Boj se kapitalistov. In žensk, ki imajo moč.

27.11.2018 / 06:10 4 komentarji
Slovenski lastniki kapitala in gospodarstveniki, predvsem pa lastnice in gospodarstvenice, hočejo kritikom zapreti usta.
NAROČI SE PRIJAVI SE

Ni se mi še zgodilo, da bi bila kakšna moja kolumna takoj po objavi umaknjena. Pa sem pisala že marsikaj in o marsičem. O politikih. In drugih pomembnežih. O pomembnih, celo občutljivih rečeh. Niti takrat, ko sem napela strune do konca, ni na urednike, ki so tekst objavili, nihče tako pritiskal, da bi morali tekst umakniti.

To pa se je vendarle zgodilo, ko je bila pred dvema tednoma objavljena moja kratka analiza logike delovanja ženske oblasti [14.11. v Delovi prilogi Ona, op. Fp]. Ki sem jo ilustrirala s primerom generalne direktorice GZS ge. Sonje Šmuc. In njene pripombe o “bogatih revežih”.

Seveda sem se z umikom teksta strinjala. Zadnja stvar, ki jo želim komurkoli povzročiti s svojim pisanjem, so težave. Nič, kar sem kadarkoli napisala, se mi nikoli ni zdelo tako pomembno, da bi moral kdo imeti zaradi tega težave.

Metapozicija ne obstaja

Z veseljem sem se skratka strinjala z umikom napisanega. Pa ne iz konformizma. Ali strahu. Ali česa podobnega. Ampak preprosto zato, ker vem, da nihče ne stoji na metapoziciji. Tudi jaz ne. Ker takšne pozicije ni. Ker nihče ne vidi in ne razume stvari na edini možni in pravilni način. Ker tudi takšnega videnja in razumevanja ni. So samo različne pozicije. In različno razumevanje stvari.

Različna razumevanja je treba vzeti na znanje. Tako kot vzamemo na znanje, da hiša iz vsakega zornega kota izgleda drugače. Če jo hočemo videti kot celoto, moramo te različne zorne kote združiti. In se zavedati, da je tudi ta celota najverjetneje samo začasna sinteza. Ki jo bo čas povozil. Kot pač povozi vse. Vsaj vse tisto, za kar smo v nekem trenutku prepričani, da vemo. Stoprocentno vemo.

Ribarjenje v kalnem, vključno s populističnim vzbujanjem strahov, je jedro slovenskega desnega populizma. Zato poskušajo preprečiti kakršnokoli ureditev begunskega vprašanja. Točno to počne slovenska desnica. Ki bi se je zaradi njene logike in praks morali resnično bati.

Desnica ribari v kalnem

Zato je treba jasno povedati, da so tisti in tiste, ki so uredništvu grozili z najrazličnejšimi sankcijami, če mojega teksta ne bodo umaknili, naredili usodno napako.

Pa ne zame. Ampak zase. S tem svojim ravnanjem so namreč javno povedali zgodbo. O sebi. Zgodbo, ki bi jo moral vsak, ki si želi, da bi si o njem mislili vsaj malo dobrega, zamolčati. Ali se vsaj delati, da o njej molči. 

Ne, ne gre za svobodo govora. Ali za kakšno drugo svobodo. Ali svoboščino. Gre za nekaj povsem drugega. Gre za potrditev mojih teoretičnih hipotez. Tistih, ki zadevajo vprašanje, koga bi se morali v Sloveniji res bati.

Kot že veste, je moj odgovor na vprašanje, koga bi se v Sloveniji morali bati, da to nikakor niso migranti. In begunci. Za katere slovenska desnica noče, da bi jim mednarodna skupnost uredila status.

Razlog je jasen: če so stvari urejene, potem ni mogoče ribariti v kalnem. Ribarjenje v kalnem, vključno s populističnim vzbujanjem neutemeljenih strahov, pa je jedro slovenskega desnega populizma. Zato poskušajo preprečiti kakršnokoli ureditev begunskega vprašanja.

Točno to trenutno počne slovenska desnica. Ki bi se je zaradi njene logike in praks morali resnično bati. Enako, kot bi se morali resnično bati tudi vseh tistih, ki takoj, ko kdo odpre kakšno neprijetno vprašanje, posežejo po represivnih ukrepih.

Nevarnosti ženskega principa vladanja

Kot so pokazale reakcije na mojo kolumno o Sonji Šmuc kot ilustracijo nevarnosti ženskega principa vladanja, bi se v slovenski družbi morali bati vsaj še dveh skupin ljudi: lastnikov podjetij oziroma kapitalistov — in seveda žensk, ki imajo moč.

Šmucova, ki zastopa interese slovenskih gospodarstvenikov, je samo ilustracija te neustrezne logike. Logike kapitalistov. Ki takoj, ko jih kdo kritizira, mislijo, da je treba kritikom zapreti usta. Ali jih celo kar odstraniti. V duhu represivnih čistk. O katerih imajo takrat, ko jih izvaja nekdo drug, seveda odklonilno mnenje.

Ampak čistke kot metoda jim pridejo prav takoj, ko hočejo z nekom obračunati sami. Ko je treba utišati njihovega kritika, začnejo groziti. Z vsem. S čimerkoli. Vse pride prav. Vsega se poslužujejo. Samo, da dosežejo cilj. Da jih nihče ne bi kritiziral. Kritikom je treba zapreti usta. Z vsemi sredstvi. Ker cilj, kot vedno, posvečuje sredstva.

Gospodarski centri moči so pomembna jedra družbeno nevarnih praks. Zato se jih moramo bati. Tako kot se moramo bati žensk, ki imajo moč. O čemer tu ne bom znova pisala. Da se ne bom ponavljala.

Totalitarne prakse

Tisti, ki posegajo po takih ukrepih, ne vedo, da je njihovo delovanje ne več ne manj kot javni dokaz za njihovo totalitarnost. Njihovih totalitarnih praks. Ki bi se jih moral vsak, ki dá nekaj nase, izogibati. In izogniti. Vedno, kadar se lahko. In možno se jim je izogniti vedno. Brez izjeme. 

Slovenski lastniki kapitala in gospodarstveniki, predvsem pa lastnice in gospodarstvenice, tega očitno ne razumejo. Zato hočejo kritikom zapreti usta. Jih odstraniti. Da bi to dosegli, uporabljajo grožnje. Pritiske. In ostalo. Kar jih javno uvršča ne samo na stran tistih, ki ničesar ne razumejo. In tistih, ki se ne znajo obnašati. Ampak tudi na stran tistih, ki nimajo nikakršnih zadržkov pred tem, da z grožnjami dosežejo svoj cilj.

S tem potrjujejo mojo tezo, da so gospodarski centri moči pomembna jedra družbeno nevarnih praks. Zato se jih moramo bati. Tako kot se moramo bati žensk, ki imajo moč. O čemer tu ne bom znova pisala. Da se ne bom ponavljala.

Stavba Gospodarske zbornice Slovenije na Dimičevi ulici v Ljubljani. — [Fotografija: Sadar Vuga Arhitekti]

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na suport@fokuspokus.si
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE