Moralna iztirjenost sindikatov

16.1.2019 / 06:10 Komentiraj
Nekateri že tudi resno razmišljamo o izstopu iz sindikata. Ampak seveda potem, ko bomo javno objavili, kaj se dogaja.
NAROČI SE PRIJAVI SE

Ko je David A. Kideckel v knjigi The Unmaking of an East-Central European Working Class (2002) razpravljal o razlogih za slab položaj delavskega razreda v postsocialističnih družbah, je kot enega od razlogov izpostavil neustrezno delovanje sindikatov.

Ugotavlja, da so sindikati v postsocialističnih družbah problem, saj delujejo po logiki, prenešeni iz socializma. Zato ne morejo res vplivati na strukturno in dolgoročno izboljšanje položaja delavcev. Tako delavci v zaostrenih razmerah postsocialistične eksploatacije nimajo na svoji strani organizacije, ki bi se za njih dolgoročno in dosledno borila.

Hkrati pa je ena od logik sindikatov, ki so jo prenesli iz socializma, da poskušajo sodelovati z obstoječimi institucijami, ne pa proti njim — kar bi morali početi vedno, kadar gre za obrambo interesov zaposlenih proti strategijam in taktikam, ki jih institucije uvajajo na njihovo škodo. Tega sindikati v postsocialističnih družbah praviloma ne počno. Iz več razlogov.

Nerazumevanje neokapitalizma

Prvi razlog je že omenjeno nerazumevanje logike postsocialističnih družb, za katere je značilen neokapitalizem kot zaostrena oblika kapitalistične ureditve. 

Drugi razlog pa je ta, da mnogi sindikalisti dojemajo sindikate kot kanal za lastni karierizem. Ko gre za zaslužek. Ko gre za moč. Ko gre za ugled. Ko gre za vertikalno socialno mobilnost. Ko gre za možnost, da se prigrebejo na položaje. Predvsem na tiste, ki jim omogočajo eksploatacijo drugih. Instrumentalizacijo drugih in tudi celotne organizacije za realizacijo osebnih interesov. In svoje volje. Oziroma samovolje. 

Te prakse lahko opazujemo vsak dan. Gledamo lahko, kako nekateri sindikalni aktivisti zlorabljajo položaj, ki jim ga daje njihov sindikat, v svojo osebno korist. In v korist tistih, ki sodijo v njihovo domačijo. In to na načine, ki vključujejo zlorabo drugih zaposlenih. In slabšanje njihovega položaja. Torej procese, zoper katere bi se moral sindikat postaviti.

Pa se ne. Ker so tisti, ki bi se v imenu sindikata morali zoperstaviti takšnim praksam, isti ljudje, ki te prakse izvajajo. Računajoč na to, da jim bo sindikat, zaradi zaslug iz preteklosti, pri zlorabi sindikalne organizacije in z njo povezane moči zaščitil hrbet. Sindikat to vse prepogosto naredi. Namreč ščiti hrbet svojim zaslužnim članom pri barabijah, ki jih sindikati ne le ne bi smeli tolerirati, ampak bi se zoper takšno delovanje morali boriti. Zoper člane, ki so v preteklosti naredili kakšno dobro stvar.

Če je nekdo v preteklosti naredil nekaj dobrega, ali to pomeni, da sme zdaj zlorabljati svoj položaj in moč? Odgovorni to vprašanje odrivajo. Da bi se izognili nujnosti odpiranja neprijetnih vprašanj. In nujnosti sankcioniranja svojih zaslužnih članov. Po logiki: dokler se delamo, da nič ne vidimo in nič ne vemo, nam ni treba ukrepati.

Če je nekdo v preteklosti naredil nekaj dobrega, ali to pomeni, da sme zdaj zlorabljati svoj položaj in moč? Odgovorni to vprašanje odrivajo. Da bi se izognili nujnosti odpiranja neprijetnih vprašanj. In nujnosti sankcioniranja svojih zaslužnih članov. Po logiki: dokler se delamo, da nič ne vidimo in nič ne vemo, nam ni treba ukrepati.​

Krit hrbet, interesi, institucije

Moralno iztirjenost sindikatov lahko tudi neposredno opazujem. Najpomembnejši sindikalisti uporabljajo sindikate za promocijo lastnih interesov, položajev in karier, namesto da bi realizirali interese članov. Namesto da bi v opoziciji z institucijami branili dobrobit zaposlenih, izkoriščajo svoje sindikalistične zasluge, položaje in moč za uresničevanje osebnih koristi. Za doseganje vedno višjih položajev. Vedno večje moči. S katere pomočjo nastopajo ne kot branitelji pred zatiranjem. Ampak kot novi zatiralci. Ki se jih vsi bojijo. Ker imajo za sabo sindikat.

Ker imajo krit hrbet, zasedajo ključne položaje v institucijah. Izvajajo kadrovske čistke. Postavljajo vodilne kadre. Kar bi sindikalistom moralo biti prepovedano. Hkrati pa nekako mimogrede kumulirajo osebne koristi. Nazive, za katere ne izpolnjujejo pogojev. Objave, ki jih niso sami napisali. Ker se kot avtorji pojavljajo pri temah, za katere vsi vedo, da se z njimi ne ukvarjajo. Položaje, ki prinašajo več denarja. Več moči. In večjo možnost izvajanja samovolje. Ki jo v praksi tudi izvajajo.

Eni od vodilnih sindikalistk v sindikatu, ki ga opazujem, kličejo Bloody Mary. Krvava Marija. Super, kajne? In kaj delajo sindikalni vrhovi? Gledajo proč. Če jim kdo pove, kaj se dogaja, najdejo sto in en razlog, da lahko še naprej gledajo proč. In ne naredijo nič. Oziroma naredijo to, da svojim članom krijejo hrbet v dejavnostih, ki bi jih po definiciji morali preganjati.

Sindikalni voditelji in sindikalne organizacije, ki delujejo po takšni logiki, se ne zavedajo, da s takšnim delovanjem dejansko dovoljujejo brezpravnost nad zaposlenimi, za katerih pravice bi se morali boriti. S tem pa ne pokopavajo le zaposlenih. Ampak tudi sami sebe.

Tisti, ki stvari vidimo, razumemo, vemo, si bomo zapomnili, kaj se dogaja. Nekateri že tudi resno razmišljamo o izstopu iz sindikata. Seveda po tem, ko bomo javno objavili, kaj se dogaja.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na [email protected]
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE