Moji mediji po 30 letih? Fanatizem, angažma, morala. Vaša šalca čaja.

3.12.2018 / 06:08 1 komentar
Če sem svojemu cehu kdaj kaj zameril, sem mu zameril to, da preveč ugiba, kaj bo publiki všeč, in se preveč prilagaja.
NAROČI SE PRIJAVI SE

Ko sem se sredi 80. let prejšnjega stoletja — in sredi 20. svojega življenja — ne ravno premišljeno, a ne brez tehtnih razlogov odločil za kariero v medijih, si niti v sanjah nisem mislil, da bo nekega dne vse tako zelo drugače in ne več tako rožnato.

Pa ne, da takrat ne bi imel sposobnosti predvidevanja ali da bi bil za razliko od drugih nepoboljšljiv optimist. Ne, ne, takrat je res zgledalo vse super. Novinarstvo je bilo poklic, ki je človeku dajal tako osebno zadovoljstvo, zadoščenje, dostojanstvo in morda celo ugled — kot tudi občutek, da v življenju dela nekaj družbeno pomembnega in smiselnega in koristnega tudi za druge.

Toda zakaj imam danes, po več kot tridesetih letih vsega skupaj poln kufer?

Entertainer ali zabavljač

Globoko v sebi sicer še vedno mislim, da je novinarstvo pomembno, smiselno, koristno, ne daje mi pa več zadoščenja in občutka samoizpolnitve.

Ali naravnost povedano: vseeno mi je. Ne vidim več prepričljivega razloga, zakaj bi se ukvarjal s tem poklicem — ali vsaj ne drugega razloga razen tega, da to pač znam in obvladam.

Moram pa tudi povedati, da že od vsega začetka, odkar to delam, gledam na svoj poklic ne kot na neko vzvišeno poslanstvo, temveč kot na majhen, oseben, ne preveč pomemben, četudi ne nepomemben prispevek k družbenemu mozaiku kulture komuniciranja.

Nikoli se nisem čutil poklicanega spreminjati stvari in svet na bolje. Nikoli nisem živel v iluziji, da je moja medijska udeležba pri zadevah javnega pomena kdo ve kako nujna. Vedno mi je šlo samo za to, da v okviru svojega poklica — ki je bolj izbral mene kot jaz njega — povem, kar mislim, in potem pač drugim, bralcem prepustim, kakšne zaključke bodo iz tega potegnili (če jih tema slučajno zanima).

Zato sem se vedno imel bolj za entertainerja — da ne rečem po slovensko zabavljača. Vedno sem dosledno skrbel za to, da sem do česarkoli, o čemer sem pisal, ohranjal distanco. V tem smislu, da sem dajal vsaj med vrsticami, če že ne eksplicitno, vsakomur vedeti, da to, o čemer pišem, ni moja stvar in da nimam nič za bregom — da pa sem slučajno šel mimo in se ob to in to spotaknil.

Mea culpa

Ampak da ne bo pomote, nikogar razen sebe za to ne obtožujem: sam sem si kriv za svoje izgubljene iluzije glede medijev. Mea culpa, prav mi je.

Spremembam v teh tridesetih letih sem se prilagodil le deloma. Ni mi bilo težko prešaltati s pisalnih strojev na računalnike. Ni se mi bilo težko preseliti s papirja na ekran. Z odprtimi rokami sem sprejel družbena omrežja. Sprijaznil sem se celo z dejstvom, da je v medijih dandanes x-krat manj zaslužka kot nekoč.

Priznam, seveda sem jezen na neidentificirane kolege po vsem svetu, da s(m)o po adventu interneta ljudi dolgo, predolgo navajali, da so medijske vsebine brezplačne ali skorajda zastonj.

Sicer pa ne gojim zamer ne do tehnološke usode in ne do socialnega napredka, da je v zadnjih desetletjih po eni strani vse tako dostopno — in da niti ne vemo več dobro, kaj je sploh to medij in/ali medijska vsebina —, kot tudi po drugi, da ima vsakdo pravico in možnost, da se oglaša na enak način kot pred našim štetjem jaz in posvečena kompanija gatekeeperjev iz tega faha.

Psihologija današnje publike

Vsemu temu sem se zlepa ali zgrda in rad ali nerad prilagodil — ampak sem se vendarle. Samo nečemu se nisem in se tudi nočem: psihologiji današnje publike. Temu fanatizmu, s katerim nam danes sledijo in po katerem nas presojajo ter cenijo ali zaničujejo. In temu aktivizmu, ki ga od nas pričakujejo ali celo zahtevajo.

Pravzaprav bi moral reči, da se nočem prilagoditi psihologiji današnjih medijev samih. Ne da publika s tem nima nič. A če sem svojemu cehu kdaj kaj zameril, sem mu vedno zameril to, da preveč ugiba, kaj bo publiki všeč, in se temu preveč prilagaja.

To se mi zdi bistvena in najusodnejša med vsemi spremembami, do katerih je prišlo v teh desetletjih, odkar sem padel v medije. Ta fanatizem, aktivizem, angažma, absolutizem — to mi gre na živce. To prepričanje v nekaj, v karkoli, ne samo v svoj prav, to moraliziranje, to pripisovanje vsega najslabšega, ta dezinhibiranost in hudobija, neomajnost — to res ni zame. To ni več moja šalčka kave.


Opomba: Kolumna je bila prvotno objavljena v tiskani izdaji Večera v nedeljo in na spletni strani Večera v nedeljo, 2. decembra 2018, pod naslovom Stanje stvari: To ni več moja šalčka čaja. Verzija na Fokuspokusu je editirana.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na suport@fokuspokus.si
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE