Tišina v času hrupa od 4’33” do večnosti

30.11.2018 / 06:08 Komentiraj
Privoščite si tišino z branjem. Razmišljam, da bi Kaggeja kupila za darilo tistim, ki tišine ne marajo ali se je bojijo.
NAROČI SE PRIJAVI SE

Odpravila sem se v Lutkovno gledališče Ljubljana. CoFestival mi je ljub, njegovi snovalci so moji nekdanji kratkoročni delodajalci. Grem zaradi dobrih starih časov, sem si rekla. Grem zaradi koreografske revolucionarke Lucinde Childs.

Plesni kvartet, trio in dva sola Bombažni preplet, Katema, Rondo vznak in Poseben kolut so nastajali od 1973 do 1978. S temi plesnimi in minimalističnimi vinjetami se je vrnila po premoru. Vmes je začela delati s skladateljem Philipom Glassom in režiserjem Robertom Wilsonom. Tako je nastala opera Einstein on the Beach. The rest is history. Einstein je legendarna mojstrovina sodobnih scenskih umetnosti.

Tako smo v soboto zvečer gledali njena zgodnja dela. Štiri plesalke, oblečeno v belo. Hlače in majica. Vse, kar so delale, je bilo to, da so … — hodile. Kratko-malo so se gibale. Tu in tam kak plesni obrat. V tišini.

Bele hlače, bela majica

“Zanimajo me preprosta gibalna gradiva in načini, kako bi se jih dalo urediti tako, da bi jih gledalec v vsakem trenutku videl iz drugega zornega kota. Gre za vprašanje, kako preprečiti gledalcu, da bi karkoli gledal na en sam in izkljujoč način,” je Lucinda Childs razložila v intervjuju, ki smo si ga ogledali pred dvorano. Ni zgodbe, ni ilustrativnosti, ni informacij. Samo hoja, samo urejeno geometrično gibanje.

Če mislite, da je to enostavno narediti, namreč to, kar so delale plesalke, se motite. To je najtežje, zmorejo ga samo mojstri veščine, znanja in fleksibilnega razuma. Je pa za gledalca fantastično in sproščujoče. Gledala bi jih lahko ure in ure.

Najprej sem še štela korake, merila prehojene diagonale in premice. Potem sem se prepustila. Že dolgo nisem šla tako spočita in sveža s predstave. Morala sem v gledališču gledat navidez vsakodnevno hojo, da sem si odpočila, nič mislila, se zgolj prepustila.

Prazvok

Potem sem šla na Slovenski knjižni sejem na pogovor o knjigi Tišina v času hrupa norveškega pisatelja, založnika in raziskovalca Erlinga Kaggeja, ki je v prevodu Valentine Smej Novak izšla pri Založba Vida. Povzpel se je na vse tri vrhove sveta: južni in severni pol in Mount Everest.

Bojana Leskovar se je pogovarjala z glasbenikom Boštjanom Perovškom, s psihiatrom in psihoterapevtom Gorazdom Mrevljetom in fizikom Miho Ravnikom. Kakšna ironija, sem si mislila: pogovor o tišini na hrupnem sejmu! Kmalu sem na to pozabila. Na hrup, namreč.

Perovšek je v zvezi s tišino omenjal Johna Cagea. Cage je rekel, da je glasba vse, kar delamo — in med drugim skoponiral 4’33” — štiri minute in triintrideset sekund dolgo tišino. Izvajali so jo tudi v živo. Skladatelj sam in mnogi drugi, pa tudi simfonični, komorni orkestri in druge zasedbe.

Na pogovoru sem slišala, da v vesolju ni tišine, ampak je prazvok. Ali tudi, kaj vse pomeni tišina v psihoterapiji. Skratka, o pomenu in pomembnosti tišine. Krasen pogovor, ki me je utrdil v sobotnem miru.

50 dni po Antarktiki

Ko sem se lotila branja Tišine — pol knjige sem si podčrtala —, sem ugotovila, da se ne bi mogla bolj strinjati. Kagge piše o pomembnosti čudenja. Da ga imajo njegovi najstniški otroci vedno manj, imajo pa zato pametne naprave, ki jim tešijo radovednost.

Toda zato so otroci vedno manj otroški in vedno bolj odrasli. V njihovih glavah je več ambicij kot vprašanj. Piše tudi o niansah snega — ne, ne obstaja samo ena bela barva — in o tem, kako je 50 dni hodil v tišini po Antarktiki. Težje od hoje in tišine so bile prve besede na cilju, čeprav je bilo vprašanje preprosto: “Kako si?” 

Kagge dodaja: “Verjamem, da potrebujemo kraje, ki niso popolnoma raziskani in normalizirani.” Da je se treba včasih izklopiti. Da razume ljudi, ki pletejo, varijo pivo in cepijo drva. Da je osnovno stanje možganov kaos. Da hrup zasvoji, aplikacije pa ustvarjajo odvisnost in izolacijo. Izobilje aktivnosti in izkustvena revščina — čeprav smo še bolj učinkoviti. Razum je širši od neba.

Ne bom vam odkrila vseh njegovih korakov do tišine. Zame je dovolj, da pred spanjem preberem nekaj strani knjige. Ne, Erling Kagge ne pridiga, ne ponuja hitrih korakov, ni new-age kič in pompozna praznina, ampak preprosta in človeška knjiga. Kot tišina.

Če ne drugače, si tišino v času hrupa privoščite z branjem knjige. Razmišljam, da bi jo za darilo kupila tistim, ki tišine ne marajo ali se je bojijo — ali si je ne morejo privoščiti.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na [email protected]
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE