Vsi smo grešniki? Ne, jaz nisem! Kaj sem pa narobe naredil!?

23.11.2018 / 06:10 Komentiraj
Grešnost ubeseduje to, česar danes v javnem diskurzu najbolj manjka: zavedanja o razkoraku med ideali in resničnostjo.
NAROČI SE PRIJAVI SE

Koncept “grešnosti” se mi je dolgo časa močno upiral. Iz mnogih razlogov. Predvsem zato, ker ga je mogoče razložiti šele v okviru sistema specifičnih in težko sprejemljivih teoloških predpostavk. Pa na živce mi je šlo, ker pojem ne upošteva znanstvenih ugotovitev o naši dejanski determiniranosti in še kar naprej računa na svobodni subjekt. Tretjič, grešiš lahko samo, če obstaja “prava pot”.

Zaradi vsega tega sem imel v svoji pozitivistično-relativistični perspektivi idejo grešnosti za zablodo.

Nadalje mi je na poti stalo vzhodnjaško holistično dojemanje sveta, češ, učimo se lahko samo na napakah, zato teh napak ne moremo na vrat na nos pribijati na križ. Vse ima svoj prostor v vesolju, tudi tisto v človekovi osebni zgodovini.

Notranji boji

Na živce mi je šlo tudi to, da ljudje ves čas govorijo, “vsi smo grešniki”. Ne, jaz nisem! Kaj sem pa tako hudimano narobe naredil!?

Razlogov za odklanjanje greha mi torej ni manjkalo.

Danes je grešnost ena mojih najljubših besed. Ubeseduje natanko to, česar v sodobnem javnem diskurzu manjka: zavedanja o nepremostljivem razkoraku med ideali in resničnostjo. Med tem, kar vrednotimo, in tem, kar udejanjamo. Ljudje smo nagnjeni k temu oz. že kar obsojeni na to, da počnemo stvari, ki jih ne želimo početi. “Ne delam namreč dobrega, ki ga hočem, marveč delam zlo, ki ga nočem.” (Rim 7, 19)

Splošno mnenje oz. nekakšni liberalni temelj urejanja sodobnih družb je naslednji: “Vsak naj dela, kar misli, da je prav.”

Sliši se lepo, ampak — ne. Gre za zablodo, tako rekoč za neumnost. Človek ne more delati tega, kar misli, da je prav. Človek dela to, kar pač dela, k čemur ga bodo napeljali čuti, instinkti, nagon, pa tudi njegova prepričanja.

Spoznanje, kaj je dobro in prav, se v človekovo delovanje ne prevaja brez upora. Človek lahko počne, kar misli, da je prav — torej uspešno zasleduje vzvišene ideale —, le ob znatni zunanji podpori: podpori skupnosti, znotraj katere se posamezniki vzajemno spodbujajo za te ideale; podpori fizičnega oz. vizualnega okolja, v katerem se nahaja; v okviru družbenih norm; ob nenehnem obnavljanju zavezanosti tem idealom.

Hipokrizija post festum moralizatorjev

Bodimo spoštljivi. Skušajmo videti dostojanstvo v telesu drugega. Bodimo velikodušni in resnicoljubni. Prizadevajmo si za dobrohotnost lastnega duha. Gojimo hvaležnost. Pristopajmo do sočloveka z razumevanjem in empatijo. Bodimo prizanesljivi drug do drugega in altruistični.

Kako pogosto smo soočeni s takimi povabili? Še posebej v primerjavi s povabili tipa “Gremo, gremo, gremo v Harvey Norman!”? Redko.

Ko pa se neka javna oseba prekrši — recimo zlaže, nespoštljivo izrazi do posameznikove telesne integritete, se na situacijo odzove surovo in brezobzirno —, pa začnemo moralizirati: “Poglejte, kakšen poden od človeka!”

Ne! Poglejte, kakšen poden od družbe — družbe, ki misli, da bodo ljudje delali tako, kot menijo, da je prav. Ki misli, da potem, ko smo pravila enkrat zapisali — recimo v zakonske akte ali kamorkoli, pač moramo vedeti, kako je treba ravnati.

Ne, ne vemo. Ljudje smo na nek način permanentno infantilni. Potrebujemo opominjanje. Ja, prav narisat nam je treba, kaj je dobro in kaj prav. Grešniki smo. Napol živali. Pozabljivci. Žal. Ali pa na srečo — srečo slikarjev, pridigarjev in drugih poklicnih privzdigovalcev duha.

Za javni prostor po meri grešnega človeka

V uvodu sem navedel par svojih argumentov proti grehu. Nobeden od njih me danes ne prepriča več.

Morda na tem mestu samo to: čeprav ne bi sprejeli specifične teološke govorice, se koncept grešnosti kot nagnjenja, da se idealom izneverjamo, še vedno kaže kot pronicljiva pogruntavščina.

Če je človek h grehu nagnjeno bitje, bodimo obzirni do te njegove nesrečne lastnosti in mu kot družba pojdimo nasproti. Javni prostor oblikujmo po meri grešnika.

Alain de Botton, filozof in nekakšen sekularni pridigar, tehtno razmišlja o nedomišljenosti trenutne politike javnega prostora. Sprašuje se, po kateri logiki prepuščamo ekskluzivno pravico do plakatnega oglaševanja vsebinam, ki jih želijo propagirati tisti, ki imajo pač dovolj denarja — ne pa recimo vsebinam, za katere kot družba želimo, da so v ospredju.

Res! Logika “državne nevtralnosti” v tem primeru rezultira v monopolu na sebičnost rimajočih se vrednot v javnem prostoru. Religije se zavedajo, da javni prostor vpliva na posameznikovo notranjost in usmerja njegove nagibe.

V sodobnih sekularnih družbah pa bi javni prostor pač prodali tistemu, ki ponudi največ — češ, saj ni važno, kakšni napisi in podobe nas obdajajo! Saj menda nismo tako otročji, da nas bo zavedla neumna reklama za najlonke in da bomo zaradi nje postali bolj lakomni. Pa smo!

Ne bodimo otročji, otroci smo

Podobno bi lahko razmišljali o drugih dimenzijah skupnega, recimo televiziji. Zavežimo se k temu, da se bomo vsaj enkrat na teden — recimo v nedeljo — s pomočjo javnih občil spodbujali k vzvišenemu in plemenitemu. Morda pa bi lahko na nacionalki vsak večer, morda pred Odmevi, predvajali čudovite kratke posnetke/animacije de Bottonove Šole življenja, v katerih nas z nagovarjajočimi podobami, ilustracijami in animacijami vabi, da bodimo razumevajoči do sebe in do drugih, pa dobri, pogumni in tako dalje.

Extra Ecclesiam nulla salus, je učila stara ortodoksija. Naposled je Cerkev vendarle omilila stališče in v nebesa spustila tudi nevernike. Pa vendar ugotavljamo, da človek zunaj okolja, ki bi ga spodbujalo k osebn(ostn)emu napredku in izogibanju “grehu”, le stežka uresniči tisto vizijo sebe, ki mu je najdražja, težje postane najboljša verzija sebe.

Zato ne bodimo otročje nerazumni in se sprijaznimo, da nismo nič drugega kot nerazumni otroci, ki marsikdaj potrebujemo posebej spodbudno okolje, če naj postanemo ljudje, na katere bi sami lahko bili ponosni.


OpombaTekst je bil prvotno objavljen na avtorjevem blogu Mak & menuet v torek, 20. novembra 2018, pod naslovom Trikrat hura za koncept grešnosti. Verzija na Fokuspokusu je editirana. Objavljeno s privoljenjem avtorja.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na [email protected]
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE