Ne obsojajte Bandellija! Tako se pač dela na kmečkih domačijah.

20.11.2018 / 06:08 1 komentar
Tam prodajajo svojo neprilagojenost in neprilagodljivost kot normo, zgled, standard, ki bi se jih družba morala držati.
NAROČI SE PRIJAVI SE

Z Markom Bandellijem se mi ni dalo ukvarjati. Ni se mi zdelo potrebno, ker je bilo za nas vse tako na dlani in ker so njegov škandal s svarilnim mailom županskemu kandidatu (ali celo dvema) iz njegove politične baze tako rekoč vsi mediji pokrili dovolj dobro in dosledno.

To seveda tudi ni bilo najbolj izvirno. Ko se mediji enkrat spravijo na tako evidentno nebogljenega in zmedenega revčka, kakršen je Bandelli, pri tem ne more biti druge dodane vrednosti kot te, da tekmuješ v kovanju posmehljivih permutacij njegovega priimka.

Bandelli je zanimiv kvečjemu kot fenomen, kakšni profili ljudi prihajajo v politiko. Da ne bo pomote: sploh ni čudno, da prihajajo in da jih ni malo. Gre za reprezentativne primerke slovenske sociale in morale — reprezentativne v smislu značilnosti in pogostnosti, ne nujno legitimnosti in sprejemljivosti —, ki nas vedno znova presenetijo, odkod hudiča so se vzeli in kako jim je prišlo na misel, da se spuščajo v politiko.

Onstran medijske pozornosti

Naše presenečenje izvira iz tega, da dolgo, predolgo živijo na obrobju, če ne celo povsem onstran medijske pozornosti, potem pa se nenadoma premaknejo pod žaromete javnosti in se začnejo pretvarjati, da se ni nič spremenilo in da je problem nas presenečenih, da nismo zanje vedeli in se že prej naučili ceniti vrednot, na katere prisegajo.

Donedavni minister brez listnice ni bil prva taka prikazen. Ljudi, ki so znali potrpežljivo počakati na priložnost, da se prebrisano in preračunljivo zavihtijo na oblast, je bilo v neslavni polpretekli zgodovini slovenske politike že precej. In treba jim je priznati vsaj to, da niso toliko oportunisti, temveč predvsem vase prepričani in samooklicani vzorniki, ki se nam čutijo dolžne pokazati, kako bi bilo treba prav delati v politiki.

Katastrofa in krivica

Skratka, Marko Bandelli je en tak model kot že prej recimo famozni Gašpar Gašpar Mišič, izmuzljivi sekretar vlade pod Alenko Bratušek in na lepem celo predsednik uprave Luke Koper; ali kot lenarški župan in Virantov poslanec Ivan Vogrin, ki je začel pisati bizarno užaljena pisma; ali Ivan Simčič in Branko Marinič, ki sta se zapisala v zgodovino s svojimi spričevali in lažnimi izpiti; ali tudi minister iz ene vlade v drugo in brez dela ni jela bademajster Zdravko Počivalšek; ali pa Pavel Rupar, ki mu tudi ni bilo nikoli nič nerodno.

Zgoraj našteti — in gotovo sem še kakšnega pozabil — na prvi pogled nimajo veliko skupnega. Naj zato opozorim, da kriterij za uvrstitev na moj seznam ni spornost njihovih dejanj, niti eventualne posledice, ki so jih zaradi tega doletele. Skupno jim je to, da nam pri koritu začnejo razlagati, da je bil njihov vzpon zaslužen, neizogiben in za prihodnost države in družbe odrešilen.

Ali obratno: da je bil njihov padec katastrofa in krivica — in ultimativni dokaz, da so imeli prav —, od katerih si ne bomo nikoli opomogli. Ker so pridni, pošteni, podjetni, prizadevni. Skupno jim je to, da svojo neprilagojenost in neprilagodljivost prodajajo kot normo, zgled in standard, ki bi se jih družba morala držati, ne pa da se nad vsem skupaj zgraža.

Bolj moralni od moralne večine

Ljudje, ki jih omenjam, nimajo težav z okolico — in obratno tudi mi z njimi, hvala lepa — zaradi svoje nemoralnosti, temveč zato, ker njihovi in naši, sicer ne popolnoma nekompatibilni principi in vrednote ne funkcionirajo na istem nivoju in na isti način.

Drznem si celo trditi, da so ti ljudje bolj moralni od moralne večine. S to razliko, seveda, da njihovi principi funkcionirajo na domač, domačen, domačijski način, kot bi rekla Vesna V. Godina, medtem ko mi od njih pričakujemo, da bodo ravnali v skladu z brezosebnimi, standardiziranimi, posplošenimi standardi, ki so v modernih družbah pač v veljavi (tudi v kolikor-toliko moralnih kot Slovenija). Niso pa v veljavi na kmetih in na podeželju in med evidentno nebogljenimi in izgubljenimi revčki, ki se nenadoma znajdejo pod žarometi medijev in družbe.

Naše nerazumevanje je obojestransko. Zato je bil Bandellijev inkriminirani svarilni mail samo primer, s katerim nam je pokazal, kako se to na podeželju dela.


Opomba: Kolumna je bila prvotno objavljena v tiskani izdaji Večera v nedeljo in na spletni strani Večera v nedeljo, 18. novembra 2018, pod naslovom Ne obsojajte Bandellija! Tako se pač dela na kmetih. Verzija na Fokuspokusu je editirana.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na suport@fokuspokus.si
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE