Vam je življenje pretežka naloga? 200 pravil Sándorja Máraija. [odlomek]

2.12.2018 / 06:08 Komentiraj
Bivati, jesti, piti, spati, biti bolan, zdrav, ljubiti, se dolgočasiti, pripravljati na smrt, sprijazniti z življenjem.
NAROČI SE PRIJAVI SE

Knjigo zeli za dušo in telo, ki je izšla pri založbi Totaliteta, je Sándor Márai napisal leta 1943 in posvetil svojim filozofskim vzornikom. 

Sándor Márai se je rodil leta 1900 v plemiški družini. Mladost je preživel v Frankfurtu, Berlinu in Parizu. Delal je kot novinar in pisal tudi v nemščini. Po vrnitvi v Budimpešto je za svoj ustvarjalni jezik spet izbral madžarščino.

V 30. letih se je z izpiljenim realističnim slogom uveljavil kot pisatelj, kot novinar pa je zavzemal odločno stališče proti nacizmu. Po vojni je kot nasprotnik komunističnega režima emigriral v Italijo in nato v ZDA — kjer je leta 1989 po ženini smrti storil samomor.

Máraieva dela so bila na Madžarskem dolgo prepovedana, ponovno so ga odkrili šele v začetku 90. let. Danes ga prištevajo med najpomembnejše madžarske pisatelje. V slovenščino so prevedeni romani Sveče so dogorele, Ljubimec iz Bolzana in Esterina zapuščina.

27. O tem, da moramo živeti tudi s srcem

Živeti moramo tudi s srcem, s tistim drugim življenjskim ritmom, ki je skrivnostnejši, bolj prikrit in ga je težje spoznati kot red svetovnih tokov. Tisti, čigar srce z voljnim ritmom bije osemdeset udarcev na minuto, naj ne poskuša živeti na način maratonskih tekačev. Zmeraj moramo slišati Morsejeve znake našega telesa in značaja, ta krhka in odločna sporočila, ki določajo pravo mero našega življenja. Tisti, čigar čute je oslabila častihlepnost in strast, ne sliši več teh glasov. Tak človek živi proti svojemu telesu, duši in ritmu sveta; živi na človeku nespodoben način, torej bo nečloveško kaznovan.

35. O resnični potrebi

Več, veliko več živi s travami, rastlinami, sadjem. Manj, veliko manj z mastnim in črnim mesom! Vsak dan jej veliko rib in rženega kruha. Čez dan nikoli ne pij nobene alkoholne pijače, če pa že, samo zvečer, samo po obroku, samo čisto vino, nikoli nič drugega ali ob drugem času. Če si en dan pil vino, se naslednjih štiriindvajset ur ne dotakni vinskega kozarca. Prisluhni šumenju svoje krvi, ko si z iskreno željo želi spojiti se z utripom krvi drugega telesa. Obrni se proč od vseh priložnostnih skušnjav. Zavedaj se, kdaj si zares nekaj želiš ti sam, tvoje telo, tvoj okus, tvoj temperament, in kdaj si lačen, žejen ali zgolj čutno radoveden iz požrešnosti, nečimrnosti in dolgčasa. Živi po resničnih potrebah svojega telesa in v skladu z značajem.

51. O tem, da živimo po meri človeka

Si preutrujen, da bi živel? Ja, nekega dne čutiš, da si se s tem, ko si se rodil na ta svet kot človek, zavezal preveliki nalogi. Bilo je preveč napora, nepredvidljivosti, sovražnosti, podlosti, brezupnosti, bilo je preveč nalog, preveč trpljenja, razočaranja. Toda mar ne misliš, ne čutiš, da je prav ta brezupnost, ta “preveč” dal smisel tvojemu življenju? Ne čutiš, da je bila to tvoja osebna naloga? Ne čutiš, da te je narava, ki tako brezglavo pretirava in zapravlja, počastila s tem, da te je ustvarila kot človeka in tvojo nalogo na zemlji opredelila po meri človeka? Kaj drugega si lahko, kot utrujen? To je bila tvoja naloga: da živiš in se utrudiš.

Sándor Márai (1900–89)

59. O prijateljstvu

Ni človeškega odnosa, ki bi bil ganljivejši in globljiod prijateljstva. V odnosu med zaljubljenci, ja, še v odnosu med starši in otroki je toliko sebičnosti in nečimrnosti. Le prijatelj ni sebičen; sicer ni prijatelj. Le prijatelj ni nečimrn, ker vse dobro in lepo želi za svojega prijatelja, ne zase. Zaljubljenec zmeraj nekaj želi, prijatelj za sebe ne želi ničesar. Otrok si zmeraj želi nekaj dobiti od staršev, hoče prekositi svojega očeta; prijatelj ne želi dobiti ničesar, niti prekositi nikogar. Ni skrivnejšega in plemenitejšega darila v življenju, kot je redkobeseden, razumevajoč, potrpežljiv in požrtvovalen prijatelj. In ni redkejšega. Ko je Montaigne premišljeval o tem, kar čuti do La Boétie, je rekel: “Bila sva prijatelja … Ker je on bil on in jaz sem bil jaz.” Seneka je nekoč napisal Luciliju: “Tisti, ki je prijatelj, ljubi, toda tisti, ki te ljubi, ni vedno prijatelj.” Ta ugotovitev je več kot natančna: to je že resnica. Vsaka ljubezen je sumljiva, ker v njenem pepelu tli sebičnost in skopuštvo. Le naklonjenost prijatelja je nesebična, v njej ni niti koristoljubja niti igranja s čustvi. Prijateljstvo je služenje, odločno in resno služenje, največja človeška preizkušnja in vloga.

105. O vznesenosti in sanjarjenju

Tvoje vedenje v odnosu do sveta in življenja naj bo brez patetike in brez sentimentalnosti. Za delo in ustvarjanje pa je potrebno tudi drugo: potrebno je sanjarjenje, zanos in vznesenost, potreben je tudi čustveni presežek. Velikih stvaritev ni mogoče ustvariti samo s trezno glavo, jih na papirju izmeriti s šestilom; tako kot ne gre ustvarjati samo s špekulacijo, se ne da niti otroka narediti po načrtih s svinčnikom na papirju. Za ustvarjanje so potrebni občutek, strast, predanost in izliv. Katoliška vzgoja v duši pusti veliko domišljije in čustev; takšna duša morda težkih in začetnih preizkusov vsakdanjika ne prestaja najbolje – čustva jo prevzamejo – bo pa kasneje dovzetna za izzive ustvarjanja. Protestantska vzgoja uči neobčutljivosti in fatalizma ter je morda uporabnejša za vsakdanjo rabo. Resda zavedanje fatalizma lahko poskrbi za trdokožnejše življenje, redkeje in s težavo pa ustvarja velika dela. Zato ob ponedeljkih in torkih, ko je treba pokopati svoje ljubljene ali se bojevati s predrznimi nasprotniki, ostani trden in hladen; toda ko ustvarjaš, si drzni sanjati in se ne boj vznesenosti.

131. O pogostitvi

Biti gost je eno najboljših in najbolj utrujajočih ujetništev. Zaman pravijo domači: “Pri nas gost dela to, kar želi! Vstane in leže, ko želi! Jé, kar si želi! Ne ozira se na domače!” V resnici gostje in domači ne delajo nič drugega, kot da se od jutra do večera ukvarjajo drug z drugim, so pozorni na želje in način življenja drugega, se prilagajajo drug drugemu. In vendar so domači svobodnejši, ker so doma, na gosta delujejo s strahovlado nekega izoblikovanega reda, gost se je od jutra do večera primoran vesti, kot da bi delal to, kar želi, medtem ko v resnici ne dela nič drugega, kot se prilagaja domačim. Še posebej brezobzirno je, če nekoga povabijo na celodnevno ali večdnevno bivanje na podeželju. To je napad na okus, navade, čas, delo in ustaljen red svobodnega človeka. “Ne prinesi nič drugega kot pižamo in zobno ščetko!” pravijo domači; in glej, po dnevu ali dveh so te že izgnali iz tvojega življenja, ti odvzeli svobodo dejanj, celo svobodo razmišljanja. Biti gost pomeni biti ujetnik. Izjemno velika duhovna brezobzirnost in sebičnost je nekoga povabiti na obisk. Že sprejem enega povabila na večerjo je nadvse težavna, dolgočasna in utrujajoča obveznost. Najprimerneje je srečati se s prijatelji v gostilni, zvečer ob devetih, nato oditi domov ob enajstih, potem ko je vsak poravnal svoj račun. Vse drugo je napad in sebičnost.


Sándor Márai: Knjiga zeli za dušo in telo. Prevedla Timea Kočiš. Oblikovanje: Domen Fras. Založba Totaliteta, 2018. ISBN: 978-961-94315-7-3, cena: 24€. Knjigo lahko naročite na tej povezavi.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na suport@fokuspokus.si
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE