Dead Kennedys? Ne, Led Zeppelin? No, Motörhead. Sama fucking prilagajanja.

26.11.2018 / 06:08 3 komentarji
Največja ironija življenja je, da ti kot mulcu vsi govorijo, da ne boš večno mlad, ti pa misliš, da starci nimajo pojma.
NAROČI SE PRIJAVI SE

Sem hotla pisat spet o smrti (ne vem zakaj eni tok radi sam o smrti pišemo), ker je pač spet nekdo umrl. Ne moj frend, ampak pač nekdo. In ker sva poznala vse skupne ljudi, je bil cel teden tak:

“A si slišala zanjga?”

“Ja, sem, ja. Groza. Sem vedla, da je slabo, ampak ne tok slabo.”

“Jaz bom tud kmal šel,” mi reče en drug. Sej to jaz že skoz pišem. Čeprov mam čez tri dni rojstni dan, še vseen nisem tam. Ker pri takih nesmiselnih smrtih, sam zato, ker si šel čez življenje dvesto na uro, ti vedno da mislit.

Sebično najprej pomisliš nase: “Fuck, jaz tud tko živim.” Predvsem zato, ker dojameš, da res nimaš več 20 let. Živiš pa, kokr da jih maš 16.

Po 40. letu

Men se je po 40. letu res vse neki spremenilo. Vse me neki boli, vsa sem zakrnela, zadnjič me je še kičma zahvatila, sam zato, k sem hotla po sto letih posesat luknjo, kjer živim. Sam še teto menopavzo dočakam, pa bo čista zmaga.

Največja ironija življenja je ta, da ti kot mulcu vsi govorijo, da ne boš večno mlad, da bo enkrat drugač, ti si pa misliš, da ti starci nimajo pojma in kaj to neki nabijajo. Jaz bom za večno tak! Boš ja.

Starost sucks čist

Kot sem že enkrat nekje napisala, ne razumem, zakaj si vsi želijo dočakat visoko starost, če pa starost sucks čist. In pol ti ne pustijo it v miru, ker “ne jebemo evtanazije, ko vas bo vzel bog, vas bo pač vzel, če se pa sami ne morte prej ubit, pa ko vas jebe”.

Ampak dans ne bom pisala o morbidnih forah, ampak o ljubezni. No, ne glih o ljubezni, ampak o dveh butlih, ki si mislita, da sta si pač oh in sploh všeč.

Ko si star 15, te zanima sam, kok je kdo luštkan. Pri 25 ih tud. Pri skor 42 je pa tko:

“Jebeš luškan. Sam da nisi majhen. Pa da znaš bit dec. Pa tud pozoren. Da me znaš hendlat. Aja, da me skoz zabavaš, bog ne dej, da maš slab smisel za humor. Okej, za plačo te ne bom spraševala, ampak a je flet tvoj? Odplačan? Podedoval? Aha, super. Kok kvadratov? Pa da si največ 5 minut šetnje od mene. Uf, pozabla sem na pamet. Maš IQ izmerjen? Lepo, lepo, sicer nisi k jaz, ampak nek ti bude. Pa da me štekaš, ko zganjam histerijo, in da si nekonflikten. Pa na humor ne pozab.”

Džizs! In pol si res najdeš enga modela, k sprejema vso to tvoje čudaštvo in je še nor nate!

In dva taka butla kr naenkrat visita skor vsak dan skup pri enmu doma. Kr naenkrat spiš štirikrat na teden drugje. Čeprov ne hodimo, ampak se dobivamo — ker mi strelci nočmo slišat besede “z nekom sem skupi”. Takoj vidim dva štrika, zategnjena okol vratu. In pol se začne prilagajanje. S takimi malenkostmi, kot je jutranji obisk kopalnice. Al pa veceja.

Vojna in mir

Če si navajen živet sam, je kr jeba, ko ti za dobro jutro piska rita, ta drug si pa svoj ksiht ogleduje v ogledalu. Ven! Kaj pa uni z več otroki pa sam eno kopalnico? Pa sinkota, k je glih dojel, kaj je drkanje, pa ma sobo s sestro, pol pa s Hustlerjem zapravlja cele ure na veceju. Tebe pa glih srat.

Ni blo druge, kokr da sem popizdila in nardila novo pravilo pri bajti: “Ko gre en na skret in misli tam prebrat Vojno in mir, je dolžen prej drugemu povedat.”

Ni čudno,da me kliče diktatorka. Sem že začela s takimi: “Una jakna mi je všeč, una pa da je nimaš zraven mene. Pa uni fuzbalerski šali, tist tud ne bo šlo zraven mene.” Itak se sam smeje nazaj: “Ja, seveda.”

Ženske mamo neki v seb, da bi kr vse spreminjale pa po svoje krojile. Če bi mel pa kontra kakšno pripombo, bi šle pa že v luft. Me bi sam slišale, kaj nam paše.

Al pa muzka. On bi Dead Kennedys, jaz Led Zeppeline. Pol se najdeva pri Motörhead. Sama fucking prilagajanja. Pa kdo kaj rad je, pa kdaj kdo rad je, pa kdaj maš službo, pa kdaj mamo cajt, pa skoz neki.

Pustmo zdej smrt in ljubezen in vse to

Če si sam, je čist drugač. Ampak če si sam, pol tud ni ljubavnih telefonskih klicev, ni objema. Nobenga, k te gleda, kokr da si najbolj perfekten človek na svetu. Zdej pa povej, kaj je boljš.

Še eno pravilo sem mu dodala: in sicer, da me ne sme brat. Res sem pametna. Enmu, k dela vsak dan s knjigami, prepovedat, kaj bo bral.

Ker pol ma take: “Zakaj si skoz tok jezna? Zakaj si skoz tok žalostna.”

“Ne moreš ti tega razumet.”

Nakar nadaljuje, da je bral Creepyatrijo par dni nazaj na busu in se tok krohotal, da so ga vsi sam gledali. “Okej, reklamo mi lahk delaš, brat pa ne smeš.”

Po mojem mu je ful smešno, ko kdo pride po knjigo, on pa točno pozna un moj ta zares razčefuk.

Pustmo zdej smrt in ljubezen in vse to. Kmal mam rojstni dan in spet grem v njega brez veljavne osebne. Ker mi je tok odveč una Tobačna.

Ampak v petek sem šla na dve uradne jebe. Na prvi mi je ženska rekla, nej si jebem mater — “potekla vam je osebna, jaz vam ne morem pogledat skoz prste” —, na ta drugi pa “vas berem v Kraljih ulice, res dobr pišete”. In se ji je itak jebal za osebno. Bo treba jutr zrihtat to morijo od dokumentov. K da sem izbrisana.

Ampak začuda še diham. Zato bom za rojstni dan — boljš za unga “butlja”, da mi kej lepga kupi — za finish kr sebe citirala iz Creepyatrije:

“Pred svojim rojstnim dnevom pomisliš tudi, kaj si naredil od lanskega leta. Če si kaj napredoval. Ja, sem, ja. Iz petega na sedmi level v Farmvillu.”

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na suport@fokuspokus.si
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE