Pahor in Zore: Slovenija je svobodna. Ja, je. Nesvoboda je samo izgovor.

31.12.2018 / 06:10 1 komentar
Svobodni smo toliko, kolikor svobode privoščimo drugim. Nesvobodni pa toliko, kolikor si svobode privoščimo sami.
NAROČI SE PRIJAVI SE

Letošnjo božično-plebiscitno praznično sezono si bom zapomnil po dveh vzgojnih, celo paternalističnih izjavah, ki sta ju urbi et orbi dala najvišja predstavnika posvetne in cerkvene oblasti — predsednik republike Borut Pahor ter nadškof in metropolit Stanislav Zore.

Pahor je na dnevu odprtih vrat v predsedniški palači ta četrtek izustil eno svojih znamenitih, na prvi pogled irelevantnih, a s prostodušnostjo začinjenih in v resnici poučnih nepozabnosti:

“Ni potrebno, da smo Slovenci vedno enotni. To je tudi naporno. Potrebno je pa, da sodelujemo. Da se razumemo, da se spoštujemo, da smo vljudni, prijazni eden do drugega, da se ne sovražimo.”

Zore pa si/nam je že prejšnji petek v ljubljanski stolnici med mašo za domovino zaželel nenavadno božično darilo: “da bi bila Slovenija država svobodnih ljudi” — ker da se “po Sloveniji spet začenja plaziti duh nesvobode, ki hoče izražanju misli, govoru in tisku ter še marsičemu nadeti uzde in plašnice”.

Nesvoboda je samo privid

Za začetek, po mojem Slovenija je svobodna država. Slovenska nesvoboda je samo privid nezadovoljnih s svojo svobodo in svobodo drugih. Slovenska nesvoboda je samo namišljena diagnoza kroničnega nestrinjanja in homeopatija prepirljivosti. Slovenska nesvoboda je samo izgovor za družbeno in komunikacijsko disfunkcionalnost.

Monsinjor je podlegel mainstreamu. Govorniki dominantnega diskurza so zaslutili priložnost za družbeno uveljavitev z opozarjanjem na domnevno nesvobodo. Da nas poskušajo utišati, nam “nadeti uzde in plašnice” — pozor, pozor: vedno oni nas in nam, nikoli mi njih in njim! —, je postala ponarodela civilnodružbena subverzija, izraz državljanske ozaveščenosti, tako rekoč gverilski (in) kulturni boj za pravico do svobode izražanja, svobodnega izražanja.

Kar naprej in z vseh strani to poslušamo. Le zakaj bi se čudili, da celo narodov najvišji cerkveni dostojanstvenik parafrazira ponarodelo Marxovo in Engelsovo frazo iz Komunističnega manifesta, da se nekaj strašnega “plazi po” …

Veseli december

Pahorju dam prav. Slovenija je neenotna, naporna, nerazumevajoča, nespoštljiva, nevljudna, neprijazna in sovražna. Mi smo tisti, ki smo neenotni, naporni, nerazumevajoči, nevljudni, neprijazni in sovražni.

S tem je povzel bistveno. Ne delam pa si utvar — in najbrž si jih ne dela niti on, čeprav je za razliko od mene že po službeni dolžnosti in karakterju nepoboljšljiv optimist —, da si bodo državljanke in državljeni te besede vzeli k srcu.

Letošnji veseli december — namreč adventni čas in čas okrog dneva samostojnosti in enotnosti — pa si bom zapomnil tudi po novi politični korektnosti, ki nam jo vsiljujejo ravno tisti, ki so naredili kariero s sesuvanjem politične korektnosti, kakršno smo poznali nekoč, ter po zateženi in zlagani državotvornosti slavljenja domovinskih čustev.

To omenjam zato, ker vse to lepo ilustrira in utemeljuje Pahorjeva pedagoška svarila. Dandanes moraš res paziti, kaj govoriš. Postalo je nevljudno posploševati in ljudem voščiti vesele ali prijetne praznike — izrecno moraš omeniti božič, sicer te začnejo kregati kot okostenelega kriptokomunista.

Ovčice

Na živce pa mi tudi gre tak način proslavljanja plebiscita. Po eni strani ni nikoli dovolj patetike, po drugi pa so se njeni protagonisti znašli in vrhunec proslav premaknili na zadnji predpraznični delovni dan, ki je letos po zaslugi koledarja padel kar pet dni pred praznik. Da se ja ne bi pustili motiti v brezdelju, potrebnem za domoljubno kontemplacijo dogodkov pred iks leti.

Za to pa potem poskrbi dežurna institucija za spodbujanje državotvornosti — namreč TV Slovenija — z zateženostjo in duhamornostjo vsebin. Teh nekaj dni okrog 25. in 26. decembra je razvedrilo nezaželeno. Kaj nezaželeno, dobesedno prepovedano!

Kar pa zadeva Zoreta: Slovenija je po eni strani svobodna točno toliko, kolikor svobode privoščimo drugim, po drugi pa je nesvobodna točno toliko, kolikor si svobode privoščimo sami.

Pa tu ne govorim samo o instituciji, ki jo Zore reprezentira. Cerkev je resda tipičen primer odrekanja svobode drugim ter terjanja in uveljavljanja svobode zase — toda v tem smislu smo vsi njene ovčice.


Opomba: Kolumna je bila prvotno objavljena v tiskani izdaji Večera v nedeljo in na spletni strani Večera v nedeljo, 30. decembra 2018, pod naslovom Kaj sta hotela povedati Pahor in Zore. Verzija na Fokuspokusu je editirana.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na [email protected]
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE