Veliki minorni, marginalni narodno-osvobodilni vestern ZZB

14.1.2019 / 06:10 1 komentar
Če bi borčevski filmarji kdaj prej posneli Dražgoško bitko, Pohorski bataljon, danes ne bi bilo tam patetičnih proslav.
NAROČI SE PRIJAVI SE

Te dni sem zasledil bizarno novico, ki relativizira komaj porojeno prepričanje ljubiteljev domače kinematografije, da smo priča generacijskemu, tematskemu, produkcijskemu in umetniškemu preporodu slovenskega filma: Zveza združenj borcev za vrednote NOB bo posnela partizanski film! Novega! Gre za igrani dokumentarec pod naslovom Preboj.   

Skoraj 40 let po Dražgoški bitki — namreč filmu, ki ga nikoli niso dokončali, ker je kot megalomansko zastavljen in računovodsko lahkomiseln spektakel po vzoru Bitke na Neretvi in Sutjeske postal slovenski filmski Agrokomerc — je dobila ZZB idejo za film o bitki na Menini planini, kjer se je 500 obkoljenih partizanov prebilo iz obroča 12.000 esesovcev.

Očitno me v rosnih letih niso dovolj indoktrinirali s tekovinami revolucije in partizanstva, ker za to bitko nisem še nikoli slišal. Pa najbrž še kdo drug. No, to napako je treba vsekakor popraviti.

Evro na evro

In kako lepo od borcev na čelu s Titom Turnškom, kajneda, da poskrbijo za to namesto TVS, recimo, ki meče stran denar samo za tiste domobranske dolgočasnosti od Jožeta Možine, pri izpovedih partizanov pa varčuje.

Današnji čas novokomponiranim filmarjem narekuje tudi drugačne pristope. Pa ne samo v tem smislu, da se zadeve lotevajo skromno. Film o bitki, posneti po knjižni predlogi udeleženca z naslovom Past na Menini planini, bi naj bil financiran s crowdfundingom. In ker je v Sloveniji še vedno veliko, če ne celo vedno več privržencev partizanstva, so zbrali v 30 dneh natanko 12.901 evro. S spletne strani Adrifunda je razvidno, da je večina podpornikov (čez 200) donirala po 5, 10, 14, 25 ali 50 evrov, deset po 100, eden 250, štirje pa po 500 evrov.

Avtorja knjižne predloge, komandanta Franca Severja Franto bi naj igral Domen Valič, režiral pa bo Dejan Babosek, ki mu je ZZB že prej enkrat financirala kratkometražni film o — wow! — “nevarnostih širjenja neonacizma med mlado generacijo ter o naraščajočem strahu, ki se vse bolj zajeda v ljudi zaradi gospodarskih, socialnih in političnih razmer doma in v širšem globalnem, mednarodnem okolju, katerega del je tudi Slovenija”.

Vestern ali eastern?

Verjamem, da se bo nadobudni režiser zlahka identificiral s predvideno tematiko. V omenjenem članku namreč tudi berem, da so se partizani na Menini planini soočali “s snegom, mrazom, pomanjkanjem hrane, vode, opreme oblačil in streliva, na drugi strani pa […] še z izurjenim peklenskim nemškim vojaškim strojem”.

Hja, tako je to takrat bilo in je po svoje še danes. Tudi današnji slovenski filmarji se soočajo s pomanjkanjem finančnih in tehničnih sredstev — predvsem pa z izurjenim peklenskim ameriškim holivudskim strojem.

Komunistični kuratorji kulture

Da v Sloveniji pride nekomu na misel, da bi tri četrt stoletja po koncu 2. svetovne vojne posnel partizanski film kot nekakšen umetniško-zgodovinarski hommage, je vsaj tako nenavadno kot to, da v Sloveniji nikoli ni bil posnet noben velik narodno-osvobodilni vestern (ali vsaj eastern).

Razlogi za to so verjetno tako kulturni kot politični. Leta 1980 je bilo za filmsko dražgoško bitko ekonomsko in kulturno prepozno — toda zakaj je niso posneli že kdaj prej? Zakaj ni nikomur pod budnim očesom sekretarjev za kulturo prišlo na misel, da bi ob pravem času posnel spektakel o herojskem zadnjem boju Pohorskega bataljona?

Obe bitki sta se kot dramatična zgodovinska in zanimiva moralna dogodka ponujali kar sami — a sta zaman čakali spretnega scenarista in vsaj napol genialnega režiserja, ki bi s pomočjo odličnih igralcev in drugih profesionalcev, ki jih v Sloveniji v tistih časih ni primanjkovalo, posnela strašen, pretresljiv in obenem gledljiv film.

Zase lahko rečem, da bi bil takratnim komunističnim kuratorjem kulture še danes hvaležen, če bi se tega spomnili in če bi jim uspelo. Tudi za današnje čase bi bilo veliko bolje, če bi bili dražgoška bitka in bitka na Osankarici del kulturnega, magari popkulturnega, umetniškega, lifestyle izročila — ne pa da še danes tam gledamo politike, ki na prizoriščih polagajo vence in se prsijo z gromoglasnimi govori, in v borce našemljene ljubitelje poljudne polpretekle zgodovine. In da jim pri tej marginalizaciji partizanstva pomagajo še borci sami s tretjerazrednimi filmskimi projekti.


Opomba: Kolumna je bila prvotno objavljena v tiskani izdaji Večera v nedeljo in na spletni strani Večera v nedeljo, 13. januarja 2019, pod naslovom Veliki narodno-osvobodilni vestern? Ga ne bo. Verzija na Fokuspokusu je editirana.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na [email protected]
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE