Oblast in kruh, pa pamet za kračo. Vse drugo so samo metafore. [odlomek]

11.11.2018 / 06:00 1 komentar
Predgovor Mladena Dolarja o Roza-Stepančičevih Cankarjevih Hlapcih v stripu. Ultimativni tekst o ultimativni dramatiki.
NAROČI SE PRIJAVI SE

Ponatiskujemo predgovor Mladena Dolarja k stripovski verziji Cankarjevih Hlapcev — Hlapci: Ko angeli omagajo — mladinskega pisatelja Andreja Rozmana Roze in ilustratorja Damijana Stepančiča.

Zbirko Cankar v stripu je izdal Zavod Škrateljc kot poklon Cankarju v Cankarjevem letu 2018 in kot pripomoček otrokom in mladini za razumevanje nacionalnega avtorja. Poleg Roza-Stepančičevih Angelov (Hlapcev) sta izšli še predelavi Moj lajf (Moje življenje) Boštjana Gorenca Pižame in Tanje Komadina ter Hlapec Jernej in pasja pravica Žige X Gombača in Igorja Šinkovca (Hlapec Jernej in njegova pravica).

Avtorjem projekta je predsednik Pahor letos septembra podelil “jabolko navdiha”.

Drugi in zadnji del Dolarjeve spremne besede bo na Fokuspokusu objavljen prihodnjo nedeljo.

Mladen Dolar: Teorija oblasti in teorija govorice

Cankarjevi Hlapci so najbrž najbolj slavljeni in najbolj reprezentativni gledališki komad slovenske dramatike. Kot da bi bila v njih postavljena na oder sama srčika slovenstva. Kaj pomeni biti Slovenec? Vprašanje je preveč razvejano, da bi bil mogoč preprost odgovor, toda v iskanju odgovora nikakor ne moremo mimo Hlapcev.

Ni odveč nekaj osnovnih podatkov. Cankar je napisal Hlapce jeseni 1909 med dvomesečnim bivanjem v Sarajevu, izšli pa so naslednjega leta pri njegovem zvestem založniku Schwentnerju. Knjižna izdaja je takoj povzročila škandal in spodbudila — kako slovensko! — ostre kontroverze in strupene besede.

Cankar se je tega zavedal vnaprej: “Naredil sem veren portret naših sedanjih nadvse umazanih političnih razmer. Če pride na oder, bodo tulili; in priti mora,” je pisal Schwentnerju. Takoj si je prizadeval, da bi dramo uprizorili v Ljubljani, a tedanja avstro-ogrska cenzura je našla nič manj kot 62 mest, ki bi jih bilo treba črtati. “Črtati pa se tudi ne bo smela niti beseda, ker je vsaka važna,” je v drugem pismu pisal Cankar.

Tako drama v času Cankarjevega življenja ni bila uprizorjena. Prva uprizoritev je bila v Trstu maja 1919, po koncu prve svetovne vojne in pol leta po Cankarjevi smrti. Poslej so postali Hlapci najbrž največkrat uprizarjana slovenska drama (tja do letošnje uprizoritve v ljubljanski Drami).

Povod in izhodišče

Povod in izhodišče so Cankarju ponudile splošne volitve leta 1907. To so bile prve volitve na Avstro-Ogrskem na podlagi splošne volilne pravice — seveda samo za moške (splošna volilna pravica za ženske je bila v teh krajih uveljavljena šele leta 1945). Na volitvah je prepričljivo zmagala Slovenska ljudska stranka, močno povezana s katoliško cerkvijo (ob ustanovitvi leta 1892 se je imenovala Katoliška narodna stranka in se preimenovala šele leta 1905). Zato se je stranke in njenih somišljenikov prijela oznaka “klerikalci”.

Poražena, še več, pošteno potolčena pa je bila Narodno napredna stranka, ki se je je držala oznaka “liberalci”. Klerikalci, liberalci — kot da je bilo tedaj v Slovenijo vsajeno to neusahljivo seme razdora, ki se pod drugačnimi imeni in oznakami vleče še danes. Drugačni časi, drugačna država, drugačni problemi, drugačna stališča — a videti je, da kot stalnica in trdo jedro še danes vztraja prav tisti antagonizem, ki se je v slovenske duše zažrl konec 19. stoletja in ki mu kljub novim podobam in preoblekam ni videti konca. Kot da kljub povsem drugačnim razmeram po malem še vedno gledamo slab remake istega slabega filma.

Volitve 1907 so Cankarja zelo neposredno zadevale, saj je na njih tudi sam kandidiral — vendar ne na listah dveh največjih nasprotnikov, temveč na listi Jugoslovanske socialno-demokratske stranke, za tedanje razmere pač “skrajne levice”. Kandidiral je in pogorel, skupaj s svojo stranko, ki ji ni uspelo dobiti nobenega predstavnika ne na deželni ne na državni ravni (tudi zaradi krivičnega neproporcionalnega volilnega sistema). Cankar, sicer močno kritičen do tega, kar sta tedaj na Slovenskem počeli in predstavljali klerikalna stranka in katoliška cerkev, ni imel kakšnih velikih iluzij o njunih liberalnih nasprotnikih — ki so mu po nazorih sicer bili veliko bližje —, za tretjo opcijo pa tedaj še ni bilo pravih možnosti (in vprašanje je, kakšne so danes).

Cankarju v političnem pogledu nikakor ni šlo za to, da bi podprl eno ali drugo stran — četudi to pač ne pomeni, da sta obe enakovredni, kot v popularnem sloganu “vsi so isti, levi in desni”. Prej mu je šlo za to, da bi razgradil sámo polje silnic, znotraj katerih sta se spopadali, sam okvir, ki je vklepal in zamejeval njune konfliktne politične poglede.

Jerman, Cankarjev glavni junak Hlapcev, že takoj na začetku naravnost pove svoje dvome o tem, da bi se na volitvah kaj bistvenega odločalo, neglede na zmago ene ali druge strani: “Če izvolijo same svetnike, ali pa same cigane, moja suknja ne bo nič manj zakrpana in moji podplati nič bolj celi.”

A iz tega nikakor ne sledi politična ravnodušnost. To je drža, ki terja drugačen angažma. Tretja opcija, za katero se je, tedaj utopično, politično zavzemal sam, je v njegovih očeh ponujala vsaj možnost, da postavi pod vprašaj teren, na katerem se je bíl boj prvih dveh. So volitve primerna in vredna tema za umetniško delo? Volitve z vso pritlehnostjo političnega obračunavanja in umazanim pehanjem za vzvode politične oblasti? Volitve tu ponujajo Cankarju iztočnico za vstop v nadvse kompleksen svet, kjer se prepletajo na eni strani diagnoza nekega historičnega trenutka slovenstva in od tod širši premislek o naravi oblasti, in na drugi strani najintimnejše človeške dileme, narava notranjega prepričanja, ljubezni in zvestobe, temeljni odnos do življenja in smrti. Politično in intimno nastopata že od prvega prizora naprej z roko v roki, v nerazrešljivem prepletu, v katerem se notranje konfliktno stikata, tako da ju ni mogoče postaviti vsaksebi kot dve ločeni območji. “The personal is political”, “Osebno je politično” — tako se je od 60. let naprej glasilo razvpito politično geslo levice in feminizma.

Cankar je pol stoletja prej podal svojo bridko vizijo tega spleta, tega nadvse problematičnega “je”, in v njem videl vse kaj drugega kot njegovi poznejši promotorji.

Oblast in kruh

Volitve so, poleg političnega meteža, vsakič tudi osebni preizkus. Oblasti se menjajo, včasih drastično (tako takrat), in ljudje so hitro pripravljeni prilagoditi in spremeniti svoje nazore in politična prepričanja, da bi ne zašli v težave — in še bolj, da bi od vsakokratnih oblasti dobili kakšno korist, premoč, materialno dobit, se pridružili zmagovalcem in se postavili nad druge. Volitve so vsakič, poleg vsega drugega, preizkus človeške integritete. Kako se človek postavi v razmerju do oblasti, ni le stvar njegovega socialnega statusa, temveč priča o tem, kakšen človek je.

Nemara kdo misli, da je politično prilagajanje le del neke zunanje igre in pragmatičnega konformizma, “cinične distance”, ne zavedajoč se, kako zelo nas opredeljuje od znotraj, in da ni kakšne od politike oddaljene in iz nje izvzete ograjene privatne sfere, kamor bi se lahko varno zatekli proč od umazanega sveta.

Slovensko učiteljstvo — ker v tem miljeju se odvija zgodba — je bilo pretežno liberalno naravnano. V tistih okoliščinah to ni bilo nenavadno. Katoliška stran se je še tja do konca 19. stoletja postavljala po robu temu, da bi ženske lahko bile učiteljice, in nasploh zmajevala z glavo nad pretiranim izobraževanjem ljudstva, ki bi utegnilo hitro pozabiti, kje je njegovo mesto.

A čim so na volitvah zmagali novi gospodarji, so bili učitelji hitro pripravljeni pozabiti na svoja dovčerajšnja prepričanja in so se hiteli udinjat novim oblastem. Morda je videti, da Cankar pretirava in da ga daje paranoja, a novi gospodarji so dali dejansko zelo jasno vedeti, da pričakujejo pokorščino. Tako je bilo v katoliškem tisku mogoče brati: “Kdor je pristaš liberalno-socialnodemokratske struje v učiteljstvu, po naših mislih ne more biti sploh ljudski učitelj. Kdor je član organizacije, ki tako odločno pobija najsvetejša čustva našega naroda, ne sme vzgajati otrok temu narodu.”

Še več: “Ljudstvo kratkomalo ne mara liberalnih ‘vzgojevalcev’ mladine, ampak hoče krščanske, ki ga ljubijo in umevajo. Brez zakonov vam pokažemo vrata.”

Grožnja s čistkami bi ne mogla biti bolj direktno izrečena: kdor ne deli političnih in verskih nazorov novih oblasti, ta bo izgubil službo neglede na zakone in predpise. Izjave so videti kot župnikove replike iz Hlapcev.

Čim so na volitvah zmagali novi gospodarji, so bili učitelji hitro pripravljeni pozabiti na svoja dovčerajšnja prepričanja in so se hiteli udinjat novim oblastem. Morda je videti, da Cankar pretirava in da ga daje paranoja, a novi gospodarji so dali dejansko zelo jasno vedeti, da pričakujejo pokorščino.

Burleska upogljivosti

Večina se je uklonila in celo s presežno vnemo začela klečeplaziti pred novimi oblastniki — se pogumno postavljati na glavo, kot pravi Jerman. Prvi dve dejanji Hlapcev nam prikazujeta grenko satiro tega naglega preobrata, človeško kupljivost in prevrtljivost, vso žalostno burlesko upogljivosti in pomanjkanja integritete. Učiteljico Minko na začetku pred objavo volilnih rezultatov skrbi, “če nam ugasne sonce svobode na vekomaj”, in se priduša: “Tedaj bomo videli, kdo bo klonil sužno glavo in kdo jo bo nosil pokonci, svoboden.” A v drugem dejanju jo vidimo oblečeno v črno in z gladko počesanimi lasmi, kako tiho in sladko govori župniku: “Hvaljen bodi Jezus Kristus! Oprostite, častiti gospod župnik, to zamudo; bila sem pri sveti izpovedi.”

Domala vsi so se uklonili, večina s pretirano vnemo in nenadno amnezijo (najbolj groteskno Komar), nekateri s pragmatično pritajenostjo in prilagajanjem, da pač ne kaže glave nositi na prodaj (Geni, Lojzka). Edino Jerman vztraja pri svojem in nadaljuje v skladu s svojim poslanstvom.

Prva razsežnost Hlapcev, ki govori o človeški pokončnosti in upogljivosti, je taka, da jo zlahka prepoznamo še v današnjih časih. Vsakič, ko se na volitvah menja oblast, se najde množica ljudi, ki so pripravljeni trobiti v rog z novo oblastjo tako, kot so malo prej s poprejšnjo, bodisi naravnost in brez sramu bodisi potihoma, bodisi s skrpucanimi razlogi v opravičilo bodisi cinično in pragmatično (“oblast je oblast”, vsi so glih, ne splača se riniti v težave, “politika je kurba”).

V nedavni zgodovini najbrž nikoli nismo imeli spektakularnejšega zgleda kot ob padcu socializma in po prvih demokratičnih volitvah. Tedaj se je našla res veličastna množica, ki je nenadoma izgubila spomin, zatajila svojo prejšnjo participacijo na zdaj osovraženi oblasti, se vnazaj prelevila v množico gorečih demokratov in disidentov, vsa svoja prej javno razglašana prepričanja prepleskala v pragmatično zunanjo prilagodljivost, srce da jim je že od nekdaj bílo za demokracijo, kapitalizem in samostojno Slovenijo, le da so to zelo dobro skrivali. In se potem hiteli z ekscesno vnemo spreobrnjencev poklanjat novim oblastnikom. In najhuje, zamenjali so besednjak, navidez zelo radikalno, struktura mišljenja in delovanja pa je ostala ista.

Tako smo se v Sloveniji v 90. letih obilo nagledali prvih dveh dejanj Hlapcev. Ni bilo treba v gledališče. In bojim se, da jih po malem gledamo še danes.

“Pokôri se, ne upiraj se, je poglavitna zapoved.”

A to je le prva plast Hlapcev, s katero nas igra hitro potegne v duhovito in bridko satiro in farso. V tretjem dejanju se stvari izkristalizirajo v veliko širšo in bolj temeljno smer, kjer igra zadobi obrise tragedije. Na tnalu niso več volitve, učiteljstvo, preobračanje in slovenske razmere, temveč sama narava oblasti. 

Vrhunec drame, ki stoji na njeni sredini, je soočenje med obema protagonistoma: župnikom, glasnikom in nosilcem nove oblasti, ter Jermanom, edinim, ki se ne mara ukloniti.

Župnik pravi sledeče:

“Prepričanje, naziranje, mišljenje, vera in kolikor je še teh besed — ne vprašam vas zanje. Kajti ena beseda je, ki je živa in vsem razumljiva: oblast. Živa je od vekomaj, vseh besed prva in zadnja. Pokôri se, ne upiraj se, je poglavitna zapoved; vse drugo je privesek in olepšava. Kdor se ravna po tej zapovedi, mu bodo grehi odpuščeni; kdor jo prelomi, bo smrti deležen.”

Župnik tu govori v nekem trenutku resnice, govori človeku, ki mu je pravi antagonist in sobesednik, zato govori brez olepšav in zavajanja. Ne sprenevedajmo se, ne sprenevedajva se vsaj midva, ki veva, kako stvari zares stojijo, pustiva olepšave drugim, ki jih potrebujejo. Midva pa lahko govoriva naravnost, sama sva, reciva bobu bob. Nehajmo slepomišiti. Saj vemo, saj veva vsaj midva, da so vsa ta prepričanja itd. krinke za tisto temeljno prvo in zadnjo besedo, ki nalaga pokoravanje in ki stori, da je nekdo gospodar in nekdo hlapec. Hlapec ima lahko katerakoli prepričanja, lahko počne in govori karkoli: “Ali eno je potrebno in je ukaz: da pokaže name, kadar ga vprašajo, kdo je gospodar.”

Simbolna podreditev je osnova realne podreditve. Pred nami je neka minimalna teorija oblasti in minimalna teorija govorice.

Teorija govorice: če se na eni strani bohoti mnoštvo različnih besed in pomenov, ki tvorijo naša prepričanja in verovanja, potem je na drugi strani vse to navidezno bogastvo zvedljivo na eno samo besedo, večno isto, prvo in zadnjo, alfo in omego. Vse druge besede so nazadnje prikriti sinonimi in metafore te ene same besede. Naposled, v zadnji instanci, gre vselej le za to: za nadrejenost in podrejenost, za pokoravanje, gospostvo in hlapčevanje. Resnica raznolikosti je monotonija. S prižnice lahko župnik nemara reče “vera, upanje, ljubezen” — kar so tri velike krščanske besede sv. Pavla iz Pisma Korinčanom —, a v resnici to pomeni le “oblast, oblast, oblast”. Vsaka govorica je nazadnje govorica oblasti, ni druge in drugačne govorice.

Teorija oblasti: če te župnikove besede razodevajo določeno naravo oblasti, pa oblast običajno ali skoraj nikoli ne govori tako. Če hoče biti oblast in se obdržati kot oblast, potem mora tudi sama nenehno privzemati zavajajoče besede, govoriti o prepričanjih, veri itd. Če je res, da je oblast edina in poslednja realnost, potem lahko deluje le tako, da bi to nikakor ne prišlo neposredno na dan. Župnik jo lahko izreče, to poslednjo besedo, le v samotnem pogovoru z Jermanom. Tu je nujna dvojnost tega, kar je mogoče javno izreči, in tistega, kar sicer “vsi vemo”, toda kar je mogoče izreči le ob samotni uri resnice, daleč od ušes drugih.

Nikakor ne smemo pozabiti tega: to je teorija oblasti, ki je položena v oblastnikova usta, teorija, izrečena z mesta oblasti in ki uokvirja to mesto oblasti. In poglavitna naloga je — Cankarjeva in naša —, da iznajdemo drugačno govorico, da najdemo razsežnosti, ki se izmikajo tej sinonimiji ene same besede, da najdemo drugo besedo. Da mora obstajati še drugačna resnica od tiste trde resnice, ki jo izreka župnik.

Moderna oblast in konsenz

Oblast je tu izrečena naravnost in brez olepšav, kot neposredna grožnja, nazadnje kot grožnja s smrtjo.

“Pokôri se, ne upiraj se, je poglavitna zapoved; vse drugo je privesek in olepšava. Kdor se ravna po tej zapovedi, mu bodo grehi odpuščeni; kdor jo prelomi, bo smrti deležen.”

Če moderna oblast deluje na način vzpostavitve konsenza glede temeljnih prepričanj in okvirov, v katerih lahko sploh vidimo realnost (skupni cilji, dobrobit, človekove pravice, napredek itd.), potem so te župnikove besede videti še nekako predmoderne, kolikor morajo še vedno žugati in pretiti s smrtjo vsem tistim, ki bi se ne pokorili. Tako so govorili predmoderni monarhi in njihovi glasniki.

Župnik je simptomatična figura nekega zgloba med dvema dobama. Kot cerkveni dostojanstvenik je po eni strani nosilec tradicionalne avtoritete, utemeljene v božjem redu, v hierarhiji, ki sloni na transcendenci. Ustaljeni red ga je postavil na mesto gospodarja. Toda po drugi strani stoji docela v obzorju moderne oblasti, s tem da si ne dela nobenih iluzij glede svojega poslanstva in da lahko brez zadržka izreče odsotnost vsakega legitimiranja s transcendenco, vrednotami in ideali. Natančno razloči plat slepljenja z verovanji in prepričanji ter plat realnosti oblasti, ki tiči za prvo platjo kot njena resnica.

A če je ena plat govorice oblasti v tem, da potihoma ves čas grozi — tudi ko se prijazno smehlja in še posebej, ko se prijazno smehlja —, je druga plat njene govorice v tem, da ponuja pogodbo, kontrakt, izmenjavo: pokôri se, pa boš nasičen in napojen. Pokôri se, pa bomo poskrbeli zate. V petem dejanju Hlapcev imamo figuro Hvastje, torej podložnika, ki sprejema oblastnikovo optiko za svojo: “Prepričanje je kakor smetana — kaj bi z njo, če mleka ni?” Govori z nasprotnega konca kot župnik, s stališča podrejenosti, a uporablja župnikove besede. Prepričanja so luksuzni dodatek, ljudje s trdim življenjem in s tremi otroki si jih ne morejo privoščiti. A če so bile z župnikovega gledišča vse besede le sinonimi in metafore za oblast, potem zastopa Hvastja teorijo, ki je tej inverzna in komplementarna:

“Kadar je človek oženjen in ima troje otrok, ga obide spoznanje, da je vsaka beseda, bodi še tako lepa in gosposka, le metafora za poglavitno besedo: kruh.”

Tu imamo natanko isto stvar, isto teorijo govorice, le z nasprotnega konca: če je za župnika vsaka beseda metafora oblasti, je za Hvastjo vsaka beseda metafora kruha. Oblast in kruh, poslednji besedi, vse ostale so le metafora — kar je za gospodarja oblast, je s stališča podložnika kruh. Oboje je postavljeno v neko fatalno enačbo izmenjave: pokorščina za kruh. Hvastja je podložnik, ki se ne slepi, ne potrebuje ideologije, idej in idealov, vidi realnost za slepili, tako kot župnik, z župnikom tvorita par, par gospodarja in hlapca, oba druži ista teorija oblasti in govorice, teorija metafore in sinonimije.

Nekoč je bil Hvastja kot Jerman, mlad in poln prepričanj, vse to je za mlade ljudi, a potem se človek odpove smetani zaradi mleka: “Najprej se mu zdi sramotno, kasneje še kočljivo, nazadnje pa naturno.” Ali pa bo Jerman nazadnje nekoč kot Hvastja? Hvastja ima svojo razlago življenja po resignaciji:

“Kaj sprašuje drevo v samoti: čemu rasti? Raste, doraste, strohni … Bog sam ve, čemu ga je bil tja postavil.”

Razlaga je v tem, da ni razlage, treba je pač živeti brez spraševanja po višjem smislu in razlogih. Kar je mogoče interpretirati na dva načina: drevo kot prispodoba ne more biti naključno, gre pač ravno za življenje, ki se mu reče vegetiranje, s tem pa tudi gospostvo postane nekaj naturaliziranega. Druga razlaga pa prav v prepustitvi bivanju onkraj smisla, razlogov in ideologij vidi odrešitev in pravo eksistenco. Nemara klavrnejša odrešitev — 'eksistencializem' na mestu resignacije.

Zveza med oblastjo in kruhom ter menjava pokorščine za kruh stojita v središču Cankarjevega političnega univerzuma. V igri jo Jerman izreče vsaj še dvakrat: v pogovoru z župnikom: “Očitno je torej: hlapčuj, pa boš napojèn in nasičen in postelja ti bo postlana!” — in v pogovoru s Kalandrom: “Pamet je zatajil za tolsto kračo.” Debele knjige so že napisali o tem in se nadvse učeno izražali, pravi tam Jerman, toda preprosta resnica, ki so jo tako hoteli okrasiti in zamegliti, je vendarle ta. Pokoravanje za preživetje — če se ne boš pokoril, ne boš preživel, druge alternative ni.


Nadaljevanje in konec naslednjo nedeljo.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na suport@fokuspokus.si
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE