Morda pa so moški premalo očetje in ne ženske preveč matere?

27.11.2018 / 06:08 1 komentar
Feminizem vodi v maskulinizem. Škoda. Bomo še naprej navijali za posameznika in njegovo osvobojenost — in osamljenost.
NAROČI SE PRIJAVI SE

Chloé je na Fokuspokusu v soboto objavila super tekst z naslovom — in hkrati osrednjo poanto — Biti mama je za luzerke. Dodajam še svoj komentar. Pritrdilni komentar.

Nisem ženska, zato za modrovanja glede ženskih občutij in pričakovanj nimam potrebnih kompetenc. A ker lahko moja razmišljanja presojajo tudi ženske, ki te kompetence imajo, sem tozadevno povsem pomirjen. Oziroma: pomirjen bom, če se bodo ženske, ki se z mojim zapisom ne strinjajo, na to odzvale.

Kot pravi Chloé, s poudarjanjem zgolj zaposlitvenih, kariernih in političnih (ne)možnosti žensk feministke delajo škodo ženskam, ki bi rade bile matere. To pa je, domnevam, večina žensk.

Res je: s poudarjanjem ekonomske in politične emancipacije žensk lahko nevede in/ali nehote degradiramo vrednoto in status materinstva.

Delegitimizacija ženske želje

S čim lahko naredimo ženskam večjo škodo kot s tem, da njihovo veliko željo delegitimiziramo? S čim, če ne s tem, da kot legitimni cilj žensk najprej definiramo njeno samostojnost?

Od kod ideal samostojnosti nastopa kot obča in nepreizpraševana vrednota?

Ameriški moralni psiholog Jonathan Haidt pravi, da je zahodna mentaliteta — še posebej v primerjavi z nezahodnimi, odnosnimi, holističnimi — tipično individualistična, atomistična, abstraktna.

Razloge za to bi lahko iskali v tem, čemur radikalni feminizem in dekonstruktivizem pravita falogocentrizem — oblikovanje pomenov s strani moških, moških konceptov kot abstraktne, platonske ideje.

Samostojne entitete, ki jih lahko mislimo posebej, kot čiste bitnosti — na primer posameznik — lahko zato opredelimo kot proizvod atomistične, falogocentrične miselnosti.

Zakaj je torej ženska (karierna, politična) emancipacija oz. “osamosvojitev” dojeta kot temeljni cilj feminizma? Se skozi oči pravkar povedanega ta cilj ne izkaže kot nekaj, kar ni v skladu s prizadevanji žensk?

Za ženski feminizem

Kaj pa če je človek kot neodvisni posameznik produkt tipično zahodnega, abstraktnega, moškega miselnega sistema in zato vreden (feministične) kritike? Kaj pa če ne gre za to, da se ženske pretežko uveljavljajo v javnem življenju? Kaj pa če gre prej za to, da se moški uveljavljajo preveč zlahka? Kaj pa če premalo poudarjamo očetovsko, družinsko vlogo moških? Kaj pa če so moški premalo očetje in ne ženske preveč matere?

Kaj pa če bi si ženske želele bolj odnosno filozofijo? Holistični pristop, pri katerem posameznikove (domnevne) samostojnosti in osvobojenosti ne bi videli nujno kot vrednoto, ampak prej kot odpad od organske celote — družine, skupnosti, odnosa …?

Ne razumem, zakaj glavni tokovi feminizma jezdijo na valu vrednot samostojnosti, celo popolne osvobojenosti posameznika izpod vsake nadvlade simbolnih ali družbenih struktur.

Nekatere veje radikalnega feminizma zato — povsem v duhu ideologije posameznika kot osrednje družbene kategorije — zahtevajo monetizacijo družinskih odnosov. Zahtevajo, da se aktivnosti, ki jih ženske počnejo doma (vzgoja, skrb za otroke itd.), monetizirajo — torej da zanje ženska dobi plačilo.

Iz marksistične teorije vemo, da se mezdni delavec s prodajo ne izdelka, temveč lastne delovne sile odpove lastninski pravici do izdelka in s tem odtuji od produktov svojih rok.

Ali ne bi mogli podobnih zakonitosti prenesti na prodajo delovne zmožnosti za vzgojo in skrb za otroka? “Plačan(a) sem bil(a), zato do otroka onkraj svojega skrbniškega dela nimam posebnih pravic (ali dolžnosti), tudi moj odnos do njega je striktno instrumentalen. Moj otrok pravzaprav ni ‘moj otrok’. Preden sva ‘jaz in moj otrok’, sem ‘jaz’.”

Striktno ločevanje

Ne, resnični radikalni feminizem bi se moral zavzemati za striktno ločevanje med odnosi, ki so tako sveti, da vanje ne sme posvetiti niti najmanjši žarek instrumentalne ekonomske logike. Za ločevanje med odnosi, za katere dopuščamo določeno abstrakcijo in instrumentalizacijo (npr. tržna razmerja med kupcem in proizvajalcem, delodajalcem in delojemalcem).

Po drugi strani pa je vendarle res: morda bi ravno s finančnim ovrednotenjem materinstva (in očetovstva) sistemsko omogočili, da starši več časa posvetijo svojim otrokom?

A kot rečeno, pri artikuliranju teh ukrepov je potrebna velika občutljivost, saj se je treba na vsak način ogniti retoriki avtonomije v nečem tako organsko povezanem, kot so odnosi med staršem, še posebej materjo, in otrokom.

Naj zaključim. Res mi ni jasno, zakaj se feministična emancipatorna agenda tako močno naslanja ravno na koncepte, ki so produkt falogocentričnega opomenjanja sveta, kakršen je recimo “avtonomni posameznik”.

Eden najverjetnejših — in, mimogrede, neznanstvenih — odgovorov je ta, da zato, ker signifikantnih bioloških razlik med dojemanjem moških in dojemanjem žensk ta agenda ne priznava. Zato tudi avtonomni posameznik ne more biti posebno moška pogruntavščina.

Radikalni feminizem v tem smislu vodi v radikalni maskulinizem. A ker med moškimi in ženskami menda ni razlik, je tudi maskulinizem nemogoče prepoznati kot nekaj tipično moškega. Škoda. Bomo pač še naprej enoglasno navijali za posameznika in njegovo čez vse cenjeno osvobojenost — in osamljenost.


Opomba: Tekst je bil prvotno objavljen na avtorjevem blogu Mak & menuet v soboto, 24. novembra 2018, pod naslovom Feminizem, ki ne mara materinstva. Verzija na Fokuspokusu je editirana. Objavljeno s privoljenjem avtorja.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na suport@fokuspokus.si
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE