Dušan Jovanović je na stara leta vzljubil svojo mamo in ji/nam povedal vse

30.12.2018 / 06:08 1 komentar
“Z Milanom Jesihom sva zlezla na pograd in ga drug drugemu metala na roke. Okoli naju so bruhali, scali, se onegavili.”
NAROČI SE PRIJAVI SE

Na stara leta sem vzljubil svojo mamo Dušana Jovanovića je žanrski hibrid eseja, avtobiografije in memoarov. V njej se avtor posveča zanj in za njegovo življenje pomembnim drugim. To so na eni strani njegovi sodobniki, umetniški kolegi od Raca in Klopčiča mimo Ljubiše Ristića in njegovih intimnih sopotnic pa do po vsem svetu prepoznavnih kulturnih in političnih ikon kot so Šerbedžija, Brigitte Bardot, Berlusconi, Milošević, Kučan itd. Posamezni portreti se prepletajo z avtorjevimi spomini na otroštvo, odraščanje, vojaščino, profesionalno in družinsko življenje in razkrivajo njegovo neukročeno naravo.

Knjiga Na stara leta sem vzljubil svojo mamo, ki je izšla pri Beletrini, je mozaik vtisov in osebnih izkušenj, hkrati pa odkrito spregovori tudi o avtorjevem odnosu do najrazličnejših aktualnih in brezčasnih tem. Za pokušino objavljamo na Fokuspokusu nekaj značilnih odlomkov — začenši z materino smrtjo in pogrebom.

Dušan Jovanović: Na stara leta sem vzljubil svojo mamo

Slovo mame

Leta 1995 so mi iz Doma za starejše na Voždovcu telefonirali, da je moja mama umrla.

Odšla je srčika, ki so jo tátove sorodnice s strupenimi jeziki obrekovale, da je kuzla brez srca.

Ema je bila rojena leta 1911 na Reki. Leta 1942 je zbolela za tifusom in oglušela. Takrat sem bil z njo na polikliniki. Zaradi epidemije je bilo v bolnici hudo pomanjkanje prostora in sva ležala v isti postelji. In tudi meni je tifus nekoliko poškodoval sluh.

Po mamini smrti leta 1995, ko sem letel v Beograd po žaro, se je Milena z župnikom na Bohinjski Beli zmenila, da bo imel v petek, 10. januarja, pogrebno mašo za Emilijo Geber. Ampak ona je uradno pravoslavka, je rekla Milena. Preden se je poročila z Dušanovim očetom, se je morala prekrstiti. Ah, je rekel župnik, to ničesar ne spremeni, vsi smo Jezusovi dojenci. Litanije bomo malo podaljšali, pa bo.

Do letos, do svojega 78. leta, se sploh nisem zavedal, zakaj sem tak, kot sem, od kod izvirata moja narava in moj značaj. Pri pisanju teh spominov, ko sem se potapljal na dno svojega otroštva, sem odkrival skrivnosti, ki so bile zakopane globoko v meni. Vednost o tem, kdo je bila moja mati. Spomine, ki sem jih nehote skrival pred samim seboj. Spomine na njeno nežnost in dobroto. Spomine na njeno šaljivost, na njeno otročjo naravo, na njeno igrivost. Čedalje bolj cenim te njene lastnosti, čedalje bolj sem hvaležen za darove, ki so z nje delno prešli name, se naselili tudi v meni.

Priletel sem v Beograd, da bi organiziral pogreb, upajoč, da mi bo to uspelo še pred planiranim potovanjem v Izrael in Egipt. Vendar mi je kmalu postalo jasno, da tako hitro ne bo šlo. Čakanje na vrsto za kremacijo, papirologija in postopki bojo trajali minimalno dva tedna. Morda celo več. Nihče ni mogel predvideti točnega datuma kremacije. Fiksen je bil le 22. december, ko naj bi z Mileno, Mašo, Meto in Jero leteli v Tel Aviv. Bil sem v dilemi, kaj naj storim. Ali naj ostanem? Ali naj odletim? Ali naj pokopljem mamo? Ali naj grem na potovanje, ki sem si ga tako dolgo in tako silno želel? Če bi dal prednost emocijam, bi si rekel, samo eno mater imaš, ona te je rodila, ona te je dojila, ona te je držala za roko, ko si delal prve korake, nikogar na celem svetu nimaš, ki bi mu dolgoval več kot njej. Ostani tukaj, spominjaj se je, meditiraj, prižigaj sveče, misli nanjo, moli zanjo. Ampak želje, da bi šel na pot, da bi videl Jeruzalem, nisem mogel pogasiti. Prepričeval sem se, da bi na mamo lahko še laže mislil v svetih krajih, tam lahko še lepše prižigam sveče in še bolj uspešno molim, ta pogreb v krematoriju sploh ni pogreb, ampak je neke vrste administrativni dogodek. Mama ne bo v ničemer prikrajšana, če mene ne bo tukaj, saj bo imela več kot dostojen pokop na Bohinjski Beli.

Obiskal sem moža Borke Pavičević — advokata Nikolo Barovića — in mu podpisal pooblastilo, da me v vsem zastopa. Nikola je s carinskim sodnikom Momčilom Tomićem pripravil papirje za izvoz urne. Vprašal me je, ali ne bom na pogrebu. Zardel sem. Ne. Na kremaciji so bili prisotni Nikola, Borka in Borkina prijateljica Ana, uslužbenka CZKD (Centar za kulturnu dekontaminaciju). Borka je kupila Emi lepo obleko in veliko rož. Med kremacijo je igral Mozartov Rekviem.

Petega januarja sem iz Kaira priletel v Budimpešto, iz Budimpešte sem se z vlakom odpeljal v Beograd, od Borke sem prevzel žaro in dokumente in sedel na avion za Ronke (med vojno ni bilo letalske zveze Beograd–Ljubljana). Na letalu je poleg mene sedel montažer Andrija Zafranović. V Ronkah naju je s kombijem čakal filmski producent Brana Srdić. Ko smo prišli na mejno kontrolo, je carinik v prtljažniku zagledal žaro.

Kaj pa je to?

To je žara. V njej je pepel moje mame.

Odprite, da vidim.

Lejte, tu imam dokumente.

Odprite!

Ne, prosim!

Dal sem mu zdravniško poročilo o vzroku smrti, prijavo smrti in mamino osebno izkaznico. Dokumenti so bili v cirilici.

Jaz teh grabljic ne znam brat.

Jutri imamo na Bohinjski Beli pogreb.

Veste, kako bomo naredili. Vi boste to zadevo peljali nazaj, od koder ste jo prinesli, zglasili se boste na slovenskem veleposlaništvu in od njih dobili dovoljenje za izvoz.

Slovenska ambasada v Beogradu je zaprta, ne delajo!

Potem pa ta pisker deponirajte nekje v Italiji, pišite na zunanje ministrstvo in jih prosite za posredovanje! V Slovenijo s tem ne morete!

Dimitrij Rupel je moj prijatelj! A mu lahko telefoniram?

Iz policajske hišice se je zaslišal še en moški glas: 

 zdaj nam že svoje mrliče nosijo v državo pokopavat? Marš! Od nekod se je vzela neka zelo spodobna gospa v carinski uniformi, vzela je v roke papirje, jih prebrala in rekla: Spustite jih naprej.

Na pogreb so prišli Milenini sorodniki in ducat vaščanov. Glede na to, da je bila Ema pred vojno samo dvakrat pri nas na Beli, je bil to razveseljiv odziv. Spoštljivost sovaščanov se me je dotaknila. Po govoru župnika in pesmi Nmau čez izaro, ki jo je zapel Blejski kvartet, sem imel tudi jaz kratek nagovor. Rekel sem, da se danes poslavljam od svoje mame, od katere sem bil skoraj vse življenje ločen. Najprej so mene med vojno poslali v Makedonijo, potem sta se ločila moja starša in sem bil dodeljen očetu, nakar se je moj oče s svojo novo ženo preselil v Slovenijo, nakar sta se ločili državi Slovenija in Srbija, nakar je izbruhnila vojna. Zdaj, po koncu vojne, draga mati, sva spet skupaj v istem kraju. Šestdeset let je minilo. Sosede so jokale.

Pen

Vstopim v Pena in vidim, da Milena in Marjeta Gregorač sedita z Matjažem Klopčičem. To mi ni všeč. Kar strese me. Ta Klopčič! Še manj mi je všeč, da ga Milena tako gleda. Prijazno? Ne, več od tega. Občudujoče? Ne ravno občudujoče, ampak njen pogled gotovo ni nevtralen. Ne znam povedati, kakšen je, ampak mi ni všeč!

Pristopim k mizi, stegnem roko in Klopčiču s kazalcem in sredincem desne roke čvrsto ukleščim nos, ga vrtim levo-desno in govorim, kaj pa tle ta kurc dela, kaj pa tle ta kurc dela? Klopčič pa pravi, ja gospod Jovanović, kaj vam pa je, kaj vam pa je, gospod Jovanović, se izvije iz klešč in vstane. Jaz zamahnem z desnico, a se Klopčič bliskovito izmakne, zamahnem še enkrat, dvakrat, trikrat, a Klopčič je bil državni prvak v floretu, ima dobre reflekse! Planem proti njemu in končno mu kri iz kumare obarva srajco, moje srce zavriska, zapleše v prsih, Klopčič pa me dvakrat zadene v čeljust in naglo steče po stopnicah ven iz Pena. Jaz kričim za njim, ubou te bom, preklet peder, pazi se me! Sunce ti kalajsano!

Vprašam Mileno, kje stanuje, ona pravi, ne vem. Kurac ne ve. Ve, ampak noče povedat! Greva na pošto, ji pravim, bom pogledal v imenik. Aha! Na Verovškovi je! Peljem na Verovškovo, Milena pa pravi, saj ga ni doma, misliš, da te bo doma čakal?! Ona protestno ostane v avtu, jaz pozvonim na Klopčičev zvonec, potem pa pritiskam na vse jebene zvonce v bajti, luči se prižigajo, okna se odpirajo, modeli v pižamah sprašujejo, kaj pa je, kaj pa je, jaz vidim, da ne bo nihče odprl, in začnem z vso silo brcati v vhodna vrata, stanovalci kričijo, saj je pijan, saj je pijan, jaz razbijem vrata in grem gor, a zaman. Klopčič, pizda, kot je, ima protivlomna vrata.

Ta kurc od hišnika me je tožil, po pošti sem dobil kazen za kaljenje nočnega miru, za kraval, ki sem ga delal pred bajto in po bajti, povrh sem seveda moral plačati nova hrastova vrata. Ko je naslednjič srečal Mileno, ji je Klopčič potožil, da sem mu odtrgal vse knofe na srajci. Joj! Vse knofe sem mu odtrgal! Joj! Kaj takega! Naj zahvali boga, da mu nisem odtrgal ušes! Milena mu je rekla, oprosti, Matjaž, daj meni srajco, ti jih bom jaz prišila!

Salma Rodriguez

Dobil sem enomesečno štipendijo mehiškega kulturnega ministrstva za potovanje po Mehiki in ogled kulturnih znamenitosti. In dobil sem uradno vodičko, spremljevalko Salmo Rodriguez, seksi 35-letnico, črnolaso čarovnico, precej podobno Silvani Magnano. Seveda me je že prvo noč spravila v posteljo. Imela je velikansko rit. Ko je zlezla name, sem jo komaj objel z rokami. Zastrla mi je pogled skozi okno. Ko ji je prišlo, se je med groznim kričanjem poscala in vroča gosta žolta scalnica je zalila moje mednožje in čipkasto posteljnino v hotelu s petimi zvezdicami. Seveda sem se takoj temeljito oprhal, iz poplavljene postelje sem se preselil na kavč, a ostrega vonja po njenem seču se nisem znebil. Zaman sem se drgnil z milom in šamponi. Vso pot po Mehiki sem zaudarjal po njeni scalini. Celo na letalu za New York so me sopotniki sumničavo pogledovali. La Lupa se ni dala odgnati.

Saša Goldman

Z njim sem že več kot deset let na smrt skregan. Na smrt! Ne bi ga poklical, pa če bi mi moj zdravnik dr. Kus čisto resno zagrozil, da bom umrl, če pri priči ne slišim njegovega pofukanega glasu.

Ko sem torej hotel izvedeti, kaj ta kurajber zadnje čase počne, sem poklical prijateljico in novinarko na Valu 202 Nino Zagoričnik. Njena hči Nike je med študijem arhitekture nekaj časa stanovala pri Goldmanu v Parizu. 14 kvadratov podstrešne luknje ji je oddajal za 750 evrov na mesec! Nini sem naročil, naj ga prosi, naj ji pošlje svoj posodobljen CV. In rekel sem ji, naj mene ne omenja in ne vpleta v to zgodbo! Ampak — Nina kot Nina ga je poklicala in mu rekla, da bi jaz rad govoril z njim! Seveda ji je on naročil, naj ga jaz pokličem. Tip je najbrž triumfiral: Jovanović fehta za spravo! Nina me ni mogla bolj zajebat!

Goldman je bil rojen v Novem Sadu, tam je hodil v šole, njegov foter je bil zdravnik na Golniku in kot otrok je tam preživljal poletja. Od tod njegova zaljubljenost v Slovenijo. Maturiral je v Novem Sadu, filozofijo je študiral v Parizu, poročil se je s čedno Avstralko Abigail. Tolkel je črnsko slovenščino. Velik šalabajzer, velik gobec, velik hohštapler. Poznal je malo morje pomembnih ljudi, politike, filozofe, umetnike. Od Mitterranda do Boba Wilsona in Michaela Nymana. Kogarkoli si rabil, ga je on poznal. Imel je nos za posle. Nenehno se je štulil v politiko. Drnovškovo new-age knjigo Misli je poskušal izdati v Parizu. Reklamiral jo je pod sloganom “zadnji predsednik Jugoslavije”.

Prihajal je v Ljubljano in na Belo. Bela mu je bila tako všeč, da je hotel v vasi kupiti hišo. Midva z Mileno sva ga vodila na oglede hiš, ki so bile naprodaj, in nazadnje se je navdušil za hišo Mileninega daljnega sorodnika, nekega Katričnika. Bajta je bila pod skalami v Srednji vasi. Zelo lepa, z res velikim vrtom in krasnim razgledom na Karavanke. Katričnik je zanjo hotel imeti 140.000 mark, kar se je šuftu iz Neoplante zdelo absolutno preveč.

Šli smo na gasilsko veselico s srečelovom. Prva nagrada je bila skoraj pet kil težko prekajeno svinjsko stegno. Ljubkovalno so mu rekli violina. Dobil jo bo tisti, ki bo uganil njeno težo. Temu se je reklo tehtanje. Pršut si vzel v roke, ga zaguncal in povedal, koliko po tvojem tehta. Goldman je skoraj zadel. Kiksnil je za pičli dve deki, zmagal pa je sin gasilskega poveljnika, ki mu je foter najbrž zaupal točno težo.

Goldman se je prilepil k ustanoviteljem Mednarodnega etičnega kolegija, ki sta ga skupaj, kot sopredsednika, vodila Milan Kučan ter francoski državnik in evropski poslanec Michel Rocard. Saša se je pustil imenovati za generalnega sekretarja. Ta ugledna ustanova se je ukvarjala z globalno krizo, z izčrpavanjem naravnih resursov, izgubo biološke raznolikosti, borznimi baloni, razčlovečenjem ekonomskega sistema, družbeno dezintegracijo, naraščajočo nestrpnostjo, lakoto itn. Člani Kolegija so bili zelo ugledni evropski znanstveniki, politiki, kulturniki. Med njimi je bil tudi Thomas Hessel.

V stanovanju Stojana in Nataše Pelko na Poljanski cesti je tekla vročekrvna debata o Natovem bombardiranju Srbije. Veliko smo pili in razgrajali, razgrete glave, totalen razpaljot. Saša je začel s tem, kako zelo prav je, da Srbijo bombardirajo, da jih je treba še bolj razčefukati itn. Jaz sem se zgražal, kako more tako govoriti, on, ki je rojen v Novem Sadu, zdaj pa tam rušijo mostove, televizijo, tovarne, kmetijske kombinate in vse, kar jim pride pod bombe! Bombe padajo na njegove sošolce in sosede! Naj zjebejo drekače do konca, je vpil. Vprašal sem ga, ali misli, naj jih zjebejo tako, kot so Izraelci zjebali Palestince. To je drugo! Ni drugo! Je! Okej, ti si Žid, jaz sem Srb, ti si pizda, jaz sem patriot. 

Žalila, zmerjala in psovala sva se brez konca in kraja. Ko sva se razšla, sva vedela, da se nikoli več ne bova pozdravila. Veronika Stabej mi je rekla, da mu je umrl pes Papush, ki ga je ljubil najbolj na svetu. Nisem mu poslal sožalne brzojavke.

Fantovščina

Na fantovščini Matjaža Kocbeka, ki jo je Ferdo Miklavc organiziral na vikendu svojega starega na Trški gori, sem prvič in zadnjič v lajfu moškega grabil za spolovilo. To se je dogajalo potem, ko je kakšnih 15 mandeljcev spilo ca. 30 litrov šmarnice. Marko Zorko se je obesil na verejo, a se je k sreči zlomila. 13-letno pastirico smo hoteli posiliti, a nam je ušla. Z Milanom Jesihom sva zlezla na pograd in sva ga drug drugemu metala na roke. Okoli naju so prijatelji bruhali, scali in se onegavili.

Pilotova hči

Bill Haviland je bil med 2. svetovno vojno ameriški pilot, ki je po vojni kot navdušen letalec ustanovil letalsko družbo Krila Havilanda. Leta 1959 se je v rimskem Cinecittà zatreskal v tajnico režije Brigito Kovačič. Slovenske gore list mu je leta 1960 rodila hčer Moniko. Deklica se je razvila v legendarno pop pevko. S popevko Elze Budau Nasmeh poletnih dni je v hipu osvojila slovenska srca.

Leta 1972 je Haviland na Viba filmu objavil natečaj za najboljši celovečerni scenarij. Govorilo se je, da bi naj glavno žensko vlogo igrala njegova talentirana hči Monika Kovačič Haviland. Bill je razpisal prvo nagrado v višini 20.000 dolarjev. To je bil za Slovence takrat ogromen denar. Prijavili so se vsi najboljši slovenski scenaristi, pa tudi vsi ostali. Elzi Budau sem takoj predlagal, da napiševa zgodbo o družini Haviland. Foter pilot, mati skript, hči nadobudna mlada pevka. Skicirala sva zgodbo o ameriškem pilotu, ki ga Nemci leta 1943 sestrelijo nad Slovenijo. Pilota partizani skrijejo pri slovenski kmečki družini. Pilotu sva dala maskirno ime Donald. Donald se na kmetiji zaljubi v gospodarjevo hčerko Marto. Marta zanosi, Donald se, ne da bi za to vedel, vrne v ZDA.

Zgodba se nadaljuje 16 let kasneje, ko Martina hči Mojca pride v ZDA študirat solo petje. Na kolidžu spozna Donaldovega sina Johna. John pripelje Mojco domov, da jo predstavi očetu. Donald je šokiran, saj je Mojca na las podobna njegovi prvi ljubezni — Marti. Ko Donald ugotovi, da je Mojca v resnici njegova hči, takoj prekine Johnovo zvezo z Mojco. Mojca dobi za tolažbo vlogo na avdiciji za brodwayski muzikal.

Z Boštjanom Hladnikom, ki naj bi film režiral, se dogovoriva s Havilandom, da se dobimo na pol poti med Salzburgom, kjer z družino živi, in Ljubljano. V hotelu Alpine smo imeli sestanek, na katerem se je naša ekipa — Hladnik, Elza Budau, Boštjanov asistent Peter Zobec in jaz — srečala z Moniko, Brigito in Billom. Monika je bila prelepa, imela je seksi noge, lep glas in dobro je plesala. Boštjan je ta mali predlagal, naj se sleče in pleše na mizi. Bill je izrazil pomisleke, da bi Monika naga plesala, a ga je žena nadrla: Ja kaj pa je to tazga, bo pa ja mal zaplesala, če si gospod režiser to želi!

Pogovori o produkciji družinske zgodbe so navdušili obe strani, a je Bill zavrnil zahtevo, da meni in Elzi nakaže avans za zmagovalni sinopsis. Nagrada in honorar, je rekel, bosta v celoti izplačana, ko bo dokončan scenarij.

Po sestanku sem se ga jaz iz obupa kar malo napil. Na poti v Ljubljano sem vozil svojega golfa ves čas po levi strani ceste. Naproti vozeči avtomobili so žmigali in trobili, tik pred zdajci, ko so spoznali, da imajo opravka s samomorilcem, pa so zavili na drugo stran ceste in se izognili trčenju. V golfu je vladala panika. Dušan, ne, Dušan, kaj ti je, Dušan! Dušan, ustavi, gremo ven! Eh, Dušan ni ustavil in nihče ni šel ven.

Na avtorski agenciji sva z Elzo prijavila svojo zgodbo in jo zaščitila. Haviland je vsakemu ponudil 2000 dolarjev za odkup avtorskih pravic, a sva odklonila. Zgodba Pilotova hči ni bila nikoli posneta.


Dušan Jovanović: Na stara leta sem vzljubil svojo mamo. Beletrina 2018, zbirka Beletrina. ISBN: 978-961-284-382-3, 288 strani, cena: 24€. Knjigo lahko naročite na tej povezavi.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na suport@fokuspokus.si
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE