Kakšne posledice lahko povzroči zaton liberalne demokracije v Evropi?

16.1.2019 / 06:08 Komentiraj
Zdaj so ekstremisti tisti, ki zagovarjajo vrednote kot so varnost, družina, domoljubje, identiteta, kultura, socialnost.
NAROČI SE PRIJAVI SE

Šef pošte v kraju Sainte-Menehould v severovzhodni Franciji je na prvi poletni dan leta 1791 zdolgočaseno strmel skozi okno na prašno makadamsko cesto, ki je vodila proti Verdunu. Pred poštno postajo se je za kratek čas ustavila razkošna kočija in manjši voz, na katerem so sedeli trije v rumene telovnike — častna beseda! — oblečeni lakaji.

Uro pozneje je do pošte prijahal upehani nacionalni gardist in se pozanimal, ali so morda videli pobeglega kralja Ludvika XVI., ki je prejšnjo noč z družino pobegnil iz Pariza.

Naš poštar — po imenu Jean-Baptiste Drouet — je bil revolucionar, republikanec in domoljub, zato je kralja brez razmisleka zašpecal miličniku iz Pariza. Potem je še sam zajahal konja in v bližnjem Varennes-en-Argonne izsledil kraljevo družino in jo lastnoročno zadržal, dokler pristojne revolucionarne oblasti niso aretirale bežeče monarhistične svojati.

Od hribovcev do nepokornih

Drouet je bil za svoje dejanje bogato nagrajen. Pokasiral je 30.000 funtov, poleg tega pa je bil dobro leto pozneje izvoljen v Konvencijo, skupščino prve Republike, kjer se je z Robespierrom, Dantonom in Maratom pridružil skupini montagnardov (ali po naše hribovcev). Bil je eden najglasnejših zagovornikov smrtne kazni za kralja. Ludvik XVI. je svojo življenjsko pot končal 21. januarja 1793 na giljotini sredi Pariza.

Dvesto sedemindvajset let in nekaj mesecev kasneje se je iz anonimnosti katapultiral še en Drouet — Éric Drouet, 33-letni šofer tovornjaka in ljubitelj friziranih cilindrov iz Meluna.

Ericu je sredi novembra lani zaradi povišanja cene bencina za sedem centov na liter zavrelo do te mere, da si je nadel varnostni telovnik in se s somišljeniki podal proti Parizu. Tako se je rodilo gibanje rumenih telovnikov, Éric Drouet pa je postal eden od njihovih najvidnejših obrazov.

Ko je v navalu revolucionarnega zanosa pozval k zavzetju Elizejske palače, mu je to prineslo ne samo kazensko ovadbo, ampak tudi vzhičeno hvalnico, ki jo je na starega leta dan na svojem Facebook profilu objavil Jean-Luc Mélenchon, predsednik skrajno leve Nepokorne Francije (La France insoumise), sicer tretjeuvrščeni kandidat na zadnjih predsedniških volitvah 2017.

Stari lisjak Mélenchon, nekdanji aparatčik francoskih socialistov in zagnani Evropejec, danes pa vse bolj gnevni evroskeptični revolucionar, je v tovornjakarju prepoznal vrline njegovega soimenjaka Jean-Baptista, znanega po navdušenju nad očiščujočo močjo revolucionarnega nasilja.

Prvega med nepokornimi Francozi je pri Éricu navdušil tudi pogum, da se upre krutosti in nepravičnosti veljavnega pravnega reda in z vsemi sredstvi pripomore h koncu Macronove predsedniške monarhije.

Mélenchon tudi sam ne skriva revolucionarnega prezira do tiranije zakonskih pravil — na primer tistih, ki njegovi stranki določajo, kako lahko in kako ne sme porabiti denarja, ki ga dobi od Evropskega parlamenta. Podobno se je proti hegemoniji evropskih elit večkrat uprla tudi Marine Le Pen.

Kaos in poln kufer

Pri rumenih jopičih gre za precej kaotično gibanje ljudi, ki jih druži to, da imajo poln kufer politike. Prepričani so, da jih politika odriva na ekonomski, socialni in politični rob.

Grenak priokus pa pušča oportunizem levega populista Mélenchona in njegovo patetično iskanje pozornosti med protestniki — med katerimi je po zadnjih raziskavah že zdaj skoraj polovica volivcev skrajne desnice.

Glorifikacija revolucionarnega nasilja in pozivanje k totalnemu sesutju institucij tega razmerja zagotovo ne bo spremenilo v Mélenchonovo korist. Marine Le Pen si v tej situaciji lahko privošči, da se drži ob strani in računa na to, da ji bodo plodovi revolta na koncu sami padli v krilo. V primerjavi z vse bolj penasto skrajno levico izpade kot razumna in umirjena alternativa načetemu predsedniku Macronu.

Z Mélenchonom in njegovim klicem k ponovnemu napadu na Bastiljo se kaže ponavljajoči se vzorec obnašanja dela evropske levice, ki se v dilemi med interesi volilne baze in možnostmi za njeno širitev na eni strani ter zagledanostjo v lastne dogme in osebne ambicije na drugi vse prepogosto odloča v korist slednjih. Od tega imajo sicer vedno največ koristi desni populisti.

Zadrti levi evroskepticizem

Podobno, četudi za odtenek manj histerično godljo so si zakuhali britanski Laburisti. Čeprav večina laburističnih volilcev ni naklonjena izstopu iz EU, se vodja stranke Jeremy Corbyn vztrajno obnaša, kot da je z brexitom narobe samo to, da so si ga izmislili Konservativci, ne pa on sam.

Zadrti levi evroskepticizem, ki Evropsko unijo še vedno vidi kot mednarodno zaroto proti britanskemu delovnemu razredu, ignorira stališča večine laburističnih volilcev, predvsem pa mladih proevropskih laburistov, ki so Corbyna pred leti tudi pripeljali na oblast

In ne samo to! Corbyn s svojim ravnanjem neposredno pomaga razglašenim in diskreditiranim Konservativcem, ki bi se ob drugačni opoziciji verjetno že zdavnaj poslovili od oblasti, morda pa tudi od lastnih brexitovskih zablod.

Kako sesuvanje institucij — neglede na ideološki predznak — na koncu vedno koristi samo eni politični opciji, je lepo vidno tudi v Italiji. Gibanje Pet zvezd, v svojih zametkih še ideološko nedefinirano, antielitistično, evroskeptično gibanje za neposredno ljudsko demokracijo, je na koncu postalo oproda Salvinijevega desnega populizma. Ta si bo z Beppejem Grillom in njegovimi pajdaši seveda obrisal ustrezen del telesa takoj, ko jih ne bo več potreboval. Glede na trende volilne podpore na to najbrž ne bo treba dolgo čakati.

Prebliski svetlobe v obdobjih teme

Evropski politični prostor pred prihajajočimi evropskimi volitvami je ujet v navidezni konflikt med populističnimi ekstremi, ki vsak s svojega konca počnejo vse, da bi spodkopali institucije liberalne demokracije, vzpostavljene po drugi svetovni vojni za vzdrževanje stabilnosti in miru.

Med njimi se kot kure brez glave opotekajo “tradicionalne” politične stranke, ki so s svojim preteklim ravnanjem povzročile ekonomsko, politično, socialno in institucionalno krizo, danes pa se na odtekanje glasov odzivajo z oportunizmom brez vrednot, načel, poguma in idej.

Ekstremistom so brez boja prepustile vodilno vlogo v definiranju in obrambi ljudem pomembnih stvari, kot so varnost, družina, domoljubje, identiteta, kultura, tudi socialna pravičnost. Če ne bo kmalu prišlo do streznitve, bo končni rezultat prevlada nacionalistične in reakcionarne avtoritarnosti nad demokracijo.

Kakšne posledice zaton liberalne demokracije lahko povzroči Evropi, lahko samo ugibamo. A ne pozabimo, da so v bila obdobja stabilnosti in miru v evropski zgodovini samo kratki prebliski svetlobe v dolgih obdobjih teme.

Nekateri se bodo seveda znali prilagoditi. To je uspelo tudi našemu poštarju Jean-Baptistu, ki je po Napoleonovem državnem udaru 1799 prilagodil svoja republikanska čustva, postal podprefekt v rodnem Sainte-Menehouldu in od novopečenega samodržca prejel tudi odlikovanje Legijo časti.

Revolucija gor ali dol — oblast je pa le oblast.


Opomba: Tekst je bil prvotno objavljen v tiskani izdaji Večera v torek, 15. januarja 2019, in na spletni strani Večera v ponedeljek, 14. januarja 2019, pod naslovom Vse (r)evolucije poštarja Droueta. Verzija na Fokuspokusu je editirana. Objavljeno v dogovoru z uredništvom in avtorjem.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na [email protected]
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE