Biti mama je za luzerke

24.11.2018 / 06:08 3 komentarji
Rada bi videla, da bi bilo materinstvo in kariera tema feminističnih gibanj, ne pa spolno nevtralni zaimki, pridevniki.
NAROČI SE PRIJAVI SE

Odraščala sem v prepričanju, da je tradicionalna družina precenjena. Mama me je vzgajala sama, s pomočjo starih staršev, stricev, prijateljic in njihovih partnerjev. Predvsem pa sem se vzgojila sama, na ulici. Kot osebnost nisem rezultat samo enega okolja, temveč mnogih.

Nasplošno lahko rečem, da otroci, ki prihajajo iz netradicionalnih, morda celo problematičnih družin, marsikdaj zrastejo v boljše, srčnejše, pogumnejše, humanejše ljudi.

Čeprav se bo nekaterim bralcem zdelo, da zagovarjam tradicionalne družine, naj povem, da jih ne. Kdor se ne bo pustil prepričati v nasprotno, razmišlja preozko.

Bistvo debat o družini je danes preveč fokusirano na to, ali sta starša isto- ali heterospolna, ali je družina eno- ali dvostarševska. Nič ali vsaj premalo pa se pogovarjamo o tem, ali je družina kot vrednota in lifestyle sploh še prisotna in nekaj pozitivnega — ali pa je pribežališče tistih, ki v življenju ne najdejo nobenega drugega smisla.

Idealna mama v moji glavi

Ničkolikokrat sem slišala zelo različne ljudi reči, da imajo dandanes otroke samo še neumni in neizobraženi. Tudi sama sem to že davno kdaj izrekla.

Ne vem zakaj in kje — zagotovo pa ne v primarnem okolju — sem v najstniških letih namreč prevzela idejo, da je cilj ženske v današnjem času, da naredi super uspešno kariero, živi v super lepem stanovanju, ima super dober avto in super prijateljice in prijatelje — in da v vsem tem hedonistično uživa.

Če odštejem, da se mi zdi avto ekološko prepotraten, približno tako živim tudi sama in v to verjamem.

Toda čeprav sem kot najstnica govorila, da ne bom imela otrok, se mi je nekje na poti pojavila želja, da bi imela otroke in družino. In to ni v nasprotju s tem, kar sem povedala prej prej. Ne v moji glavi idealne mame.

Družbeno priznanje

Gre za biološko potrebo? Za prenos genov? Ali pa za sebično željo, da uresničim še en uspešen projekt, imenovan otrok? Za nadgradnjo ljubezni? Ne vem. Vseeno. Vem samo, da si želim otroka in družino in da ju bom nekoč imela. Pravzaprav je to najvišji cilj mojega življenja. 

Večina ljudi, ki me pozna, bi bila nad tem presenečena. Nad otroki se doslej nisem pretirano navduševala. Pa saj tega pravzaprav ne govorim naglas, saj se mi zdi, da ima družina negativni prizvok.

Ženske, ki se odločijo za otroke in družino, v poslovnem in intelektualnem smislu izgubijo veljavo. O tem sem pisala v tej zgodbi (1. del, 2. del, 3. del). Materinska vzgoja, skrb za gospodinjstvo in vse, kar je povezano z družino, ni cenjeno oz. se ne prišteva k ženskim kariernim dosežkom, čeprav bi se moralo. Ne v obliki plačila — čeprav bi glede na demografijo to lahko bila tema za razmislek —, ampak kot družbeno priznanje. Ker pomilovanje zagotovo ni družbeno priznanje. Vloga mame danes ni cenjena.

Enostavna reprodukcija: it’s complicated

Prijateljica se mi je nedolgo nazaj dobesedno zjokala, da si želi imeti otroka, a da se o tem ne more z nikomer pogovarjati — ker družba, predvsem ta intelektualna, katere del je, to zaničuje. Biti mama je za luzerke.

“Ko v tebi tiktaka biološka ura, se našim hormonom zmeša. In o tem se kot ženska ne moreš z nikomer pogovarjati,” je rekla. In prav ima. Nisem vedela, kaj ji naj rečem.

Vsi bodo navdušeni, ko jim boste razlagali o svojem naslednjem poslovnem ali umetniškem projektu. Malokdo pa vas bo poslušal, če mu boste razlagali, da si želite družino ali kakšna je za vas idealna mama. Čeprav je reprodukcija osrednji del našega življenja in vse na svetu počnemo zaradi tega, to ni zanimivo.

Zakaj to ni tema feminističnih gibanj? Ali ni biti mama tisto, kar je skupno skoraj vsem ženskam? Zakaj ženske, ki postanejo mame, izrinemo iz poslovnega, kulturnega, družabnega življenja in jim pripnemo oznako ubogih, neambicioznih žensk, ki so se moškim pustile podjarmiti?

“Ko sem postala mama, me je polovica prijateljic nehala klicati. Kot da znam govoriti samo o plenicah in čistilih,” mi je že pred časom potarnala znanka. Predlagala sem ji, naj se včlani v Facebook skupine mladih mamic, pa me je samo zgroženo pogledala: “Te so čisto nore. Obsedene od materinstva in otrok!”

Kdo komu kaj odreka

Odkod to izvira, se sprašujem. Zakaj ženskam, ki si poleg materinstva — ki je zelo primarna želja, enaka tisti biti ljubljena — želijo tudi izpolnitve na drugih življenjskih področjih, odrekamo pravico po materinstvu?

Seveda boste rekli, da jim nihče nič ne odreka — toda na nezaveden način delamo točno to.

Na prvo žogo bi dejala, da je to posledica tega, da je v preteklosti veljalo, da so ženske pač za reprodukcijo, čemur so se seveda uprle. Boj je zdaj dobljen, ženske imamo enake pravice in enako družbeno veljavo kot moški — toda v zameno za to smo se morale odpovedati materinstvu ali pomenu materinstva.

Želim si, da bi to bila tema feminističnih gibanj — ne pa spolno nevtralni zaimki in pridevniki. Ker nas to zadeva vse.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na suport@fokuspokus.si
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE