Varuhi javnega interesa proti anonimnosti

8.1.2019 / 06:08 Komentiraj
Nasprotniki anonimnosti na internetu ne vidijo, da ima pomembno vlogo pri varovanju zasebnosti, krepitvi participacije.
NAROČI SE PRIJAVI SE

V Sloveniji že dlje časa poteka debata o omejevanju svobode izražanja, spletnega komentiranja in anonimnosti. Evropsko napihovanje problema lažnih novic in dezinformacij je zagovornikom omejevanja svobode izražanja dalo nov zagon.

A javne razprave zaznamuje odsotnost poglobljenih analiz in strokovnega premisleka. Nemalokrat se argumenti umikajo ideologiji. Razprave se selijo na družbena omrežja, kjer v ospredje stopajo mnenjski voditelji in prodajalci pozornosti.

Podobno je v razpravah o oglaševanju v medijih in pred tem o nevtralnosti interneta. Manj pozornosti so bile deležne razprave o varstvu pravic uporabnikov elektronskih storitev in o dostopnosti informacij in komunikacij za osebe z invalidnostmi.

Poleg odsotnosti razprave je za omenjena področja prav tako značilna ideološka ali interesna prepletenost — recimo financiranje organizacij ali posameznikov — nevladnega sektorja z oblastjo.

Poglejmo primera spletne anonimnosti in odgovornosti spletnih posrednikov za komentarje.

Rešilna bilka za nasprotnike anonimnosti

Nekdanja informacijska pooblaščenka Nataša Pirc Musar je sredi decembra na Twitterju razvnela razpravo s citati nekdanjega slovenskega sodnika Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP).
- “Povsem nesprejemljivo je, da je spletnim portalom in katerimkoli množičnim medijem dopuščeno objavljati kakršnekoli anonimne komentarje.”

To je zapisal Boštjan M. Zupančič v pritrdilnem ločenem mnenju v zadevi Delfi AS proti Estoniji (št. 64569/09, 16.6.2015). Toda njegov citat je bil iztrgan iz konteksta celotnega mnenja, ki opozarja na pasti anonimnega komentiranja in izpostavlja različno pravno in sodno prakso. 

Slovenski nasprotniki spletne anonimnosti in svobode izražanja so z odprtimi rokami sprejeli odločitev ESČP v zadevi Delfi proti Estoniji. Objavljanju anonimnih komentarjev odkrito nasprotujejo nekateri uredniki, novinarji in mnenjski voditelji. V novinarskih in uredniških vrstah so zadržani celo do anonimnega razkrivanja informacij, na katerem temelji raziskovalno novinarstvo.

Gonjo proti anonimnosti je zaznati tudi na družbenih omrežjih. Nasprotniki anonimnosti ob tem ne vidijo, da pri zagovarjanju anonimnosti ne gre za absolutno zagovarjanje svobode izražanja, za naivnost pionirjev interneta, ki se je zavlekla v današnje dni.

Ne. Anonimnost je povezana s splošnimi človekovimi pravicami in temeljnimi svoboščinami in je bistvena za svobodo izražanja ter zasebnost in varnost na spletu. Pomembna je pri novinarskem delu in poročanju, kar jasno poudarjajo mednarodne deklaracije (recimo Džakartska deklaracija ob mednarodnem dnevu svobode medijev leta 2017). Tako kot svoboda izražanja tudi anonimnost ni absolutna, ampak je lahko omejena zaradi zaščite drugih zakonitih interesov.

Anonimnost je povezana s splošnimi človekovimi pravicami in temeljnimi svoboščinami in je bistvena za svobodo izražanja ter zasebnost in varnost na spletu. Pomembna je pri novinarskem delu in poročanju, kar jasno poudarjajo mednarodne deklaracije.

Deljena mnenja o anonimnosti

Anonimnost ima dolgo zgodovino. V določenih obdobjih je bila večina literarnih del anonimnih. Celo danes slovita avtorica Jane Austen je svoja dela objavljala anonimno, ker je bilo v njenem času neobičajno, da bi si ženska na ta način služila denar. Avtorji so imeli različne razloge za skrivanje pod plaščem anonimnosti. Večinoma so na ta način izražali nepopularna mnenja, družbeno kritiko ali sicer neslišane pritožbe. 

V digitalni dobi je anonimno izražanje zagotavljeno zlasti z omogočanjem anonimnih komentarjev na medijskih spletnih portalih, z varovanjem anonimnosti virov informacij in z omogočanjem zasebnega, varnega in če je le mogoče tudi anonimnega komuniciranja med uporabniki interneta. Anonimnost pa je pomembna tudi v drugih primerih. Povezava med svobodo izražanja in anonimnostjo ni neposredno določena. Anonimnost namreč ni samostojna človekova pravica in ni zajeta v Splošni deklaraciji o človekovih pravicahMednarodnem paktu o državljanskih in političnih pravicah in Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic.

Če sledimo načelu univerzalnosti, lahko pravico do anonimnosti definiramo kot upravičenost do anonimnega uživanja nekaterih pravic. Alternativno jo lahko utemeljimo tudi na načelu osebne avtonomije.

Oboje predstavlja velik izziv, saj načel univerzalnosti in avtonomije ni mogoče preprosto omejiti na pravico do anonimnosti. Zato v posamičnih državah članicah in na ravni EU potekajo poskusi omejevanja pravice do anonimnosti. Novejši primeri zakonskih omejitev na ravni EU so pri trgovanju s kripto valutami, vezani na zakonodajo o preprečevanju pranja denarja, in v letalskem potniškem prometu, vezani na zakonodajo o preprečevanju, odkrivanju, preiskovanju in pregonu terorističnih in hudih kaznivih dejanj. Obvezno registracijo s pravim imenom sicer poznamo že dalj časa pri prijavi v hotelih, ustanavljanju podjetij in nakupu nepremičnin.

Politična odgovornost

Ob zavedanju, da ima anonimnost pomembno vlogo pri varovanju in krepitvi zasebnosti, svobode izražanja, politične odgovornosti in javne participacije ter razprave je pri določanju anonimnosti na spletu treba tehtati med različnimi pravicami. Šele dejanska anonimnost poveča participacijo, medtem ko omejevanje anonimnosti participacijo zmanjšuje in predstavlja celo oviro za razvoj digitalnega gospodarstva.

Pomen anonimnosti je v svojem poročilu o šifriranju, anonimnosti in človekovih pravicah izpostavil posebni poročevalec Združenih narodov (ZN) za svobodo izražanja David Kaye. Pravica do svobode izražanja in pravica do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja naj bi ščitili anonimno izražanje pred omejitvami oblasti (tudi na spletu).

Kritiki anonimnosti opozarjajo predvsem na njene pasti. Po njihovem mnenju se posamezniki skrivajo za anonimnostjo, ki naj bi jih varovala pred odgovornostjo za izrečene besede ali dejanja in pred sodišči. Pod krinko anonimnosti naj bi se širil sovražni govor in nezakonite vsebine. Zato se zavzemajo za omejevanje ali ukinitev anonimnih komentarjev na medijskih spletnih portalih ali za identificiranje komentatorjev s preverljivo identiteto s pravim imenom in priimkom. Kritiki ob tem prezrejo, da je splošna prepoved anonimnosti na spletu ali obvezna registracija s preverljivo identiteto s pravim imenom lahko v nasprotju z mednarodnim pravom.

Prav tako prezrejo, da je anonimnost na spletu tudi sicer težko zagotoviti, saj naprimer uporaba psevdonima še ne zagotavlja popolne anonimnosti. Četudi spletni portali ne zahtevajo prijave s preverljivo identiteto, ob vsakokratni prijavi ali ob oddaji neprijavljenega komentarja zabeležijo IP naslov, ki večinoma omogoča identifikacijo uporabnika. Popolno anonimnost je mogoče zagotoviti samo v določenih primerih ali ob uporabi posebnih orodij.

Kritiki anonimnosti opozarjajo predvsem na njene pasti. Po njihovem mnenju se posamezniki skrivajo za anonimnostjo, ki naj bi jih varovala pred odgovornostjo za izrečene besede ali dejanja in pred sodišči. Pod krinko anonimnosti naj bi se širil sovražni govor in nezakonite vsebine.

Ideološka razlaga in posploševanje odločitve sodišča

Podobnemu poenostavljanju glede anonimnosti in svobode izražanja smo bili priča v zvezi z odgovornostjo spletnih posrednikov. Po razglasitvi sodbe ESČP v primeru Delfi proti Estoniji je Lenart J. Kučić zapisal, da internetna podjetja in družbena omrežja niso le nevtralne platforme za objavo in izmenjavo informacij, temveč so odgovorna tudi za vsebino. Sodbo ESČP je posplošil, češ, mediji so odgovorni za uporabniške vsebine (komentarje) na svojih spletnih straneh. 

Podobno se je po razglasitvi sodbe ESČP odzvala Nataša Pirc Musar. V zapisu na blogu (ki na spletni strani ni več dostopen), je 17.6.2015 zapisala: - “Veliki senat [ESČP, op. avt.] nikomur ni naložil cenzure. Na analitičen in pravno argumentiran način je povedal, da svoboda izražanja ne daje pravice žaliti, obrekovati, opravljati ali drugače na nedopusten način posegati v osebnostne pravice tretjih. Tisti, ki to počno, so prizadetim odgovorni. Če to počne medij, s tem da dopušča ali zaradi ekonomskih interesov celo spodbuja grobe anonimne komentarje na račun tretjih, je odgovoren medij. Tako preprosto to je.”

Tako radikalno poenostavljeno stališče je bilo že ob objavi sodbe ESČP nasprotno stališčem mednarodnih zagovorniških organizacij in evropskih medijev. Kmalu pa se je tudi pokazalo, da takšno stališče ni skladno s sodno prakso ESČP (recimo Delfi proti EstonijiMTE in Index proti MadžarskiRolf Anders Daniel Pihl proti Švedski in Magyar Jeti Zrt proti Madžarski). ESČP je v primeru madžarskega spletnega novičarskega portala index.hu odločilo, da portal ni bil odgovoren za žaljive in vulgarne komentarje, ki so jih objavili njegovi bralci. Pri presoji odgovornosti gre za tehtanje različnih kriterijev in ne za ideološko posploševanje.

Interpretacija primera Delfi proti Estoniji je Ministrstvo za kulturo zavedla do te mere, da je leta 2015 v predlogu novele Zakona o medijih (ZMed) vehementno skušalo razširiti odgovornost odgovornih urednikov. V razlagi osnutka predloga novele ZMed so ob nameravani spremembi tretjega odstavka 18. člena, ki določa, da odgovorni urednik odgovarja za vsako objavljeno informacijo, zapisali:

“Ob upoštevanju nedavne dokončne sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi Delfi SA v. Estonija ni več mogoča drugačna interpretacija veljavnega tretjega odstavka 18. člena ZMed, kot ta, da odgovorni urednik odgovarja tudi za vsebino komentarjev. To je ne nazadnje pripoznano kot etična norma tudi v Kodeksu novinarjev Slovenije.”

Sporna vloga stroke, mnenjskih voditeljev in svetovalcev Ministrstva za kulturo se je potrdila z naslednjimi sodbami ESČP, ki predstavljajo sodno prakso glede svobode izražanja na medijskih spletnih portalih in glede odgovornosti (spletnih) posrednikov. Novinarji, strokovnjaki in svetovalci, ki so tedaj sodelovali z ministrstvom, so ignorirali opozorila neodvisnih zagovornikov človekovih pravic, posebnega poročevalca ZN za svobodo izražanja in tujih medijev, da bi posplošitev sodbe ESČP v zadevi Delfi proti Estoniji ogrozila svobodo izražanja na spletu.

Pozornost opravičuje argumente

Ministrstvo za kulturo se je pri razlagi sprememb zakona namesto na veljavno zakonodajo naslonilo na etične norme Kodeksa Društva novinarjev Slovenije. Resda je bilo pri tem zavedeno s strani stroke in svojih svetovalcev, vendar to ni opravičilo. 

V podobni situaciji so danes pristojni organi pri obravnavi sovražnega govora. Argumenti se ponovno umikajo ideologiji. Odprto in kakovostno javno razpravo pri tem otežuje ali kar onemogoča prevelika povezanost stroke, aktivistov in nevladnih organizacij s politiko in oblastmi. Še posebej problematičen je diskurz na družbenih omrežjih, kjer “pozornost opravičuje argumente”. V duhu časa pa imajo tisti, ki s skrajnimi stališči zbudijo več pozornosti, če so ideološko blizu oblastem, večji vpliv na njihovo ravnanje.

Ob odsotnosti poglobljenih analiz in strokovnega premisleka, ko v ospredje stopajo prodajalci pozornosti, se postavlja vprašanje, kdo bo v javnih razpravah in v večdeležniškem dialogu zagovarjal interese državljanov, kdo bo zagovarjal človekove pravice in temeljne svoboščine?


OpombaTekst je bil prvotno objavljen na avtorjevem blogu Competitive Analysis & Foresight: Policy, Regulation and Strategy in Network Industries, Media and Technology v soboto, 5. januarja 2019, pod istim naslovom. Verzija na Fokuspokusu je editirana. Objavljeno s privoljenjem avtorja.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na [email protected]
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE