Sick mind: Našla se bom v zadeprani zapiti teti, k se išče že cel lajf

14.1.2019 / 06:08 Komentiraj
Skadim kakšnega preveč, Denis i Denis do fula, pol pa se derem in buljim v prazen ekran in nimam pojma, kaj sploh delam.
NAROČI SE PRIJAVI SE

Zdej te dni sem se odločila, da napišem novo knjigo. Ker v bistvu do zdej še nobene nisem napisala. Sam skup sem nametala bloge ali kolumne. Založbe me čakajo, jaz se pa delam kr budalo. Kaj bi eni dali, ampak okej, jaz sem pač jaz.

In ker seveda nisem noben primerjalni književnik — ne pozabit, da so men rekli, da sem še za literarno delavnico preslaba, ker očitno je ful enih boljših talentov od mene naokol —, je to kr zajebano.

In sem si kr začela ene like zmišljevat. Kaj bom z njimi nardila, mi še ni jasno. Valda sem začela pri totalnem psihopatu. V bistvu šele zdej vidim, kok sick mind mam. Sem prebrala v kafani parim ljudem odlomek, so bli vsi neki zgroženi. Da je ta psihopat drkal na pasji kadaver in pol še na mrtvo mamo, jim nekak ni šlo v račun. Da je nagravžno.

“Če je pa psihopat!” sem se drla nazaj.

Z glavo še pri psihopatu

Zdej si dejte to tko predstavljat. Ta teden sem mela tri kolumne za napisat, vmes sem pa skoz z glavo še pri psihopatu. Sploh ne vem, če je to dobr za moj mozak. In likov rabim 20.

In tip mi je dal najlepše darilo ever. En sfukan zvezek skor iz 1. svetovne vojne, ampak najboljši zvezek. Zdej si celo kako zmešano misel napišem. Ker zapušen dobiš top ideje, drugač pa sam: “WTF sem že mela v glavi?”

In šele zdej dojemam, kako težko je v bistvu pisat. Kolumno fuknem tkole v urci ven, brez predhodnega razmišljanja, za knjigo morm pa kr neki razmišljat pa guglat: “A dimnikar rabi šolo?” Kot mi je napisal Goran Vojnović ob mojih začetkih: “Pisanje knjig je jebanje ježa.”

Je pa tud rajc. Občutek, da si ti nekoga zmisliš in delaš z njim, kar hočeš. Ga bom naredila še bolj psihopata? Bo koga ubil? Bom ubila jaz njega?

Zdej lahk dam sebe ven čez vse te kretene, k jih bom še rodila. V real life. Okej, v mučenju vaških mačk se resda ne bom najdla, se bom pa že pol v kakšni zadeprani zapiti teti, k se išče že celo življenje.

In šele zdej dojemam, kako težko je v bistvu pisat. Kolumno fuknem tkole v urci ven, brez predhodnega razmišljanja, za knjigo morm pa kr neki razmišljat pa guglat: “A dimnikar rabi šolo?” Kot mi je napisal Goran Vojnović ob mojih začetkih: “Pisanje knjig je jebanje ježa.”

Samodestruktivec

Pol si skadim kakšnega preveč, Denis i Denis do fula s komadom Dio refrena, pol pa se derem: “Ne može to ostati tako, dosadne životne priče, ja se borim polako, ne želim postati dio refrena!” In buljim v prazen ekran in nimam pojma kaj delam.

Morate pa tud vedet, da pišem na mail. Nisem še videla človeka, ki bi na mail napisal knjigo, ampak dejmo rečt, da men bo uspelo. Če sem že dve, bom pa še eno. Ker sem pač očiten samodestruktivec, si tud tam sama seb v skledo pljuvam. Sabotirat samga sebe, kjer se da. In zato mam zdej vse te like, da se bom nad njimi izživljala.

Izživljam pa se tud nad tipom, ker mora cele dneve poslušat: “Kej nej nardim z dimnikarjem? A nej mu podvalim notr uno iz reality showa?”

“Dej, umir se ti mal. A ne vidiš, da si že v nekrofilijo zalutala?”

“Dej, ti pojma nimaš.”

On pa zvezdo izigrava

Ne, seveda, glih on ga nima.

Zadnjič sva sedela v kafani. Prileti ena ženska proti nama in vsa vzhičena. “Vas pa poznam!” Sem že začela skor kuli pripravljat, da dam avtogram, pa začne njemu:

“Vi pa v uni knjižnici delate, ne? Joj, kok ste vi en fajn gospod. Vse ste mi vedno pomagali, svetovali, vse najdli. Prov roko vam morm dat.”

Gledam k en kreten, njemu nerodno, ona pa ker men: “Veste, kok je ta gospod uredu.”

Ja, no, smanji doživljaj.

Ko je šla, sem seveda mogla pripomnit: “In kaj ti zdej kle eno zvezdo izigravaš? Mene še opazila ni.”

Njegov logičen odgovor je bil seveda tak: “Kaj pa pišeš knjige. Bi jih pa na police zlagala.”

Veš, da. Tam bi ubila kak realen lik, ne pa bolane izmišljotine v moji glavi.

Nisem jaz kot moj dragi

In tko se zdej lovim med vso to domišljijo. V resnici sam nakladam folku, da pišem novo knjigo, da mi dajo mir.

Nikol ne bom pozabla mame, še par let nazaj, ko sem tam neki blog pisala, kako me je napizdila, ko sem rekla, da blog pišem, ko me je vprašala, kaj delam. ”Blog? Kakšen blog? A ti misliš kdaj kej narest iz sebe v tem življenju?”

Danes ji sam odgovorim na mail, da pišem, pa mam tri dni mir. Ker zdej je ta prva pri vprašanju: “In kdaj bo nova knjiga? Sej ti to iz rokava vržeš ven.”

Ko bo pa brala o drkanju nad mrtvimi pasjimi mladiči, se bo pa spraševala, zakaj me je cele dneve puščala v knjižnici pustila brat Stephena Kinga.

In pol ji jaz vedno fuknem pod nos, da evo, da za pisanje res ne rabim šole in ne razumem, zakaj so me skoz silili s to šolo.

Nisem jaz kot moj dragi. Zadnjič mi je njegov frend scinkal, da je preskočil prvi razred, tko mal za dober dan. Nisem se mogla zadržat: “No, evo, zdej jaz vem zakaj se tok štekava. Jaz sem kr vse preskočila.”

Denis i Denis

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na suport@fokuspokus.si
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE