Dolar/Cankar (2.): Narod hlapcev? Varljiv in nezadosten odgovor.

18.11.2018 / 06:08 Komentiraj
Uživamo v samopsovanju in si čestitamo, da smo tako širokega duha, da se lahko očrnimo bolj, kot bi nas utegnili drugi.
NAROČI SE PRIJAVI SE

Ponatiskujemo še drugi del predgovora Mladena Dolarja k stripovski verziji Cankarjevih Hlapcev — Hlapci: Ko angeli omagajo — mladinskega pisatelja Andreja Rozmana Roze in ilustratorja Damijana Stepančiča.

Prvi del pod uredniškim naslovom Oblast in kruh, pa pamet za kračo. Vse drugo so samo metafore je bil objavljen prejšnjo nedeljo.

Zbirko Cankar v stripu je izdal Zavod Škrateljc kot poklon Cankarju v Cankarjevem letu 2018 in kot pripomoček otrokom in mladini za razumevanje nacionalnega avtorja. Poleg Roza-Stepančičevih Angelov (Hlapcev) sta izšli še predelavi Moj lajf (Moje življenje) Boštjana Gorenca Pižame in Tanje Komadina ter Hlapec Jernej in pasja pravica Žige X Gombača in Igorja Šinkovca (Hlapec Jernej in njegova pravica).

Mladen Dolar: Kaj pomeni biti Slovenec?

Jerman vztraja v svojem poslanstvu, nadaljeval bo s prosvetljevanjem, kljub grožnjam in (tudi dobronamernim) svarilom. V tej dilemi med pokorščino, ki zagotavlja kruh, in nepokorščino, ki vodi v stradanje, mora obstajati še tretja pot, to je alternativa, ki nam jo kot železno in izčrpno predstavljajo tako gospodarji kot podložniki, da bi eni in drugi upravičili svoje ravnanje.

A če Jerman lahko dobro razume, da morajo podložniki v borbi za kruh požreti veliko grenkega pokoravanja, pa vendar ni opravičila, da bi se s tem odpovedali pameti in pristajali na svoje “radovoljno suženjstvo”. Tako pravi Jerman na zborovanju: “Kakor ste se učili, je od Boga vse, kar je na svetu — … le neumnost ne. Kar storimo zoper neumnost, je storjeno po njegovi volji, ki je vsegaveden in ki je pamet na svet poslal.”

Namesto para pokorščina-kruh ponuja Jerman neko drugo os, pamet-neumnost. Če pristanemo na prvo dilemo kot na edino možno danost, je tu na delu določen delež neumnosti in zaplankanosti, ki ga vzdržuje in ohranja ravno interes oblasti: “Uboga neumnost sedi za pečjo in strada, zvesti varuhi njeni pa veseljačijo ter se redé za njene svetle cekine.” Pokorščina ni le rezultat oblastnega izsiljevanja (pokorščina za kruh), ampak je nazadnje tudi stvar svobodnega pristanka, ki terja, da zatajimo pamet. Jerman nadaljuje dediščino razsvetljenstva, tistega, o katerem je Kant konec 18. stoletja zapisal: “Razsvetljenstvo je človekov izhod iz nedoletnosti, ki je je kriv sam.” In iz te nedoletnosti bi rad Jerman popeljal zbrano množico, v trhlem upanju “iz hlapcev napraviti ljudi.”

Zunanja pokorščina kot ogrinjalo

Ali zunanja pokorščina pusti sledi na duši? Je mogoče, da bi se kdo le na zunaj pokoril, od znotraj pa ostal neomadeževan in pokončen? Ne potegne vnanja simbolna podreditev za sabo tudi notranje? Geni svojo zunanjo prilagoditev komentira takole: “Blagor meni! Kupila sem si paternošter. Treba je najprej, da se človek na zunanje razvije; vse drugo nam bo navrženo.” Nadučitelj v njeni cinični posmehljivosti vidi “globoko resnico”: “Treba je, da v zunanjih znamenjih, z besedo in z dejanjem človek ne daje pohujšanja; v srce pa gleda Bog sam.” Oba nemara računata na isto: da zunanja prilagoditev ne bo imela notranjih posledic. Oba sta se prilagodila, ne da bi se zares spreobrnila, in domnevata, da bosta tako pač bolje preživela brez prehudih pretresov, Geni s cinično bistroumnostjo, nadučitelj pa s sprenevedanjem.

A tudi Jerman polaga svoje upe v to, da je zunanja pokorščina nemara le ogrinjalo, ki lahko vendarle pusti srce če že ne nedotaknjeno, pa vsaj ne do kraja zasužnjeno, še vedno nekje vsaj malo odprto. “Kaj misliš, ali ni vsa ta pijanost [množice] le zunanja, da se jih drži takorekoč le na suknji, kvečjemu še na jeziku? Da so pod suknjo ljudje, po božji podobi ustvarjeni? In da bodo poslušali človeka, pa če tudi ne pojdejo za njim?”

Prispodobo suknje uporabi tudi zdravnik, le da v drugačnem smislu: “Tisto prepričanje in tako dalje, vse to je le suknja.” Tu je suknja prepričanje, ki ga človek lahko menjava kot zunanje ogrinjalo, v resnici pa gre za preživetje (“Ne znate živeti, ne znate! Človek je človek, najprej kruha in vina, vse drugo je senca,” pravi dalje zdravnik).

Pri Jermanu pa je preživetje skozi pokorščino tista suknja, pod katero smo naposled še vedno ljudje s srcem in pametjo, ki nista zvedljiva le na to vnanjo suknjo in ki se izmikata železni dilemi pokorščina-za-preživetje, potencialna nosilca tiste tretje poti, ki bi jo bilo treba najti in ubrati. Če je pokorščina suknja, je suknjo mogoče sleči. Med zunanjostjo in notranjostjo je zamik, špranja. To upanje je vir Jermanovega bridkega razočaranja. Na zborovanju se izkaže, da je bilo upanje jalovo, da je bila v ljudeh, vajenih pokorščine, notranjost srca do kraja okužena in zastrupljena z zunanjostjo pokoravanja, da se pokoravajo ne le navzen, temveč po srcu, in za to obstoji beseda, ki je dala igri naslov. Hlapci navzven, hlapci navznoter. In v najslavnejšem prizoru te igre Jerman potegne ta enačaj — “za hlapce rojeni, za hlapce vzgojeni, ustvarjeni za hlapčevanje! Gospodar se menja, bič pa ostane in bo ostal na vekomaj, zato ker je hrbet skrivljen, biča vajen in želján.” Nobene varljive špranje ni med zunanjostjo in notranjostjo.

Pozicija izjavljanja

Kaj pomeni biti Slovenec? Na začetku sem napisal, da odgovor na to vprašanje ne more mimo Cankarjevih Hlapcev. In en posebej upadljiv in varljivo očiten odgovor, ki se ga v mnogih različicah vztrajno ponavlja, je tale: Slovenci smo narod hlapcev. Cankar nam je pogledal v dušo in podal diagnozo.

Ta odgovor je vsakakor varljiv in nazadosten. Najprej zato, ker je Cankar postavil to ostro in ekstremno diagnozo predvsem z namenom, da bi se v nas zganilo tisto malo srca, kar ga je ostalo, in vse njegovo delo priča o tem, da ga je vendarle ostalo, četudi zametovanega. Konec koncev, če bi s to črno in počezno diagnozo mislil resno, se ne bi na to zakrknjeno publiko hlapcev obrnil s tako gorečim pozivom, kot ga predstavlja ta igra. V njej je tudi upanje, da je treba stvari pritirati do skrajnosti, da bi se kaj spremenilo. S to diagnozo — narod hlapcev —, ki se je skozi desetletja širila kot fraza, pa je narobe še kaj drugega. Najprej to, da je v njej vsebovana velika doza mazohizma: bolj ko se ponižujemo in trpinčimo, bolj ko se dajemo v nič, večji smo. Po malem uživamo v tem samopsovanju in si potihoma čestitamo, da smo tako širokega duha, da lahko sebe očrnimo bolj, kot bi nas utegnili drugi. Ostrejše ko so besede, bolj smo si všeč. Bolj ko se ponižujemo, bolj potihoma uživamo. V tem je past, ne le naša v zlorabi te fraze, temveč tudi že Cankarjeva.

In dalje: če kdo reče, da s(m)o Slovenci “narod hlapcev”, s tem govorec gotovo ne misli nase. Drugi že, drugi hlapčujejo, jaz pa sem vzvišen nad to pritlehnostjo in poniglavostjo, s tem stavkom izpričujem, da sem pač jaz (in moji somišljeniki), v nasprotju z drugimi Slovenci, svoboden človek. Skratka, reklo je mogoče uporabiti kot krepelo, s katerim eni Slovenci udrihajo po drugih Slovencih, obetajoč si kakšno točko v političnem in vsakršnem obračunavanju. In tako ta stavek priča o slovenstvu še na vse drugačen način kot skozi to, kar neposredno pove. Več pove o poziciji izjavljanja kot o vsebini izjave, in o ne prav spodbudnih strategijah izjavljanja, ki so se endemično ukoreninile v teh krajih.

Ranjeni junak in nova bluza

Temu, kar nam ta igra govori o “kaj pomeni biti Slovenec”, se lahko približamo še po neki drugi poti, ki zadeva tretjo razsežnost Hlapcev, poleg politične farse preobračanja in poleg premisleka o naravi oblasti in pokorščine.

Drama se ne začne s političnim kontekstom — pričakovanjem volilnih izidov —, temveč morda presenetljivo z docela intimnim uvodnim akordom. Ko se dvigne zastor, se Jerman razhaja s svojim dekletom, Anko, sicer županovo hčerko. Začne se tako, da se je njuna ljubezen iztekla, prišla do konca, ostane le še slovo — in to preden se je zgodil kakršenkoli drug zaplet, ki bo kasneje Jermana potisnil v socialni konflikt. Uvod je melanholičen, videti je kot Jermanov intimni poraz, poraz njegove ljubezni. Zakaj se razhajata? “Tebi se poda metulji ples, ali jaz sem preneroden zanj. Tudi srce mi je pretežko in me vleče k tlom. Nikoli me nisi vprašala, zakaj se ne smejem, jaz ne, ki ljubim tvoj smeh.”

Jerman se ne more smejati, srce ga vleče k tlom, na sebi nosi pezo, še preden se je zgodilo karkoli, kar bi ga lahko porinilo v ta žalobni položaj. Zgodilo se mu je “vselej že”, ne zaradi političnih peripetij in konfliktov. Anki je ljubezen “kakor nova bluza” (moškim suknja, ženskam bluza), on pa je “kmet staroverski”, zunanje oblačilo mu je isto kot ono, ki odeva srce — ali pa je to sploh mogoče? Je mogoča prava gola notranjost, ki jo sleherno oblačilo že izda? Mu je zato že takoj spočetka srce tako težko? Avtentičnost, ki v svetu ne more najti izraza, ki bi bil po njeni meri, in se zato sama blokira?

Skratka, od prve replike naprej nastopi Jerman kot nekdo, ki je v sebi blokiran in razklan, blokiran po svojem habitusu, blokiran v srcu, ne zaradi vnanjih pritiskov in tegob. Njegova tegoba je najprej v njem samem, preden se razgrne v konflikt med njim in svetom. Čisti Jerman proti umazanemu svetu? A njegova čistost je notranje najedena, v njegovem srcu je kal drugosti. Je Jerman junak? Junak našega časa? Sam se skozi celotni komad ne utrudi ponavljati, da ni: “Slabič sem, glej, otrok, jokàv sanjač … pa bi se rad za junaka postavljal … Tebi rečem, da sem žalosten in malodušen in da se … bojim trpljenja.” — “Za mučenca nimam veselja, za junaka ne darú.” — “To je slabo znamenje za človeka, ki ni rojen za junaški posel, pa ga mora opravljati, ker se je svet tako zaobrnil … […] Ni bojazljivost, ni strah pred trpljenjem — kaj je trpljenje? — le utrujenost je … in gnus tako velik, da leži v mojem srcu kakor črna mlaka.” — “… in res si bolan, iz oči ti gleda bolezen,” mu pravi Lojzka. “Bolni ste …,” mu reče zdravnik.

Novo gorivo

Tu je neka dimenzija, ki se kot senca drži vsega Jermanovega socialnega in političnega boja, njegove pogumne pokončnosti, njegovega poslanstva razsvetljevanja. Tako je, kot da bi bila tiha podlaga vsega centralnega dramskega konflikta in ga uokvirjala. Njegova dejavnost navzven je vselej obeležena z njegovo notranjo blokado, zunanji konflikti so kot da povnanjanja njegovega notranjega konflikta, ki ni le posledica pritlehnosti zunanjega sveta, temveč mu vse te pritlehnosti le dajejo novo gorivo in ga oplajajo. Se je Jerman podal na zborovanje, ker si je obetal, da bo uspešno in zmagovito? Pravzaprav je že vnaprej vedel, da bo potolčen, in v neki skriti dimenziji si je njegova trpeča duša želela, da bi našla zunanji razlog in opravičilo za svoje trpljenje. Nekaj je v njem užaljenega ega in mazohizma, ki se mora pokazati svetu: “Ali tako so me na tla potisnili, tako so me zasmehovali, tako so pljuvali predme, da se jim moram pokazati pred lice, povedati, da nisem na tleh in ne opljuvan …”

Seveda, ponos, a tudi egocentričnost. Nekaj je v njem narcizma izgubljene stvari, bolj ko je izgubljena in poražena, bolj se lahko upravičim. Je Jerman torej naš junak? Slovenski nacionalni junak? Tu ponujajo Hlapci še drugačen odgovor na “kaj pomeni biti Slovenec”. Slovenstvo se veže na tega notranje blokiranega in razklanega junaka, ki ravno ne more biti junak, v sebi nosi rano, ki mu je niso zadale le umazane okoliščine, ki bi ga tlačile in ugonabljale, njegova duša je eno z njegovo rano. V neki razsežnosti je zaljubljen v svojo bolečino bolj kot v karkoli drugega. Akcija, ki se je v skladu s svojim prepričanjem loteva za izboljšanje sveta, v neki razsežnosti ni bila zasnovana kot prava akcija in že vnaprej ni bila zares naravnana na uspeh. S porazom se je njegova ranjena duša bolj izpričala in potrdila, kot bi se z uspehom. — Tu je fatalna nevarnost, ki je zvezana z določeno platjo ali razumevanjem slovenske paradigme. Nevarnost tega, da raje ljubimo svojo rano, kot da bi jo poskušali ozdraviti. Da raje ljubimo svoj poraz, kot da bi zares poskušali uspeti, saj s porazom potrjujemo svojo avtentičnost. Da ljubimo svojo notranjo blokiranost in je ne maramo zares izpostaviti tveganju povnanjanja. Da akcijo motrimo kot brezplodni in iluzorični aktivizem — in Jerman je ravno priča njegove brezplodnosti in iluzoričnosti. Saj ne, da bi si želeli premočrtnih neomajnih in uspešnih junakov, ki so v svoji premočrtnosti dolgočasni, a nemara alternativa temu ni gojenje svoje rane in blokade kot nečesa, kar je več kot dejanje. Tu je vsa problematičnost določene paradigme slovenstva, ki jo (tudi) ponujajo Hlapci, problematičnost, ki je v vsej njeni zapeljivosti ne smemo spustiti spred oči. Cankar nam ponudi dva stereotipa slovenstva, hlapce in Jermana.

Smo Slovenci po duši hlapci ali Jermani? Je to vse, kar je na izbiro? Poslednja cankarjanska alternativa? Morda pa bi vendarle kazalo poiskati še kaj tretjega, stopiti ven iz tega čarnega kroga?

Konec po koncu

Nazadnje, in tokrat dobesedno nenazadnje, je tu mati. Jerman vestno in ljubeče skrbi za svojo bolno mater, ki so ji dnevi šteti. A mati je del starega sveta, globoko je povezana ne le z vero, ampak preko nje z vsem svetom, ki mu vlada župnik. Tako na kolenih prosi Jermana: “Glej, na kolenih klečim pred teboj — ne zavrzi Boga.” Zavreči župnika, ob vsem njegovem oblastnem stremuštvu, je v njenem svetu isto kot zavreči Boga. Notranja vera je zanjo isto kot pokorščina zunanji avtoriteti. Kar je za Jermana najintimnejše in najsvetejše, ljubezen do matere, je notranje povezano z njegovim sovražnikom (tistim, ki mu nenazadnje grozi s smrtjo). Njegov socialni upor v skladu z njegovim prepričanjem bo materi skrajšal življenje, zagrenil njene zadnje ure, ji naložil globoko trpljenje. Tu je njegova najgloblja dilema: da bi ji podaljšal življenje in ji omogočil mirno smrt, bi moral zatajiti svoje prepričanje, ravnati bi moral neetično, če naj ravna etično.

In če je njegovo srce po eni strani z njegovo materjo, po drugi strani pa v njegovem prepričanju, tedaj bi v imenu enega dela srca moral utajiti drugega. “Mati! Storil sem, kakor je srce ukazalo, laži me niste učili; moje srce je od vašega srca; iz srca pa je misel in beseda.” Je prepričanje, katerokoli prepričanje, nazadnje vredno tega, da nekomu skrajša življenje? Ne njemu, ki bi bil pripravljen svoje življenje postaviti na tnalo, toda ali ima pravico, da ga v imenu prepričanja skrajša drugemu? Vse njegovo pravično socialno prizadevanje ne more odtehtati življenja. Toda ali je življenje še vredno življenja, če utajimo svoje srce? Je življenje mogoče reševati za ceno laži? Je mogoče od drugega, najbližjega, ki je na smrtni postelji, pričakovati, da bo uvidel to dilemo? Jerman v tej nemogoči izbiri ne vidi rešitve, skozi celo zadnje dejanje ga vodi misel na samomor. Revolver je pripravljen, od matere ni ne odpuščanja ne blagoslova. Konec je.

K temu je vendarle treba dodati, da je izhod s samomorom, v slovenskem habitusu bolj pri roki kot kje drugje, v tem kontekstu na moč vprašljiv in nenavaden. Če Jerman noče v imenu svojega prepričanja krajšati življenja svoji materi, kolikor da nobeno prepričanje ni tega vredno, kako bi šele svoji materi skrajšal življenje in ga ob poslednji uri zares uničil s samomorom? Ni to prej egoistični pobeg? Ni tu nekdo, ki bolj ljubi svoj zlom, kot pa skrbi za druge?

A po tem koncu, na robu samomora, se v zadnjem trenutku zgodi čudež. V zadnjem trenutku, ki je nemara nerealen, ne več od tega sveta, nemara utopično umišljen, fantazmatski, sanjski, v zadnjem trenutku, ne tik pred koncem, ampak takorekoč že po koncu, ga umirajoča mati pokliče iz izbe: “Franc!” In v istem trenutku, kot v natančno sinhroniziranem rezu, ga od zunaj pokliče Lojzka, edina, ki ga je razumela in imela rada in ki jo je, zlomljen, vsaj v zametku vzljubil. “Slišala si! Duša, dekle, žena! Daj, da naju blagoslovi!”

Tako se z Jermanovo repliko konča tiskana verzija, Cankar pa je v izvodu, ki ga je poklonil Lojzu Kraigherju, z roko pripisal še dodatek k zadnjemu stavku: “… za novo življenje blagoslovi.” Novo življenje po koncu. Happy end?

Zasilni izhod? Ura resnice? Post scriptum?

Konec Hlapcev tako obvisi v zraku kot čudežna možnost, odprtje novega življenja sredi zaprtega sveta, sredi nerazrešljive dileme, pot ven. Zgodi se v neverjetni hipni naglici, stvar zadnjih par replik, vsega nekaj besed — kot tak je čisti ekran, na katerega je mogoče projicirati vse mogoče. Proizvod vročičnih sanj in halucinacije? Pobeg v fantazijo? Opustitev socialnega aktivizma v imenu drugačne eksistence? Odpoved dosedanjim blodnjam o pretvarjanju hlapcev v ljudi ali prav nasprotno, nov in temeljitejši začetek drugačnega spreminanja sveta? Sprava? Zaceljenje rane? Hitro krpanje nerazrešljivega konflikta? Zasilni izhod? Ura resnice? Post scriptum?

Hlapci so drama z mnogimi vhodi in izhodi, postavljena v splet različnih razsežnosti, ki smo jih tu skušali vsaj malo razgrniti. Nobena od njenih plasti ni njena prava ali samozadostna resnica. Če ponuja določene stereotipe o tem, “kaj pomeni biti Slovenec”, pa jih v istem mahu tudi postavlja pod vprašaj in razgrajuje, vsaj v zametku. Globoko so zasidrani v svojem času, a od tod ponujajo neposreden stik z našim časom. Stari časi se stikajo z novimi.

Cankar je prvotno za svojo dramo izbral drugačen naslov. Imenovala naj bi se Novi časi (ali morda Nova pota). Novi časi aludirajo na takratne neposredne politične spremembe in njihove klavrne nasledke, a v času, ki nas loči od Cankarja, smo doživeli že toliko novih časov, da se nam od novih časov že malo obrača želodec. Vendar to ne pomeni, da se nismo premaknili nikamor drugam, samo da se nam tista novost, po kateri kliče Cankar, še vedno postavlja kot večno stara in večno nova naloga.


Konec.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na [email protected]
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE