z besedami: “Ti pišeš imenitno.” Škoda, da niso ohranjena njena pisma iz tistega prvega časa. Dva meseca pozneje pa ji celo izrecno zapiše:

“In Anica, prosim Te, o svojih pismih nikar ne govori ničesar slabega. Tako so imenitna, da nisem doslej še nikdar čital podobnih.”

Pisal ji je približno dvakrat na teden, kar je “morala” biti tudi mera pogostnosti njenega pisanja. In to niso bila pisemca, ampak velike nekajstranske pisarije, nepojmljive za današnje formate elektronskega osebnega komuniciranja med mladimi, tudi če gre za ljubezenske zadeve. Prvič ji je pisal kakšen dan ali dva potem, ko je prispel. Dolgo pismo je napisano v enem odstavku, kot v enem dihu. Najbolj emocij polni se zdijo naslednji odlomki:

“Ljubljena moja Anica!”

“[…] Jedini prijatelj, ki ga imam tukaj, je morje. Jaz imam rad te brezmejne, temne valove, ki se zablešče samo časih, kakor bi se vsipali kristali nanje. In kadar šumijo in šepetajo z udušenim, bolestnim glasom, zdi se mi, da trpijo tiho, skrito trpljenje, kakor jaz. Hodil bi po obrežju ves dan in gledal v daljno, megleno daljavo, kjer se poljubljata nebo in morje, — ter sanjal o Tebi, Anica! […] Spominjam se jasno tistega prekrasnega večera, ko je bil koncert na vrtu ‘Narodnega doma’. Jaz sem bil ves izgubljen in očaran od sreče; […] Glej, in jaz sem hotel vliti v verze vso opojno krasoto tistega večera, — a ko sem prečital pesem drugo jutro, zdelo se mi je, da je en sam Tvoj pogled lepši in oboževanja vrednejši, kakor vse moje poezije. […] Vse kar imam najljubšega in najdražjega na svetu, — kako daleč je od mene! Samo misli moje plavajo k Tebi in kadar se ne zavedaš, kadar se niti ne spominjaš name, takrat se Ti bližajo tiho in Te poljubljajo na obrazek, na laske, na roke, in Ti prinašajo pozdrave z juga … Spominjaj se name, Anica, in ohrani mi vsaj nekoliko ljubezni, da se vrnem … […]” — 4. julija 1898

In takšno iskreno, roteče, zaklinjajoče, hrepeneče pisanje, ki ga sicer preplavljajo trenutki tesnobe in strahu, a močnejšo besedo imata radost in upanje, se je nadaljevalo naslednje tri mesece. To so pisma velike mlade ljubezni. Cankar si je z njimi resnično lajšal puljsko samoto in neprijetno bivanje pri sorodnikih. Tu je še nekaj najbolj čustveno močnih in literarno izkristaliziranih primerov.

“Ah, Anica, kako bi dobila Ti krasna pisma, ko bi Ti mogel pisati takrat, ko zatisnem zvečer oči in mislim nate pol v sanjah, pol v resnici. Zdaj delam načrt za tragedijo, a tiste nejasne, izmišljene postave se izgubljajo polagoma v meglo in jaz vidim samo Tebe. Ti sama si najlepša poezija, — Tvoje oči sta dve nebeški pesmi, poleg katerih je vse drugo pusto in prozajično. Zato je naravno, da pesmi, ki sem jih zložil o Tebi in o svoji ljubezni, presegajo daleč vse, kar sem pisal doslej. […] Ostani mi zvesta, Anica moja; nihče drug bi Te ne mogel ljubiti tako vroče in odkrito, kakor Te ljubim jaz; vsak utripljaj mojega srca bije samo zate, in s svojo ljubeznijo Ti napravim raj iz življenja …” — 9. julija 1898

“Anica,”

“kako se je odprlo meni nebo od tistega čudovitega dne, ko sem se prvikrat dotaknil s svojimi trepetajočimi ustmi Tvojega obraza … Vse, kar je bilo v moji duši lepega in plemenitega, vzcvetelo je hipoma, kakor vzcvete roža, kadar posijejo nanjo topli jutranji žarki. Nikdar poprej nisem tako gorko čutil vso lepoto in poezijo krog sebe in v svojem srcu, kakor jo čutim zdaj v spominih nate in omamljen od ljubezni. V vonju polovenele rože, v glasu oddaljene strune, v šepetanju morja in v dihu večernega vetra, — zdi se mi, da čutim isto, kar vstaja tiho in nejasno v moji duši … To so tiste zamolčane besede, ki jih nisem govoril, ko sem Te objemal krog pasu, — to je moja ljubezen, polna hrepenenja, otožnosti in sreče, — to je poezija, ki plava krog Tvojega krasnega obraza kot svetla glorijola … […]” — 13. julija 1898

A prihajale so seveda tudi sence in zatikanja, ki jih je porajala časovna razdalja med pismom in odgovorom, drobni nesporazumi so prinesli velik čustven poplah. Seveda takšne tresavice kažejo tudi na to, kako tankočuten je bil Cankarjev ljubezenski seizmograf. Le nekaj dni kasneje je Anica lahko brala eno daljših in čustveno najbolj nabitih pisem; tu je le nekaj odlomkov:

“Anica moja!”

“Jaz ne vem zakaj, — a ni mi bilo lahko pri srcu, ko sem prejel Tvoje pismo in ga prečital hlastno, kakor vselej. Ne morem Ti povedati nobenega posebnega vzroka, a vendar nisem bil tako vesel in srečen kot navadno, kadar dobim list od Tebe. Morda se Ti zdi to nehvaležno in neopravičeno, — toda resnično je. Nič ni v njem tacega, kar bi dokazovalo, da me ne ljubiš več, da si pozabila name v tem kratkem času, ko sem daleč od Tebe; — ali glej, jaz čutim, kakor bi ležalo v teh kratkih vrsticah nekaj bolj hladnega, nekaj bolj tujega, kot poprej … (…)”

“In naposled tisti strašni stavek: ‘A tudi s Teboj ne vem če mi bo mogoče govoriti prej kakor čez eno leto …’ Anica, srce moje, to se ne bo zgodilo! Koncem septembra se vrnem v Ljubljano in predno odidem na Dunaj bom govoril s Teboj, če protestirajo vsi papani in vse tete tega sveta!! […]”

“Anica moja, dušica draga … eno leto še, eno celo dolgo leto naj bi vzdihoval po Tebi, ne da bi Te mogel priviti k sebi in te poljubljati na ustna?! Tega niti misliti nečem, to bi bilo prestrašno! Zapovej mi, kar mi hočeš in jaz te bom ubogal, — ali tega mi nikar ne zapovej … Ali ne veš, da umira moje srce od ljubezni in da bi se čutil neizmerno osamljenega in najnesrečnejšega človeka, ko bi moral živeti toliko časa, ne da bi videl Tebe, draga, ki si sama moja sreča in moje življenje?! Anica, ti si neusmiljena!” […] — 16. julija 1898

Pod nanosi vihravega prigovarjanja in tudi besedičenja je čutiti Cankarjev resničen strah pred izgubo ljubljene sedemnajstletnice, ki so jo očitno preganjali bogve kakšni pomisleki in strahovi. Negotovost v Ljubljani je povzročala majanje tal pod nogami v Pulju. Morda je Aničini zadregi botroval tudi kakšen stvarni pripetljaj, dejstvo je, da ji Cankar še v naslednjem pismu (štiri dni kasneje) piše:

“Odkod si dobila tako nenadoma to brezčutno trdosrčnost? Jaz si ne morem razlagati, vse mi je popolnoma nejasno …”

A že naslednje (25. julija) se začne z besedami olajšanja:

“Ti me prašaš, če sem bil vesel tvojega pisma. Verjemi mi, dušica, tako sem bil srečen, da sem ga čital ves dan in čitam ga še danes; kadar mi postane dolgčas, vzamem v roko Tvoja pisma in takoj pozabim na vse krog sebe in moje srce se širi od blaženosti in ljubezni.”

V istem pismu poroča tudi o tem, kako je ponoči najprej pisal dramo Jakob Ruda, nato pa se je lotil pisma njej, a ker ga je zastavil preveč filozofsko, ga je strgal, da se ne bi smejala in dolgočasila. Kljub temu nadaljuje “filozofično”:

“Iskal sem po filozofih, ki so premišljevali vse življenje po zadnjih vzrokih življenja, a na najtežja vprašanja mi ni odgovoril noben. Vse se vrti v krogu, — kadar človek misli, da je spoznal dovolj, takrat zapazi, da stoji zopet tam, kjer je pričel svojo pot. Zato je naravno, da se svet tako krčevito oklepa boga; — iz njega si more razlagati vse in jasno mu je, čemu živi. A kadar nima več te vere, iskati mora resnico sam, če hoče, da je človek.” 

Žal ne vemo, kako so na Anico in njeno ljubezen delovale tovrstne razsvetljenske poslanice, najbrž so jo begale in ji hkrati vzbujale spoštovanje. Vemo pa, da je Cankar latentni ateizem, ki se mu je vsiljeval v tistih letih, hotel prostodušno deliti z Anico. Domnevamo lahko, da to ni bilo vprašanje, ki bi jo zanimalo. Pač pa jo je zanimalo nekaj, kar je bilo veliko bliže njenemu čustvenemu svetu. Kaj, je razvidno iz Cankarjevega odgovora:

“In da ne pozabim Tvojega imenitnega vprašanja, — kakšen razloček je med ‘ljubiti’ in ‘rad imeti’? … Na vsak način je velik razloček! Če se ne motim, nisem zapisal še nikdar, kako Te imam rad, temveč vselej, kako Te ljubim. Rad imam tistega človeka, ki mi je jako simpatičen, a o katerem ravno ne morem reči, da bi dal svoje življenje zanj in za njegovo srečo. ‘Gern haben’ — to pomeni mirno, lahko ljubezen, brez vsacega ognja; tako se ljubi mater, sestro ali majhne otroke; ‘rad sem imel’ svojo mater, dokler je bila še živa; zdaj seveda, ko je ni več, bi si dal odsekati desno roko, da bi videl samo še enkrat njen obraz, četudi le za eno sekundo …”

“A ‘ljubiti’, ljubiti tako, kakor je ljubil Romeo svojo Julijo, kakor je ljubil Heine svojo prvo ljubico Amalijo in kakor ljubim Tebe jaz, — to se pravi popolnoma izgubiti se v ljubljenem bitju, opojiti vso svojo dušo z mislimi nanj in z vročim, strastnim hrepenenjem; kdor ljubi, ne pozna več nikake sreče izven svoje ljubezni in če je prevarana ta ljubezen, je končano njegovo življenje in nima nobenega smotra več. To je ljubezen. Ljubiti se more samo enega; in pred to vročo ljubeznijo stopi vse drugo v stran in nima nikakega pomena …” — 29. julija 1898

Lepo in natančno ji je odgovoril na ne preveč težko vprašanje. Natančno — ker takšno je bilo tedaj njegovo razumevanje ljubezni kot osebne sreče. To je bil čas idealne projekcije, ki se pozneje kot projekcija ni bistveno spremenila, a je bila veristična stvarnost seveda drugačna.

Dneve ljubezenskega zadovoljstva, potrjenega s hrepenenjem po oddaljeni ljubici, lepo ilustrira tudi način, kako je Cankar svojo “pridobitev” predstavil prijatelju Župančiču. Način je tudi prijateljski, kar v tem primeru pomeni, da brez neprikritega ponosa in samohvale ni šlo. A zaljubljenosti vendarle ne more prikriti. Odlomek o Anici se glasi:

“V resnici, dragi moj, jaz sem zaljubljen! Jaz sem zaljubljen v pravega angelja, — otroško, naivno dušico, ki ima predražesten obrazek in pa to čudovito, izvanredno lastnost, da me obožuje. Ali ni to kolosalno? Pišem ji vsak teden dvakrat dolgo pismo in njeni odgovori so tako originalni, tako božanstveno neumni, da sem razigran od vsake besede. Jaz ne vem, kaj bo iz tega. Najbolj sem radoveden, doklej bo stvar trajala, — do danes se še nisem naveličal. Predno mine, moram doživeti še nekaj lepih ur; — v Ljubljani, predno odidem na Dunaj.” — 21. avgusta 1898


Peter Kolšek: Reci tvoji roki, da jo poljubljam. Ivan Cankar in ženske. Mladinska knjiga, 2018. 221 strani, ISBN: 978-961-01-5260-6, 24,99€. Knjigo lahko naročite na tej povezavi.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na suport@fokuspokus.si
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE