#eu

Leto 2018 iz zgodovinske perspektive

2.1.2019 / 06:10 1 komentar
Čas, ko so tudi navdušeni privrženci EU — recimo Borut Pahor — začeli naglas dvomiti, da bo EU na dolgi rok preživela.
NAROČI SE PRIJAVI SE

Zadnji teden me z vseh koncev in krajev sprašujejo, po čem si bom zapomnila leto 2018. Leto 2018 je bilo leto, v katerem se navidez ni zgodilo nič zares pretresljivega. Nič takega, kar bi pomembno ali celo bistveno spremenilo logiko sveta, v katerem živimo. Tako na makro kot na mikro ravni. Vse teče ustaljeno naprej. Kot je teklo že prej. Kot smo se že navadili.

Kar pomeni, da se v letu 2018 pravzaprav ni zgodilo nič zares pomembnega. Nič takega, po čemer bi si ga bilo treba zapomniti. Vsaj ne posebej zapomniti.

Toda ko bomo na ta čas gledali iz zgodovinske perspektive, bomo sprevideli, da je bilo 2018 v bistvu leto, v katerem so se pojavile neke nove logike. In da je bilo začetek konca nekaterih drugih logik in projektov, za katere se trenutno še zdi, da niso v ničemer ogroženi.

Takšna stvar se zdi projekt EU.

Pahorjevi namigi

Spomnimo se namigov, ki jih je o slovenski prihodnosti v mednarodnem kontekstu dal Pahor. Kot da tudi on ne verjame več v prihodnost EU ter v cilje in ideale, za katere se EU vsaj deklarativno bori ali jih tudi prakticira.

Ali je to povezano s hipotetičnim sestopom Merklove z vrha nemške politike? O tem bi bilo vredno razpravljati. Še posebej, ker ne moremo dvomiti v dejstvo, da bo proevropsko politiko Angele Merkel — ki je bila sicer tudi v vitalnem interesu Nemčije — po njenem odhodu zamenjala manj očitna in manj entuziastična politika do EU.

To bo imelo posledice za vse članice EU. Tudi za Slovenijo. Če to povežemo še z izstopom Velike Britanije iz EU, postane očitno, da je bilo leto 2018 leto, v katerem so tudi izjemno navdušeni privrženci EU — recimo Borut Pahor — začeli bolj ali manj odkrito dvomiti, da bo EU na dolgi rok preživela.

Nekateri Pahorjevi komentarji kažejo, da sam dvomi, tudi ko gre za kratkoročno perspektivo. Za leto ali dve.

Karkoli že se bo z EU naslednjih nekaj letih zgodilo, mora nam biti jasno, da bo to imelo pomembne posledice ne samo za vse države članice EU, ampak tudi za celotno Evropo. Za ves svet.

Macronov fiasko

Isto velja za Macronov fiasko. Za nekoga, ki je bil izvoljen z navdušenjem, da Francija končno dobiva na čelo države mladega politika, so demonstracije v Franciji ne samo neuspeh, ampak sistematično zmanjševanje njegovega manevrskega prostora. In to do te mere, da Macron javno razmišlja o tem, da bo Francija kršila nekatere navidez nedotakljive “zapovedi” EU. Predvsem tiste, ki zadevajo uravnotežene javne finance države.

Macron je očitno pripravljen ponoviti italijansko gesto: za to, da ustvari socialni mir, je pripravljen prestrukturirati francoske javne finance tako, da bodo všeč državljanom in državljankam. In da hkrati ne bodo več všeč političnim vrhovom EU. Tako kot italijanska vlada.

To pa je poleg brexita ključni udarec EU. Ne gre samo za to, da ena od jedrnih članic iz Unije izstopa. Tudi nekatere druge jedrne članice so se začele javno obnašati na način, ki slabi EU. Ignoriranje evropskih pravil s strani Italije in pripravljenost Francije, da ravna enako, lahko razumemo kot notranje razjedanje EU s strani tistih članic, ki so jo doslej najbolj zagovarjale in branile.

In jasno je, kaj takšna praksa pomeni. Politično. Ekonomsko. In socialno. Pomeni konec EU. Vsaj takšne, kot so jo reklamirali doslej. Kot jo recimo vidi Slovenija — kot edino možno obliko združenja evropskih držav. Takšne, kot jo vodilni politiki EU predstavljajo in vsiljujejo predvsem nejedrnim članicam, ki poskušajo naivno in podložniško udejanjati tiste principe in prakse EU, ki jih vodilne članice že opuščajo. In zapuščajo.

Racionalizacija

Treba je seveda povedati, da bi Evropska unija lahko imela prihodnost. Če bi vodilni politiki EU poiskali pomoč znanja, ki v Evropi obstaja. In to ne samo ali predvsem ekonomskega znanja. Ampak družboslovnega znanja. Ker družbenih procesov ne moremo reducirati na ekonomske procese. In da isti ekonomski procesi in rešitve ne vodijo povsod do istih ekonomskih, socialnih in političnih posledic.

V resnici je šokantno, da evropski politiki ne vključujejo znanja v svoje politično in siceršnje delovanje. To najbolj dokazuje ravno Merklova. Kar zadeva velik del evropske javnosti, ji je uspelo ustvariti videz racionalne političarke. Ki vodi racionalno politiko.

V resnici pa je racionalnost samo zunanji videz njene politike. Ta v resnici ne temelji na znanju ali na racionalnih socialnih rešitvah. Ampak na iracionalnem preferiranju nemških ekonomskih interesov. Ki jih je Merklovi sicer uspelo racionalizirati. Toda racionalizacija še ne pomeni racionalnosti. In v letu 2018 je to postalo očitno.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na suport@fokuspokus.si
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE