Populizem interpretira suverenost kot pravico do samovolje in sebičnosti

5.12.2018 / 06:08 1 komentar
Ko nacionalisti začnejo rožljati s suverenostjo, stisnem bedra in se poskušam spomniti, za koliko dni hrane je v kleti.
NAROČI SE PRIJAVI SE

Malo je besed, ki bi imele takšen avtoerotični naboj, kot ga ima suverenost. Radi jo slišimo, še raje izgovarjamo. Ob njej nas pod trebuhom prijetno požgečka, kot če z avtom prehitro zapeljemo čez ležečega policaja. Daje nam samozavest in občutek moči.

Morda zato, ker izhaja iz besede za vladarja, suverena, ki je v temnem srednjem veku lahko neovirano počel vse, kar mu je padlo na pamet — vključno s testiranjem lokalnih devic na njihovo poročno noč.

Mimogrede, ius primae noctis — oziroma pravica do beder, kot so jo imenovali v posteljnih zadevah vedno elegantni Francozi — je bržkone bolj mit kot zgodovinska resnica. Srednjeveški ljubitelji suverenosti so se nevest iz nižjih slojev izogibali tako iz estetskih kot iz zdravstvenih razlogov. Revežem namreč tudi v srednjem veku življenje ni prizanašalo.

Rekreativni aspekti oblasti

Zelo prepričljivo — nogometni komentatorji bi rekli suvereno — je z legendami o rekreativnih aspektih srednjeveške izvršilne oblasti opravil nemški pravni zgodovinar Karl Schmidt v svojem spisu Jus primae noctis. Eine geschichstliche Untersuchung iz leta 1881.

S suverenostjo pa se je nekaj desetletij pozneje ukvarjal tudi Karlov soimenjak in rojak Carl Schmitt. Ta si je s svojimi razmišljanji o neomejenosti vladarjeve moči prislužil naslov Hitlerjevega dvornega pravnika in filozofa.

Schmitt je suverenost definiral kot pravico do razglasitve “izjemnega stanja”, ki v obrambi življenjskih interesov nacije odvezuje izvršno oblast vsakršnih pravnih obveznosti in omejitev. Ali z drugimi besedami: suvereni vladar se lahko v imenu naroda postavi nad zakone in z ljudmi počne, kar se mu zdi.

Zgodovina je pokazala, da je Ausnahmezustand, kot je Schmitt poimenoval svojo interpretacijo suverenosti, Hitler razumel precej na široko in je ni omejeval samo na pravico do onegavljenja s podložnicami.

Omejena suverenost kot korak naprej

Schmittova in Hitlerjeva suverenost je dobila sodni epilog na nürnberških procesih. Ti so kot odgovor na nacistična grozodejstva v mednarodno pravo uvedli do tedaj nepoznan institut zločina proti človeštvu, kar je precej omejilo suvereno pravico držav, da z ljudmi pod svojo jurisdikcijo delajo kot svinja z mehom. Omejena državna suverenost, zaveza spoštovanju človekovih pravic in svoboščin in multilateralno mednarodno sodelovanje so postali temelj povojne ureditve sveta.

Še korak dlje so v omejevanju — ali če želite, združevanju suverenosti — naredile evropske države. Tako Evropska konvencija za človekove pravice kot Evropska unija temeljita na prenosu dela suverenih pravic z nacionalnih držav na nadnacionalna telesa. V luči zgodovinskih izkušenj je bil proces omejevanja nacionalne suverenosti razumljen kot civilizacijski korak naprej in investicija v varnejšo skupno prihodnost. To je bil tudi razlog, zaradi katerega je Evropska unija pred leti dobila Nobelovo nagrado za mir.

Problem nastane, ko se politika začne pretvarjati ali lagati, da je te cilje mogoče učinkoviteje doseči z gostilniškim šopirjenjem pred domačo publiko kot pa z mednarodnim sodelovanjem.

Navdih pri sosedih in ameriškem zetu

V zadnjem času je obsedenost z nacionalno suverenostjo ponovno v modi. Deloma je za to krivo pešanje zgodovinskega spomina, deloma pa površnost politike pri spoštovanju lastnih demokratičnih in humanističnih načel. To izkoriščajo tisti, ki se v imenu življenjskih interesov nacije postavljajo nad zakone in nad ljudi.

Čeprav mnogi ljubitelji suverenosti tudi pri nas iščejo navdih pri sosedih ali pri ameriškem zetu, je njihovim aspiracijam po mojem še bližje Severna Koreja — zagotovo najbolj brezkompromisno suverena država na svetu. Kim Jong-un ureja mednarodne odnose s sredincem. V Severni Koreji ni migrantov. Tehnične ovire na mejah so namenjene zgolj tistim, ki želijo iz države pobegniti. Severni Korejci, pa čeprav s praznimi želodci, lahko mirno spijo, saj vedo, da njihova kultura in identiteta nista ogroženi. Če jim kdo ponoči razbija po vratih, to gotovo ni begunec iz Sirije, ampak kvečjemu tajna policija.

Fetišiziranje nacionalne suverenosti

Sloveniji precej bližje je Velika Britanija. Ta seveda ni Severna Koreja, vendar z brexitom poučno ilustrira ekonomske, politične in družbene posledice fetišiziranja nacionalne suverenosti in politične zlorabe migracijskih izzivov.

Populizem interpretira suverenost kot pravico do samovolje in sebičnosti. Na tuj račun in v lastno škodo. Takšno razumevanje suverenosti ovira napore za omejevanje globalnega segrevanja, zavrača iskanje racionalnih odgovorov na migracijske izzive in sesuva temelje globalne stabilnosti in varnosti.

Drugačno sliko dobimo, če suverenost razumemo kot merilo dejanske učinkovitosti vpliva države na lastno usodo. Vsaka država ima ne samo pravico, temveč tudi dolžnost do svojih državljanov, da stori vse, da na svojem ozemlju zagotovi varnost in javni red in poišče učinkovite odgovore na ekonomske, družbene in varnostne izzive, med katerimi je gotovo tudi urejanje migracij.

Problem pa nastane, ko se politika začne pretvarjati ali lagati, da je te cilje mogoče učinkoviteje doseči z gostilniškim šopirjenjem pred domačo publiko kot pa z mednarodnim sodelovanjem.

Veliki nacionalisti iz majhnih držav pozabljajo na sebičnost in brezobzirnost unilateralnega sveta. V džungli, kjer pravila določa največji in najmočnejši orangutan, ni konsenzualnih mednarodnih odnosov.

S klirinškim dolgom prikšeftana topnjača

Populistično rušenje mednarodnih institucij in mehanizmov, ki jih je svet vzpostavil po zgodovinski izkušnji s suverenostjo à la Carl Schmitt, je še posebej nevarno za majhne države, kot je Slovenija. Preprečuje jim, da bi z mednarodnim sodelovanjem in pravom krepile svojo dejansko suverenost in učinkovito zaščitile svoje interese, svojim državljanom pa zagotovile dolgoročno varnost, svobodo in gospodarski razvoj.

Našo prihodnost ogroža politika, ki ima sama najbolj polna usta varnosti in domoljubja. Veliki nacionalisti iz majhnih držav pozabljajo na sebičnost in brezobzirnost unilateralnega sveta. V džungli, kjer pravila določa največji in najmočnejši orangutan, ni konsenzualnih mednarodnih odnosov. Za majhne države v takšnem svetu ni sveč in romantike, je samo še suverena pravica večjih in močnejših, da si vzamejo, kar menijo, da jim pripada. Z drugimi besedami: brez mednarodnega prava, institucij in sodelovanja se nam lahko zgodi, da bosta naša suverenost in varnost odvisni od bojne moči preplačanih oklepnikov, slabo obute vojske in rabljene, s klirinškim dolgom prikšeftane topnjače.

Spoštujem vojsko, še posebej, če ji poveljuje ženska. Ampak poskusimo najprej z inteligentnejšo politiko in angažirano diplomacijo.

Ko nacionalisti začnejo rožljati s suverenostjo, refleksno stisnem bedra in se poskušam spomniti, za koliko dni imamo hrane v kleti.


Opomba: Tekst je bil prvotno objavljen v tiskani izdaji v torek, 4. decembra, in na spletni strani Večera v ponedeljek, 3. decembra 2018, pod naslovom Gremo mi po svoje?. Verzija na Fokuspokusu je editirana. Objavljeno v dogovoru z uredništvom in avtorjem.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na [email protected]
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE